Jedro

Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZPDZC-1 je delo na črno prepovedano. Tožnica je opravljala obrtno dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“, za opravljanje katere ni pridobila obrtnega dovoljenja. Zato je to dejavnost opravljala kot delo na črno. Na podlagi prvega odstavka 19. člena ZPDZC-1 je tožena stranka, ki je ugotovila, da tožnica opravlja delo na črno, tožnici tudi pravilno izrekla ukrep o prepovedi opravljanja dejavnosti na črno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržna inšpektorica Tržnega inšpektorata RS (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) na podlagi 19. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju: ZPDZC-1) tožnici prepovedal opravljati obrtno dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“, ker jo opravlja kot delo na črno brez obrtnega dovoljena (točka 1. izreka); pritožba ne zdrži izvršitve; o morebitnih stroških bo izdan poseben sklep (točki 2. in 3. izreka). Pri pregledu poslovne dokumentacije je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnica zaračunava tudi storitve pedikure. V Poslovnem registru Slovenije ima tožnica med drugim vpisano dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“, nima pa za opravljanje te dejavnosti pridobljenega obrtnega dovoljenja. Na podlagi Uredbe o obrtnih dejavnostih (v nadaljevanju: Uredba) se dejavnost pod šifro 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“ razvršča med obrtne dejavnosti, za katero je potrebno pridobiti obrtno dovoljenje. Skladno s 6. členom Obrtnega zakona (v nadaljevanju: ObrZ) se pravica do opravljanja obrtne dejavnosti, za katero je potrebna ustrezna poklicna usposobljenost, pridobi na podlagi obrtnega dovoljenja in vpisa v register. Za delo na črno, ki je prepovedano, pa se na podlagi 2. alineje prvega odstavka 3. člena ZPDZC-1 šteje, če samozaposlena oseba opravlja dejavnost, za katero nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje te dejavnosti. Tožnica pa nima obrtnega dovoljenja, ki je z zakonom predpisano za opravljanje dejavnosti 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“. V skladu z navedenim je prvostopenjski organ na podlagi 19. člena ZPDZC-1 odločil, da gre za kršitve določb ZPDZC-1 in izrekel ukrep prepovedi opravljanja sporne dejavnosti kot dela na črno.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da tožnica opravlja dejavnost 88.109 „drugo socialno varstvo brez nastanitve za starejše in invalidne osebe“. Tožnica ima 25 strank, za katere opravlja opravlja obiske na domu. Storitev predikure je v decembru 2013 in marca 2014 tožnica opravila 14-krat. Dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“ je vpisana tudi v Poslovni register Slovenije. Za opravljanje obrtne dejavnosti 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“ tožnica nima pridobljenega obrtnega dovoljenja. Pritožbeni organ se s presojo prvostopenjskega organa strinja in meni, da tožnica ne izvaja le dejavnosti 88.109 socialne pomoči: pomoč