Jedro

Do poslabšanja stanja oškodovanca ni prišlo takoj po nesreči, temveč je bil vmes nekajmesečni časovni zamik, do amputacije pa je prišlo na obeh nogah in ne le na tisti, ki je bila poškodovana v delovni nesreči. Ne gre tudi spregledati, da do amputacije pri Buergerjevi bolezni prihaja tudi brez poškodb ali drugih zunanjih sprožilnih dejavnikov ter da je dokazano, da verjetnost amputacije znatno poveča kajenje bolnika. Iz vseh navedenih ugotovitev izhaja, da med škodnim dogodkom (nesrečo pri delu) in konkretno pojavno obliko škode (amputacija obeh nog) vzročna zveza ni izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

Obrazložitev

Revizija zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka druge tožnice se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, in od 28. 6. 2003 dalje do plačila po predpisani obrestni meri zamudnih obresti ter zavarovalnino v znesku 480.512 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2000 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnika (za plačilo razlike do 10.000.000 SIT odškodnine in 2.402.564 SIT zavarovalnine in za plačilo mesečne rente) je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek za plačilo 1.000.000 SIT odškodnine drugi tožnici za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega in odločilo še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo 480.512,00 SIT zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2000 do plačila. V ostalem je pritožbo toženke in v celoti pritožbo obeh tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlagata pravočasno revizijo tožnika zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je obrazložitev sodbe višjega sodišča v nasprotju z listinami v spisu, saj je prvi tožnik utrpel zlom palca in ne samo udarnino desnega nožnega palca s podnohtnim izlivom. Ne prvostopenjsko ne drugostopenjsko sodišče se nista opredelila do vtoževanih vsebin po dveh različnih pravnih podlagah. Drugostopenjska sodba o vsebini zavarovalne pogodbe in utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem delu ne pove ničesar, tako da se sodbe ne da preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče ni izvajalo nobenih dokazov v smeri ugotavljanja utemeljenosti tožbenega zahtevka druge tožnice, drugostopenjsko sodišče pa do teh vsebin ni zavzelo nikakršnega stališča, zato se odločitev tudi v tem delu ne da preizkusiti. Ključno vprašanje obravnavane zadeve pa je vprašanje vzročne zveze. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da sprožilni dejavniki za Buergerjevo bolezen niso znani. Izvedenca sta izrecno zapisala, da gre pritrditi možnosti, da so poškodba in zapleti po poškodbi lahko prispevali k slabšanju že tako obolelega ožilja in razvoju gangrene ter posledični amputaciji. Izvedenca sta zapisala, da ni mogoče izključiti možnosti prispevka poškodbe h končnemu izidu. Upoštevati je treba tudi mnenje invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je ocenila, da je h končnemu izidu prispevala poškodba v enakem deležu kot Buergerjeva bolezen (50:50). Po oceni revidentov je zato iz zaključkov izvedencev, ob upoštevanju navedenih argumentov in pravil o dokaznem bremenu, po načelu deljene vzročnosti tožniku priznati del temelja za vtoževano odškodnino.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka druge tožnice ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Glede nedovoljenosti revizije:

6. Revizija izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka druge tožnice. V skladu z določbo drugega odstavka 376. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (1,000.000 SIT). Druga tožnica je zahtevala plačilo 1,000.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega, njen zahtevek pa je bil s pravnomočno sodbo v celoti zavrnjen. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega revizijskega praga, je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

Glede neutemeljenosti revizije:

7. Relevantno dejansko stanje obravnavane zadeve je mogoče strniti v naslednjem: tožnik se je 17. 6. 1997 poškodoval na delu pri zavarovanki toženke, ko mu je pri snemanju zaboja na desno nogo padel predal, pri tem je utrpel udarnino desnega nožnega palca s podnohtnim izlivom krvi, tožnikov delodajalec ni poskrbel za varen delovni proces, ker ni zagotovil ustrezne obutve in ker ni dovolj pogosto menjaval obrabljenih zabojev, tožnik je že pred nesrečo trpel za redko boleznijo ožilja (Buergerjeva bolezen), za katero je značilno nenadno poslabšanje prekrvavitve, tožniku sta bili amputirani obe nogi.

8. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje presodilo, da je poškodba na delu h katastrofalni škodi tožnika prispevala z deležem 10% (75% naj bi prispevala bolezen, 15% pa tožnikovo kajenje, saj kajenje po ugotovitvah izvedencev poveča verjetnost amputacije pri Buergerjevi bolezni). Sodišče druge stopnje je zavzelo drugačno stališče, da ni podana adekvatna vzročna zveza med tožnikovo poškodbo pri delu in amputacijo nog, zato je tožnik upravičen le do odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja udarnine palca na desni nogi.

