Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da je prenehanje mandata vodilnemu delavcu, ki ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za takšno sklepanje ni podlage v samem tekstu tretjega odstavka 74. člena ZDR-1. Iz besedila namreč izhaja le jasna zaveza delodajalca, da takšnemu delavcu zagotovi pravice, kot pripadajo delavcem, katerim se pogodba o zaposlitvi odpove iz poslovnega razloga. Besedilo govori o obsegu pravic zaradi odpovedi, ker delavec ni bil po poteku mandata ponovno imenovan, nomotehnično pa določba ni tako jasna, nedvoumna in razumljiva, da bi bilo mogoče nedvoumno sklepati, da določa povsem nov odpovedni razlog.

Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je dopustno, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog (ne pa samo dodatno oziroma podrobneje), tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2019 nezakonita (točka I izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi navedene odpovedi, temveč je trajalo do 8. 11. 2019 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo: da tožnika prijavi v socialna zavarovanja za obdobje od 24. 3. 2019 do 8. 11. 2019 ter mu za to obdobje obračuna nadomestila bruto plače v mesečnem znesku 6.053,44 EUR, od teh zneskov odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezne neto zneske, zmanjšane za prejete mesečne neto zneske denarnega nadomestila med brezposelnostjo v višini 631,05 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka); da tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2019 izplača znesek 684,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 6. 2019 dalje do plačila (točka IV izreka); da tožniku obračuna stimulacijo v bruto znesku 2.293,37 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje do plačila (točka V izreka); in da tožniku obračuna denarno povračilo v znesku 11.527,86 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezen neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje do plačila (točka VI izreka), vse v roku 15 dni. Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, v katerem tožnik zahteva: (1) za čas od 24. 3. 2019 do 8. 11. 2019 celoten neto znesek nadomestila plače, brez znižanja za prejete neto zneske denarnega nadomestila med brezposelnostjo z zakonskimi zamudnimi obrestmi; in (2) obračun denarnega povračila, ki presega 11.527,86 EUR bruto, tj. znesek 97.434,06 EUR bruto ter odvod davkov in prispevkov od tega zneska in izplačilo ustrezajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VII izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni plačati njegove pravdne stroške v višini 1.134,78 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje do plačila (točka VIII izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper točko VII izreka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo močno prenizko denarno povračilo zgolj v višini dveh plač. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen štiri leta in tri mesece, dopolnil je 54 let starosti in ima VIII. stopnjo izobrazbe. Na tej podlagi je sodišče zmotno ocenilo, da ima dobre možnosti za nadaljnjo zaposlitev. Glede na to, da je možnost za nadaljnjo zaposlitev eden izmed kriterijev, ki jih sodišče upošteva pri določanju višine denarnega povračila, je posledično napačno odmerjena tudi višina denarnega povračila. Sodišče dobre možnosti za nadaljnjo zaposlitev utemeljuje s tožnikovo starostjo, njegovo izobraženostjo, delovnimi izkušnjami, delovno dobo ter s tožnikovim imenovanjem za člana nadzornega sveta družbe A. d. d. takoj po prenehanju delovnega razmerja. Ocena sodišča je napačna in sicer, ker izenačuje tožnikovo kvalificiranost z njegovimi možnostmi za nadaljnjo zaposlitev, ker ne upošteva, da tožnik kljub že devetmesečnemu aktivnemu iskanju zaposlitve ostaja brezposeln in ker ne upošteva negativnega vpliva, ki ga ima dejstvo, da je prijavljen na zavodu za zaposlovanje, na iskanje nove zaposlitve. Tožnik je izpovedal, da je najbolj pogost vzrok, da na razpisu ni izbran, prav prekvalificiranost ali pa njegova starost. Visoka kvalificiranost očitno predstavlja oviro pri iskanju zaposlitve. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo tožnikove starosti, čeprav je bil večkrat zavrnjen tudi iz tega razloga. Prijave na razpise je poslal za delovno mesto na B., C., D., E., F., G., H.in se poleg tega udeležil dveh sestankov z namenom iskanja zaposlitve. Pri 8 kadrovskih agencijah je prijavljen kot aktivni iskalec zaposlitve. V povprečju je poslal eno prijavo na mesec, se udeležil vseh razgovorov v zvezi s prijavami, pri izbiri pa ni selektiven, saj se prijavlja tako na visoka in vodilna delovna mesta, kot tudi na strokovna delovna mesta. Navedeno kaže na tožnikovo izjemno aktivnost pri iskanju nove zaposlitve, saj se je prijavil na praktično vse primerne razpise. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ker je višino tožnikove plače upoštevalo kot kriterij pri odmeri denarnega povračila, saj višina plače ni ne po določbi ZDR-1 ne po ustaljeni sodni praksi eden od kriterijev, ki jih sodišče upošteva pri odmeri denarnega povračila in ker je pri odmeri višine povračila upoštevalo tožnikove prihodke iz naslova članstva v nadzornem svetu družbe A. d. d. Tudi to ni eden izmed kriterijev iz 118. člena ZDR-1, saj ne gre za pravico, ki bi jo uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. To dejstvo je tožniku dvakrat štelo v škodo, najprej kot dokaz dobre zaposlitvene možnosti, nato pa še neposredno pri določanju višine povračila. Navaja, da je pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 98/2019 z dne 20. 6. 2019 potrdilo denarno povračilo v višini treh plač, pri čemer je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki štiri leta in pet mesecev, njene zaposlitvene možnosti pa so dobre, saj je že dogovorjena za nadaljevanje zaposlitve pri drugem delodajalcu. Prilaga elektronsko sporočilo I. o vabilu na razgovor z dne 28. 11. 2019, obvestilo J. z dne 6. 12. 2019 o neizbiri z dne 28. 11. 2019 in elektronsko sporočilo E.- posredovanje kontaktnih informacij za dopolnitev tožnikove prijave. Gre za dokaze, ki so nastali po koncu glavne obravnave, zato glede njihove predložitve ni prekludiran v smislu določbe prvega odstavka 337. člena ZPP in četrtega odstavka 286. člena ZPP.