pri umivanju, ki vključuje tudi striženje nohtov, pač pa opravlja obrtno dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ugovarja, da opravlja glavno dejavnost 88.109 „drugo socialno varstvo brez nastanitve za stare“, za katero je pridobila dovoljenje za delo od Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Dejavnost socialnovarstvene storitve pomoči družin na domu, kot socialne oskrbe na domu, je glavna dejavnost tožnice. Sklicuje se na 10. člen in 65. člen Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV). Podroben katalog opravil storitve socialne oskrbe v točki A.02 „pomoč pri umivanju“ vključuje tudi umivanje rok, nog in striženje nohtov ipd. Socialnovarstvena pomoč na domu je storitev, s katero se ljudem, ki ne morejo sami poskrbeti za svojo osebno higieno, nudi osebna pomoč. Tožnica zaposluje tri delavke na delovnem mestu „socialna oskrbovalka“, ki niso usposobljene za opravljanje pedikerskih ali frizerskih del. Tožnica v okviru socialnovarstvene storitve opravljala tudi storitev, ki jo je nespretno poimenovala „pedikura“, vendar gre zgolj za umivanje nog in striženja nohtov. Ne gre za obrtno dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“, za katero se zahteva obrtno dovoljenje. Tožnica opravlja zgolj glavno dejavnost 88.109 „socialno varstvo brez nastanitve za stare“. Ima povprečno 23 strank mesečno, le 4 postriže nohte. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 20/2007 z dne 6. 9. 2007, iz katere izhaja, da dejavnost, ki omogoča opravljanje osnovne dejavnosti, ne predstavlja samostojnega opravljanja dejavnosti na trgu. Take dejavnosti ni mogoče šteti kot delo na črno. Tožnica iz tega naslova tudi ne prejema pomembnega dela prihodkov, kot to navaja sodba Upravnega sodišča RS I U 432/2012 z dne 5. 3. 2013. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno sojenje, v vsakem primeru pa tožnici prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja podatke iz tožničinega cenika pedikure in vsebino spornih računov, s katerimi je tožnica zaračunala tudi storitve pedikure. Storitev pedikure se uvršča v šifro 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“ iz Odloka o standardni klasifikaciji dejavnosti, za katero je potrebno pridobiti obrtno dovoljenje (drugi odstavek 6. člena ObrZ). Tožnica je tudi sklenila tipske pogodbe o nudenju storitve pedikure s posameznimi osebami. To dejavnost opravlja trajno in je tudi ločena od dejavnosti pomoči pri dnevnih opravilih, kamor štejemo pomoč pri hranjenju, oblačenju, kopanju ipd.. Glede na določila ObrZ je pedikura obrtna dejavnost, za katero je treba pridobiti obrtno dovoljenje na podlagi ustrezne poklicne usposobljenosti. Tožnica opravlja dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“, ki je vpisana tudi v Poslovni register Slovenije, nima pa za opravljanje te dejavnosti pridobljenega obrtnega dovoljenja. Namen pridobitve obrtnega dovoljenja pri opravljanju storitve pedikure je varstvo uporabnikov teh storitev in se izda v javnem interesu.

Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da je nudila storitve, ki jih je nespretno poimenovala pedikura, čeprav je dejansko šlo za dejavnost striženja nohtov oziroma osebne higiene. Prav tako ni opravljala pedikerske dejavnosti kot samostojne dejavnosti. Upravičenci, s katerimi ima tožnica sklenjene dogovore o zagotavljanju pomoči na domu so starejše osebe potrebne pomoči pri osebni higieni. Navaja vsebino posameznih dogovorov z uporabniki o nudenju pedikerskih storitev. Tožnici iz tega naslova pripada le 1 % do 2 % mesečnih prihodkov. Tožnica meni, da ni kršila predpisov in ni opravljala dela na črno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa, potrjene z strani pritožbenega organa in jih posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno ali storitve pedikure, ki jih nudi tožnica svojim uporabnikom na domu, predstavljajo obrtno dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“, za opravljanje katere je potrebno pridobiti obrtno dovoljenje, ki pa ga tožnica nima. Ali pa gre v danem primeru za dejavnost v okviru standardnih storitev socialne oskrbe na domu (pomoč pri umivanju) v okviru dejavnost 88.109 „drugo socialno varstvo brez nastanitve za stare“, kot to trdi tožnica.

Iz Poslovnega registra Slovenije nesporno izhaja, da ima tožnica registrirano dejavnost 88.109 „drugo socialno varstvo brez nastanitve za stare“, kot tudi dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“. Prav tako iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnica v postopku predložila cenik storitev, iz katerega so med drugim razvidne tudi cene storitev pedikure in sicer za: osnovno pedikuro, pedikuro za masažo nog, zahtevno pedikuro, zahtevno pedikuro z masažo, medicinsko pedikuro, delno pedikuro, oskrbno diabetičnega stopala, pedikuro sladkornih bolnikov ter pregled stopal in svetovanje. Iz vsebine naključno izbranih računov, s katerimi je tožnica zaračunala svoje storitve, je bilo razvidno, da je tožnica uporabnikom zaračunala tudi različne storitve pedikure („zahtevna pedikura“ ali pa „medicinska pedikura“). Tudi po presoji sodišča pomeni pedikura skrbno opravljeno ureditev in nego nog in stopal, ob upoštevanju minimalnih sanitarno zdravstvenih pogojev. Vključuje tudi odstranjevanje trde kože, obravnavo nepravilnosti na koži, oblikovanje nohtov, obravnavo vraščenih nohtov, oskrbo žuljev, klasično masažo, oskrbo glivičnih obolenj nohtov in nohtov ter osebno higieno nog. Dejavnost pedikure vključuje tudi oblikovanje in rezanje nohtov, potisk povrhnjice in odstranjevanje odvečne kože na nogah, odprava otiščancev in kurjih očes. Pedikersko dejavnost opravlja pediker, ki je strokovnjak s področja dela z nogami in stopali. Za odpravo posledic obremenitve nog, kot so suha, trda in groba koža, žulji, kurja očesa in otiščanci, je potrebna posebna usposobljenost. Za opravljanje dejavnosti higijenske nege, med katero spada tudi dejavnost pedikure, morajo biti izpolnjeni pogoji in sicer je predpisana izobrazba in minimalni sanitarno zdravstveni pogoji (Pravilnik o minimalnih sanitarnih zdravstvenih pogojih za opravljanje higijenske nege in drugih podobnih dejavnostih). Pedikura kot strokovna obravnava nohtov pa tudi po mnenju sodišča ni vključena v temeljna dnevna opravila, kot so to storitve socialne oskrbe in tudi ne gre za dodatno storitev pri izvajanju dejavnosti 88.109 „drugo socialno varstvo brez nastanitve za starejše in invalidne osebe“. Ugovor tožnice, da je nudila storitve, ki jih je nespretno poimenovala pedikura, čeprav je dejansko šlo za dejavnost striženja nohtov oziroma osebne higiene, kar ni bila samostojna dejavnost tožnice, zato je tudi po mnenju sodišča neutemeljen.

Standardna klasifikacija dejavnosti, ki izhaja iz Uredbe o standardni klasifikaciji, opredeljuje pod šifro 96.022 „kozmetično in pedikersko dejavnost“. Ta dejavnost je s 3. členom Uredbe opredeljena kot obrtna dejavnost, za katero je določena kot minimalna poklicna usposobljenost srednja strokovna izobrazba ustrezne smeri. Na podlagi prvega odstavka 6. člena ObrZ se pravica do opravljanja obrtne dejavnosti, za katero je potrebna ustrezna poklicna usposobljenost, pridobi na podlagi obrtnega dovoljenja in vpisa v obrtni register. Obrtno dovoljenje je dokaz o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti. Med strankama pa ni sporno, da tožnica za opravljanje dejavnosti pedikure ni imela obrtnega dovoljenja.

Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZPDZC-1 je delo na črno prepovedano. Na podlagi 2. alineje prvega odstavka 3. člena ZPDZC-1 pa se kot dejavnost oz. delo na črno šteje, če samozaposlena oseba opravlja dejavnost, za katero nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje te dejavnosti. Glede na predhodno navedeno je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da je tožnica opravljala obrtno dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“, za opravljanje katere ni pridobila obrtnega dovoljenja. Zato je to dejavnost opravljala kot delo na črno. Na podlagi prvega odstavka 19. člena ZPDZC-1 je tožena stranka, ki je ugotovila, da tožnica opravlja delo na črno, tožnici tudi pravilno izrekla ukrep o prepovedi opravljanja dejavnosti na črno.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi prvega in četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.