9. Očitana bistvena kršitev določb postopka, ki jo tožnik uveljavlja zgolj smiselno, o nasprotju med obrazložitvijo višjega sodišča in listinami v spisu, ni podana. Višje sodišče je ugotovilo, da je tožnik utrpel udarnino desnega nožnega palca s podnohtnim izlivom krvi. Gre za ugotovitev izvedencev (točka 1.1. izvedenskega mnenja na list. št. 52), ki ji tožeči stranki nista posebej ugovarjali (niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi), zato jo je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo.

10. Neutemeljena je tudi revizijska graja, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o tem, da je tožnik uveljavljal zahtevek na dveh pravnih podlagah. Sodišče prve stopnje je prav zaradi ugotovljene vzročne zveze oziroma 10% prispevka delovne nesreče k invalidnosti tožniku priznalo odškodnino na podlagi odškodninske obveznosti in zavarovalnino iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Sodišče druge stopnje, ki je sprejelo drugačno pravno razlago, da med invalidnostjo tožnika in poškodbo na delu ni vzročne zveze, je na podlagi odškodninske obveznosti priznalo odškodnino le za tiste telesne bolečine in nevšečnosti, ki so bile posledica te nezgode, v celoti pa je zavrnilo zahtevek iz naslova zavarovalnine. Tožnik namreč ne more biti upravičen do zavarovalnine zaradi invalidnosti, saj nezgodno zavarovanje krije le škode, ki so posledica nezgod in ne škod, ki so posledica bolezni (5. člen Splošnih pogojev NE-93).

11. V zvezi z vprašanjem vzročne zveze med poškodbo na delu in amputacijo nog revizijsko sodišče pritrjuje zaključku pritožbenega sodišča, da med poškodbo tožnika in katastrofalno škodo ni vzročne zveze, zato toženka ne more biti zavezana povrniti škodo, ki ni posledica nedopustnega ravnanja njene zavarovanke. V zvezi z vprašanjem adekvatnosti vzročne zveze novejša teorija(1) in sodna praksa(2) razlikujeta dva sklopa vzročnih zvez: 1. vzročno zvezo med dejanjem in škodnim dogodkom in 2. vzročno zvezo med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode. Pri prvi gre za vprašanje, ali je škodni dogodek (nesreča pri delu) adekvatna posledica dejanja (v tem primeru opustitve) oškodovalca. Ta vzročna zveza je v obravnavani zadevi glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje podana (tožnikova poškodba je namreč adekvatna posledica neustreznih delovnih razmer pri zavarovanki toženke). Vprašljiva pa je vzročna povezanost med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode.

12. Res je, da sta izvedenca navedla, da sprožilni dejavniki za Buergerjevo bolezen niso znani in da so lahko poškodba in njeni zapleti prispevali k slabšanju že tako obolelega žilja. Prav tako je res, da je invalidska komisija ocenila, da je invalidnost tožnika v enaki meri posledica nesreče kot njegovega bolezenskega stanja. Kljub temu pa presoja ostalih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje vodi do sklepa, da ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano, da je škodni dogodek (nesreča pri delu) povečal verjetnost nastanka katastrofalne škode tožnika. Na to še posebej nakazujejo okoliščine, ki jih poudarja sodišče druge stopnje, da do poslabšanja stanja oškodovanca ni prišlo takoj po nesreči, temveč je bil vmes nekajmesečni časovni zamik, in da je do amputacije prišlo na obeh nogah in ne le na tisti, ki je bila poškodovana v delovni nesreči. Ne gre tudi spregledati, da sta izvedenca navedla, da do amputacije pri Buergerjevi bolezni prihaja tudi brez poškodb ali drugih zunanjih sprožilnih dejavnikov ter da je dokazano, da verjetnost amputacije znatno poveča kajenje bolnika, pri čemer je tožnik sam priznal, da je v tem obdobju kadil. Iz vseh navedenih ugotovitev izhaja, da med škodnim dogodkom (nesrečo pri delu) in konkretno pojavno obliko škode (amputacija obeh nog) vzročna zveza ni izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti. To pomeni, da vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo ni neadekvatna, temveč da takšna škoda tožnika ni verjetna posledica (posledica izkazana z mejnim pragom zadostne verjetnosti) škodnega dogodka. Ta položaj je treba ločiti od situacije, ko bi bila konkretno nastala škoda, ki je verjetna posledica nesreče, večja zaradi osebnih lastnosti oziroma predhodnega stanja oškodovanca; slednje namreč ni razlog za izključitev ali omejitev neposlovne odškodninske obveznosti.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožečih strank na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Plavšak, N.: OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 711-713. Op. št. (2): Prim. sodbo in sklep II Ips 1249/2008 z dne 12. 3. 2009.