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper točke I., II., III., IV. in VIII. izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala razloga nesposobnosti. Drugih okoliščin, razen, da je bil tožnik zaposlen na vodilnem delovnem mestu, ki je vezano na mandat, da se je mandat iztekel in mu ni bil podaljšan, ni treba dokazovati, ker so bile nesporne, ali pa so pravno irelevantne. Tožena stranka je odpovedni razlog nesposobnosti izkazala, saj je treba upoštevati pisno obrazložitev odpovedi. Zato je izpodbijana sodba že iz tega razloga nepravilna in nezakonita. Ne glede na navedeno je temeljno stališče tožene stranke, da ZDR-1 v tretjem odstavku 74. člena ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi vodilnim delavcem in da je tožena stranka na tej pravni podlagi tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Navedena določba se izrecno nanaša na vodilne delavce, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in predvideva možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez volje ali krivde delavca, v primeru njegove predčasne razrešitve ali ker po poteku mandata ni ponovno imenovan. V takem primeru delavcem pripadajo pravice na podlagi določbe ZDR- , ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga. Če bi moral delodajalec v primeru prenehanja mandata za zakonitost odpovedi izkazati razlog nesposobnosti, bi bila določba tretjega odstavka 74. člena ZDR-1 povsem nepotrebna. Tudi namen in smisel mandata bi izgubila namen, saj potek mandata ne bi imel učinkov na vodilne delavce na mandatu, zaposlene za nedoločen čas, pa čeprav gre za ključne funkcije pri delodajalcu. Spremenjeno vodstvo mora imeti možnost, da si zagotovi vodilne delavce, ki so kompatibilni z vodstvom. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 140/2018 z dne 19. 2. 2019, ni pravilno. V njej je Vrhovno sodišče RS navedlo, da ZDR-1 v 74. členu ne omogoča možnosti drugačne ureditve načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, ki jih za delavce določa zakon. V tem sporu pa tožena stranka trdi, da je pogodbo odpovedala v skladu z določbami zakona. S pogodbo o zaposlitvi stranki nista dogovorili drugačnih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, temveč sta se sklicevali na zakon, podzakonske predpise in akte tožene stranke. Neupoštevanje določbe tretjega odstavka 74. člena ZDR-1 bi pomenilo, da sodišče daje zakonskim določbam drugačen pomen, kar pa ni dopustno oziroma predstavlja kršitev Ustave RS (2., 22. in 23. člen Ustave RS). Tožena stranka je odpoved ustrezno obrazložila ter upoštevala vse pravice, ki veljajo za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Posledično je tudi nepravilna odločitev sodišča prve stopnje glede pravic iz delovnega razmerja za čas od 24. 2. 2019 do 8. 11. 2019 (II., III. in IV. točka izreka). Tožnik je iz naslova opravljanja funkcije člana v nadzornem svetu družbe A. d. d. v letu 2019 prejel znesek 10.000,00 EUR neto, kar je 16.500,00 EUR bruto. Sodišče zneska ni upoštevalo, ker tožena stranka ni izkazala, da ga tožnik ne bi prejel, če bi bil zaposlen pri toženi stranki. Vodja kadrovske službe pri toženi stranki K.K. je izpovedala, da se v primeru identificiranja konflikta interesov ne izda soglasja za opravljanje takšne funkcije. V primeru, da gre za stranko tožene stranke, ki kotira na borzi, je namreč identificiran konflikt interesov. Tožnik ni zanikal, da družba A. d. d. ni stranka tožene stranke, prav tako ne, da delnice A. d. d. kotirajo na borzi. Zato stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala nasprotja interesov, ni pravilno. Da gre lahko za konflikt interesov, izhaja iz neprerekane trditve, da je A. d. d. stranka tožene stranke. Ob neprerekanju tožena stranka ni bila dolžna razkriti poslovnih skrivnosti, v kakšnem obsegu in s katerimi vrednostnimi papirji je družba A. d. d. stranka tožene stranke. Glede na to, da je vodja kadrovske službe pri toženi stranki izpovedala, da tožnik funkcije člana nadzornega sveta družbe A. d. d. v primeru zaposlitve pri toženi stranki ne bi mogel opravljati, enako pa je potrdil tudi vodja podružnice, bi moralo sodišče to okoliščino šteti za dokazano. Sicer pa bi moralo toženi stranki naložiti, da razkrije poslovne skrivnosti z družbo A. d. d. ZTFI-1 v 233. členu nalaga toženi stranki kot družbi, ki opravlja dejavnost borznega posredovanja, da uresničuje učinkovit sistem za preprečevanje in za upravljanje nasprotij interesov, ki obsega vse razumne ukrepe za preprečitev, da bi nasprotja interesov neugodno vplivala na uresničitev interesov njenih strank. Tožena stranka ima v skladu s tem sprejet kodeks ter imenovanega pooblaščenca za skladnost. Višina denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 ne odstopa bistveno od višine povračila, ki jo podredno glede na okoliščine predmetne zadeve navajala tožena stranka. Vendar pa je bistveno, da je odpoved zakonita ter zato ni potrebe po sodni razvezi pogodbe. Ob spremembi sodne odločbe bi moralo sodišče tožniku naložiti, da sam krije svoje stroške postopka.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. V odgovoru prerekata pritožbene navedbe in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba tožene stranke, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnik je s toženo stranko dne 11. 8. 2014 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za vodilno delovno mesto "pomočnik vodstva za poslovanje s pravnimi osebami." V pogodbi sta stranki določili, da bo tožnik delo opravljal za čas trajanja mandata, od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2018, z možnostjo ponovnega imenovanja. Glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa je določeno, da pogodba o zaposlitvi preneha v primerih in po postopku, ki jih določajo zakoni, podzakonski predpisi in splošni akti delodajalca. Tožena stranka je tožnika dne 20. 12. 2018 obvestila, da mu namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi in mu odredila, da od 1. 1. 2019 ne prihaja več na delo ter mu predlagala koriščenje sorazmernega dela letnega dopusta. Dne 7. 1. 2019 je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s sklicevanjem na tretji odstavek 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker mu je dne 31. 12. 2018 potekel mandat za opravljanje del in nalog na delovnem mestu "pomočnik vodstva za poslovanje s pravnimi osebami", ki po poteku ni bil podaljšan in zato del in nalog na tem delovnem mestu ne more več opravljati, ker je to vezano na obdobje mandata, podeljenega s strani poslovodstva.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je med pravdnima strankama sporno pravno vprašanje, ali določba tretjega odstavka 74. člena ZDR-1 predstavlja poseben odpovedni razlog, oziroma možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodilnemu delavcu zaradi predčasne razrešitve (brez njegove volje ali krivde), ali ker po poteku mandata ni ponovno imenovan. Zaključilo je, da navedena določba ne daje posebne podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi vodilnemu delavcu, zato bi morala tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedati na enega od načinov, določenih v 77. členu ZDR-1. 10. ZDR-1 v tretjem odstavku 74. člena določa, da vodilnemu delavcu, ki ima za opravljanje vodilnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez njegove volje ali krivde zaradi predčasne razrešitve ali ker po poteku mandata ni ponovno imenovan, pripadajo pravice, ki delavcem pripadajo na podlagi določb tega zakona, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga.

11. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da je prenehanje mandata vodilnemu delavcu, ki ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za takšno sklepanje ni podlage v samem tekstu tretjega odstavka 74. člena ZDR-1. Iz besedila namreč izhaja le jasna zaveza delodajalca, da takšnemu delavcu zagotovi pravice, kot pripadajo delavcem, katerim se pogodba o zaposlitvi odpove iz poslovnega razloga. Besedilo govori o obsegu pravic zaradi odpovedi, ker delavec ni bil po poteku mandata ponovno imenovan, nomotehnično pa določba ni tako jasna, nedvoumna in razumljiva, da bi bilo mogoče nedvoumno sklepati, da določa povsem nov odpovedni razlog.1 Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. V sodbi opr. št. VIII Ips 140/2018 z dne 19. 2. 2019 je bilo zavzeto stališče, da 74. člen ZDR-1 za vodilnega delavca, ki ima za opravljanje vodilnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, možnosti drugačne ureditve načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, ki jih zakon določa za delavce, ne omogoča. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo npr. v sodbi opr. št. Pdp 1113/2014 z dne 13. 4. 2015. Glede na navedeno bi torej tožena stranka lahko tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi le zaradi enega izmed razlogov, določenih v ZDR-1, ne pa le na podlagi prenehanja mandata vodilnega delavca, ki ni bil podaljšan.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da neupoštevanje določbe tretjega odstavka 74. člena ZDR-1 v konkretnem primeru pomeni, da sodišče zakonskim določbam daje drugačen pomen ter s tem krši načelo pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ker je zakonska ureditev odpovednih razlogov v ZDR-1 jasna in nedvoumna, torej taka, da zagotavlja varovanje pravic in onemogoča zlorabo zakonskih določb in s tem zadosti načelu pravne države,2 bi arbitrarna razlaga sodišča, da tretji odstavek 74. člena ZDR-1 določa poseben odpovedni razlog, pomenila kršitev zaupanja v pravo in načela pravne države.

