Jedro

Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, v določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Tožnik z navedbami in dokazi, da je postal invalid zaradi izgube sluha in krivic, ki mu jih povzročajo tretje osebe, v postopku dodelitve BPP ni v ničemer dokazoval ali predlagal dokazov za obstoj okoliščin iz 3. in 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, ki jih uveljavlja kot razloge za dodelitev izjemne BPP. Iz navedb tožnika ne izhajajo izredne finančne obveznosti, ki bi nastale kot posledica višje sile. Med slednje ni mogoče šteti plačila sodne takse. Tožnik prav tako ni izkazal okoliščin materialne ogroženosti, na katere ni mogel vplivati in zaradi katerih se je znašel v položaju materialne ogroženosti.

Izrek

I. Predlog tožnika za prenos pristojnosti se zavrže. II. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje ter v obliki oprostitve plačila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah N 44/2020, zaradi predloga za spremembo skrbniških obveznosti in predloga za prenehanje skrbništva.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP v zgoraj navedeni zadevi. Toženka se sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s finančnim kriterijem za dodelitev BPP ter navaja, da znaša trenutno dohodkovni cenzus za dodelitev redne BPP 804,36 EUR mesečno na osebo, za dodelitev izjemne BPP pa 1.608,80 EUR mesečno na osebo. Toženka je na podlagi vpogleda v prošnjo tožnika ter uradne evidence FURS in ZPIZ ugotovila, da je upoštevni mesečni povprečni dohodek tožnika v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje za BPP, to je v obdobju od 1. 12. 2020 do 28. 2. 2021, znašal 972,02 EUR, zato tožnik presega dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP za dodelitev redne BPP. Toženka je tožnika z ugotovitvami seznanila in ga pozvala k izjavi glede morebitnih okoliščin iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP, hkrati pa je bil tožnik pozvan, naj podrobneje pojasni dejanske okoliščine iz 22. člena ZBPP ter naj toženki predloži dokazila, iz katerih bo razvidno, ali so podani vsebinski razlogi za dodelitev izjemne BPP. V odgovoru na poziv je tožnik podal smiselno enake navedbe kot v prošnji za dodelitev BPP. Navaja, da se je pristojni organ za BPP že v spisu Bpp 2041/2020 seznanil z vsemi dokazili o izpolnjevanju pogojev za izjemno BPP, odločitve so protizakonite in nečloveške zaradi zlorabe procesne in pravdne sposobnosti, invalidnost pa je posledica upravnih oz. predvsem sodnih krivic in nemoralnih tožb izvorne družine. Zaradi kroničnih duševnih težav pred organi in sodišči ni bil sposoben skrbeti za svoje pravice in koristi. Ob upoštevanju navedb tožnika je toženka ugotovila, da razlogi za dodelitev izjemne BPP iz 3., 6. in 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP niso podani oz. utemeljeni. Toženka pojasnjuje, da stroški plačila sodne takse v višini 2.400,00 EUR niso podlaga za dodelitev izjemne BPP iz 22. člena ZBPP ali za zmanjšanje upoštevnega dohodka na podlagi tretjega odstavka 14. člena ZBPP, saj ne gre za izredne finančne obveznosti nastale kot posledice višje sile, ali okoliščino, ki je tožnik ni zakrivil po lastni volji. Prav tako se tožnik glede izpolnjevanja pogojev za izjemno BPP v predmetni zadevi zgolj pavšalno sklicuje na navedbe in dokaze v spisu Bpp 2041/2020, pri tem pa ne gre za splošno znana dejstva in dokaze. Tožnik z navedbami in predlaganimi dokazi, da je postal invalid zaradi izgube sluha ter krivic, ki mu jih povzročajo tretje osebe, ter da je njegova invalidnost posledica upravnih in sodnih krivic, ni zatrjeval ali predlagal dokazov za obstoj okoliščin iz 3. in 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Ker je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost za vse aktivnosti povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011, pravnomočnega 10. 10. 2012, tudi niso izpolnjeni pogoji za dodelitev izjemne BPP iz 6. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Na podlagi navedenega je toženka zaključila, da tožnik presega dohodkovni cenzus za dodelitev redne BPP, razlogi za dodelitev izjemne BPP iz 3., 6. in 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP pa niso podani, zato je njegovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in po skrbnici vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zaradi dolgoletnega psihičnega in ekonomskega nasilja izgubil vse premoženje, zdravje, vir prihodkov ter zaradi mejno psihotičnega stanja postal nesposoben v upravnih in sodnih postopkih zastopati svoje pravice, koristi in interese. Od spremembe ZBPP mu pravico do izjemne BPP kratijo z zlorabo delno odvzete poslovne sposobnosti s tem, da mu pavšalno in zlonamerno očitajo vlaganje očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Meni, da že od uveljavitve ZBPP izpolnjuje pogoje za izjemno BPP na podlagi 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo, na kateri naj poleg tožnika in njegove skrbnice zasliši psihiatrinjo A.A. in po presoji sodišča višji sodnici B.B. in C.C. ter po tako opravljenem postopku razveljavi (pravilno odpravi, op. sodišča) izpodbijano odločbo in ugodi prošnji tožnika za dodelitev BPP oziroma odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo v ponovni postopek toženki. Hkrati tožnik vlaga predlog za delegacijo. Vrhovno sodišče prosi, da pridobi in skrbno preuči dokaze in upošteva tudi splošno znano dolgoletno vsesplošno ekonomsko in psihično nasilje pravosodja RS, zato naj se tožba odstopi v reševanje nepristranskemu in poštenemu sodišču. 4. Toženka je dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I. izreka:

5. Tožnik je predlagal prenos pristojnosti za odločanje v tem upravnem sporu na drugo sodišče. 6. V skladu z določbo 106. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je Vrhovno sodišče pristojno za sojenje oziroma za odločanje na prvi stopnji v upravnih in računsko upravnih sporih, razen v zadevah, za katere zakon določa pristojnost drugega sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka). Takšen predpis je Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki v 11. členu določa, da v upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. Po določbi 12. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države. Upravno sodišče je kot specializirano sodišče ustanovljeno za celotno državo, pri čemer sodno funkcijo opravlja na sedežu v Ljubljani in na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika, kolikor ni določena izključna pristojnost sedeža sodišča (9. člen ZUS-1). Glede na navedeno je torej za odločanje v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP edino stvarno pristojno Upravno sodišče RS.

7. Po določbi 6. točke 106. člena Vrhovno sodišče odloča tudi o prenosu pristojnosti v primerih, ki jih določa zakon. Tak predpis je Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki v 67. členu določa, da lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po navedeni določbi je torej možna delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Ker torej v določbah ZUS-1, ZPP in ZS ni pravne podlage za prenos pristojnosti na drugo sodišče, je sodišče predlog tožnika zavrglo. Enako stališče je Vrhovno sodišče (že) zavzelo v sklepu I Upr 1/2012 z dne 29. 8. 2012, in ob takem stališču je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep, s katerim je upravno sodišče zavrglo predlog za prenos pristojnosti (sklep I Up 256/2017 z dne 17. 1. 2018).

K točki II. izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je sporno, ali je toženka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje ter v obliki oprostitve plačila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah N 44/2020, zaradi predloga za spremembo skrbniških obveznosti in predloga za prenehanje skrbništva.

10. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni v ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena ZBPP).

11. Po določbi prvega odstavka 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja, upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Ne glede na navedeno se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 14. člena ZBPP).

12. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da znaša tožnikov povprečni mesečni dohodek v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje za dodelitev redne BPP 972,02 EUR, čemur tožnik v tožbi ne ugovarja. Navedeno tudi po sodni presoji pomeni, da tožnik presega cenzus za dodelitev redne BPP, ki znaša 804,36 EUR, kar pomeni, da je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev redne BPP. Tudi po sodni presoji plačilo sodne takse ne predstavlja okoliščin za zmanjšanje upoštevnega dohodka iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP.

13. Tožnik v tožbi navaja, da bi mu morala toženka dodeliti izjemno BPP. Skladno s prvim odstavkom 22. člena ZBPP se lahko BPP, ne glede na določbe tega zakona o materialnem položaju prosilca in njegove družine, dodeli tudi, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena tega zakona in če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (izjemna BPP). Skladno z drugim odstavkom 22. člena ZBPP se lahko izjemna BPP pod pogoji iz prejšnjega odstavka med drugim dodeli v naslednjih primerih: - zaradi izrednih finančnih obveznosti, če je prosilcu in njegovi družini nastala izredna finančna obveznost, za katero prosilec ni vedel oziroma z njo ni mogel računati, ker je nastala kot posledica višje sile, npr. potres, poplave (3. alineja drugega odstavka 22. člena ZBPP); - če gre za prosilca, ki mu je bil za zastopanje v sodnem postopku dodeljen skrbnik za posebni primer, ali za prosilca, ki mu je bila odvzeta poslovna sposobnost, razen če je bila prosilcu poslovna sposobnost omejena ali odvzeta zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih (6. alineja drugega odstavka 22. člena ZBPP); - v drugih primerih iz razlogov, na katere prosilec in njegovi družinski člani niso mogli oziroma ne morejo vplivati in zaradi katerih so se znašli v položaju materialne ogroženosti (7. alineja drugega odstavka 22. člena ZBPP).

14. Tudi po presoji sodišča tožnik z navedbami in dokazi, da je postal invalid zaradi izgube sluha in krivic, ki mu jih povzročajo tretje osebe, v postopku dodelitve BPP ni v ničemer dokazoval ali predlagal dokazov za obstoj okoliščin iz 3. in 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, ki jih uveljavlja kot razloge za dodelitev izjemne BPP. Iz navedb tožnika tudi po sodni presoji ne izhajajo izredne finančne obveznosti, ki bi nastale kot posledica višje sile (3. alineja drugega odstavka 22. člena ZBPP). Med slednje tudi po sodni presoji ni mogoče šteti plačila sodne takse. Tožnik prav tako ni izkazal okoliščin materialne ogroženosti, na katere ni mogel vplivati in zaradi katerih se je znašel v položaju materialne ogroženosti (7. alineja drugega odstavka 22. člena ZBPP). Ker je bila tožniku poslovna sposobnost delno odvzeta s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011, pravnomočnim 10. 10. 2012, za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, zaradi kverulanstva, tudi po sodni presoji niso izpolnjeni pogoji iz 6. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

16. Sodišče je odločilo na seji senata na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnika, njegove zakonite zastopnice, psihiatrinje in višjih sodnic saj so, upoštevaje vsebino tožbenih ugovorov, pravno relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera nesporne, dokazni predlogi pa so zato nerelevantni. Tožnik s predlaganimi zaslišanji želi dokazati dejstva, ki jih zatrjuje v zvezi s tožnikovo poslovno nesposobnostjo, kar pa za odločitev v konkretnem primeru ni relevantno.