13. Zmotno je tudi stališče pritožbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je štelo, da potek oziroma nepodaljšanje mandata tožniku ni samostojni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, izpodbijano odpoved presojati kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V skladu z drugo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (razlog nesposobnosti).

14. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opredelila dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, torej da je redna odpoved podana tožniku zaradi razloga nesposobnosti. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved mora biti obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, kaj je razlog odpovedi in zakaj nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. 15. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izpodbijana odpoved ne navaja dejanskih in konkretnih okoliščin, da se podaja iz razloga nesposobnosti. V odpovedi je sicer med drugim navedeno, da tožnik zaradi poteka oziroma nepodaljšanja mandata svojega dela na delovnem mestu "pomočnik vodstva za poslovanje s pravnimi osebami" delovnega mesta ne more več opravljati, kar bi bilo sicer mogoče šteti kot navajanje okoliščine, ki bi lahko bila relevantna za dokazovanje odpovednega razloga nesposobnosti, vendar je tožena stranka v odpovedi to okoliščino (potek mandata) nedvoumno vezala le na odpovedni razlog v skladu s tretjim odstavkom 74. člena ZDR-1. Tožniku torej na podlagi navedb v odpovedi ni moglo biti jasno, da se odpoved podaja še iz drugega razloga, ki ni naveden v odpovedi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da bi sodišče s prekvalifikacijo odpovednega razloga preseglo trditveno podlago tožene stranke. Nedopustno bi tudi širilo obseg sodne presoje. Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 150/2016 z dne 10. 1. 2017 zavzelo stališče, da je dopustno, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog (ne pa samo dodatno oziroma podrobneje), tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da je izkazan odpovedni razlog nesposobnosti - ker toženi stranki drugih okoliščin, razen da je bil tožnik zaposlen na vodilnem delovnem mestu, ki je vezano na mandat, da se je mandat iztekel in mu ni bil podaljšan, ni treba dokazovati.

16. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitve nezakonita, tožnik pa je upravičen do reparacije iz naslova nadomestila plače, ki bi jo prejel, če mu pogodba ne bi bila nezakonito odpovedana, do sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2019 in do plačila stimulacije oziroma delovne uspešnosti. Pritožba neutemeljeno navaja, da je treba pri ugotovitvi višine reparacije upoštevati prejemke, ki jih je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki prejel kot član nadzornega sveta in kasneje kot podpredsednik nadzornega sveta družbe A. d. d. v neto znesku 10.000,00 EUR. Meni namreč, da tožena stranka tožniku ne bi odobrila članstva v nadzornem svetu A. d. d., glede na to, da gre za družbo, ki je komitent tožene stranke in katere vrednosti papirji kotirajo na borzi, tožena stranka pa opravlja posle borznega posredovanja.

17. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik 11. 4. 2019 imenovan za člana nadzornega sveta v družbi A. d. d., tožena stranka pa ni dokazala, da tožnik funkcij v družbi A. d. d. ne bi mogel opravljati, če nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Tožena stranka se je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovo nemožnostjo opravljanja funkcij v družbi A. d. d. sklicevala na svoj Kodeks skladnosti poslovanja s predpisi, vendar predloženi del (izsek) kodeksa, ki ga je štela za relevantnega, ne daje podlage za zaključek, da tožnik funkcij ne bi mogel opravljati. Kodeks določa le dolžnost o mandatih v upravah ali nadzornih svetih drugih družb, ki kotirajo na borzi, obvestiti pooblaščenca za skladnost poslovanja, opravljanja takšne funkcije pa izrecno ne izključuje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da kodeks predvideva predhodno pridobitev soglasja vodstva tožene stranke, vendar v primeru potencialnega nasprotja interesov izrecno predvideva le vključitev v register nasprotij interesov, ne pa zavrnitev soglasja. Pravilno je tudi razlogovalo, da tudi če bi kodeks dejansko odrekal možnost podaje soglasja, tožena stranka obstoja takšnega nasprotja interesov ni izkazala, saj zgolj pavšalna navedba, da je A. d. d poslovni partner tožene stranke ne zadošča. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da zaradi neprerekanega dejstva, da je A. d. d. komitent tožene stranke, tožena stranka ni bila dolžna razkriti poslovnih skrivnosti, v kakšnem obsegu in s katerimi vrednostnimi papirji je družba A. d. d. stranka tožene stranke oziroma da bi moralo toženi stranki naložiti, da razkrije poslovne skrivnosti z družbo A. d. d. Sklicevanje pritožbe na izpoved vodje kadrovske službe pri toženi stranki K.K. in zakonitega zastopnika L.L., da se v primeru identificiranja konflikta interesov soglasja ne izda, ni odločilno, saj kodeks ne daje podlage za takšen zaključek, niti konflikt interesov ni dokazan.

18. Pritožba tožnika neutemeljeno izpodbija višino dosojenega denarnega povračila namesto reintegracije po določbi 118. člena ZDR-1. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

19. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva in sprejelo materialnopravne zaključke: - Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 23. 3. 2019 ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2019, temveč je trajalo do 8. 11. 2019, ko mu zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi preneha delovno razmerje pri toženi stranki. Za to obdobje gredo tožniku vse pravice iz delovnega razmerja.

- Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen štiri leta in tri mesece, dopolnil je starost 54 let in ima VIII. stopnjo izobrazbe.

- Glede na starost tožnika, njegovo visoko izobraženost in delovne izkušnje ter delovno dobo (27 let delovne dobe opravljanja visoko kvalificiranih del), ima tožnik dobre možnosti za nadaljnjo zaposlitev.

- Tožnik je bil takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki imenovan za člana (takoj zatem pa tudi podpredsednika) nadzornega sveta v družbe A. d. d., kar kaže na njegovo visoko kvalificiranost. - Tožnik je v desetih mesecih poslal prijave (B., C., D., E., F., G., H.; glej A12, A16 in A17) in se udeležil sestankov z namenom iskanja zaposlitve, in sicer vse skupaj le za devet delovnih mest, kar ne predstavlja izjemne aktivnosti in neselektivnosti pri iskanju zaposlitve, čeprav se je tožnik ob tem prijavil tudi kot iskalec zaposlitve pri več kadrovskih agencijah.

- Tožnik se je pri večini potencialnih zaposlitev uvrstil v najožji krog, kar kaže na to, da ima tožnik realne možnosti za nadaljnjo zaposlitev.

- Tožnik je od 24. 3. 2019 prejemal denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, od tožene stranke pa bo prejel tudi nadomestilo plače za več kot 7 mesecev, pri čemer je prejemal visoko plačo. - Razlog za nezakonitost odpovedi je predvsem posledica različnega pravnega tolmačenja določb ZDR-1. 20. Glede na vse navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerno denarno povračilo v višini 2 povprečnih mesečnih plač, ki jih je tožnik prejemal v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Gre za sorazmerno visok znesek denarnega povračila (11.527,86 EUR bruto), glede na višino tožnikove plače. Pri tem je tudi pravilno upoštevalo, da bo tožnik prejel nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 7 plač, da je bil zaposlen 4 leta in tri mesece, ter da je takoj po prenehanju delovnega razmerja pričel opravljati funkcijo v nadzornem svetu v družbi A. d. d. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na drugačno sodno prakso pritožbenega sodišča, npr. na sodbo opr. št. Pdp 98/2019 z dne 20. 6. 2019, v kateri je bilo za podobno dobo trajanje delovnega razmerja dosojen znesek povračila v višini treh plač. Navedena zadeva ni v celoti primerljiva z obravnavano, posebej glede na dejstvo, da je tožnik prejel sorazmerno visok znesek tako reparacije kot tudi denarnega povračila. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da so njegove zaposlitvene možnosti slabe in da je sodišče prve stopnje v tem delu sprejelo nepravilno dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da povprečno ena prijava na mesec ne pomeni velike angažiranosti pri iskanju zaposlitve, poleg tega pa se tožnik selektivno prijavlja le na delovna mesta v pomembnih gospodarskih družbah in ustanovah (M., D., E., B., C., F., G., H.). Zato neizbira tožnika, s tem, da se po lastni izpovedi praviloma uvrsti v ožje izbore kandidatov, samo po sebi ne pomeni težke zaposljivosti. Dejstvo, da je tožnik prijavljen na zavodu za zaposlovanje pa je po stališču pritožbenega sodišča že v zadostni meri upoštevano pri sami višini denarnega povračila. Zato tožnikovega zatrjevanja, da mu prijavljenost na zavodu kvari strokovni ugled pri potencialnih delodajalcih, ne more biti relevantna. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik selektivno izbira potencialne delodajalce, niso utemeljene pritožbene navedbe, da mu prav visoka (pre)kvalificiranost dejansko onemogoča zaposlitev. Prav tako je sodišče prve stopnje, glede na to, da je tožnik pričel opravljati pomembno funkcijo v A. d. d., ki je po splošno znanih dejstvih glavni slovenski proizvajalec jekla, pravilno štelo, da tudi tožnikova starost ni ovira za zaposlitev. Materialno pravo (118. člen ZDR-1) je bilo torej pravilno uporabljen. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na višino denarnega povračila.

21. Ker niso podani s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tudi sicer tožena stranka kot delodajalec v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) sama krije svoje strošek pritožbenega postopka, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora. Ker odgovora na pritožbo nista v ničemer prispevala k boljši razjasnitvi stvari, stranki sami krijeta vsaka svoje stroške te vloge (155. člen ZPP).

1 Več o namenu zakonodajalca in nomotehnični pomanjkljivosti tretjega odstavka 74. člena ZDR-1 v: Tacol Tilen, Fortin Matevž, Problematika varstva zaposlitve vodilnih delavcev, Pravna praksa, št. 36-37, 2016, str. 12-15. 2 Prim. npr. odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994.