Jedro

Iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ni jasno razvidno, o čem je razsodilo sodišče prve stopnje: ali je ugotovilo zgolj delen neobstoj ločitvene pravice, kot jo je tožena stranka uveljavljala s prijavo v stečajnem postopku nad tožečo stranko, ali pa je nasprotno ugotovilo, da v celoti ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke.

Upnik lahko dokazuje neobstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti ne samo z dokazovanjem, da ni vedel ali da ni bil dolžan vedeti, da je dolžnik insolventen, temveč tudi z dokazovanjem, da dolžnik ni bil insolventen.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka sodbe, - v II. točki izreka sodbe za razveljavitev učinka pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009 in notarskega zapisa opr. št. SV - 407/2009 z dne 5. 6. 2009 v delu glede sklenitve pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje, kolikor presega znesek 166.458,91 EUR, in - v VII. točki izreka sodbe ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu, kolikor se nanaša na odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo v nerazveljavljenem delu II. točke izreka ter v III., IV. in V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Tožeča stranka je dne 13. 1. 2010 vložila tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Izpodbijala je učinke pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009 in plačil, ki jih je tožena stranka na podlagi te pogodbe prejela, ter zahtevala vračilo plačil. Tožeča stranka je kasneje, dne 25. 2. 2010, na podlagi napotila stečajnega sodišča vložila še tožbo za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke. Stečajni upravitelj je ločitveno pravico tožene stranke prerekal iz razloga, ker naj bi bila pridobljena z izpodbojnim pravnim poslom – pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 24. 10. 2011 obe zadevi združilo za skupno obravnavanje.

2. Tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke se je v tožbi, vloženi dne 25. 2. 2010, glasil: „Ugotovi se, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke na podlagi pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje po notarskem zapisu SV 407/2009 z dne 5. 6. 2009 v skupnem znesku 666.487,49 EUR.“ Tožeča stranka je ta tožbeni zahtevek na naroku za glavno obravnavo dne 24. 10. 2011 ubesedila tako, da se je glasil: „Ugotovi se, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke na zastavljenih nezapadlih terjatvah, tudi bodočih, ki jih je tožeča stranka imela do zastavnih upnikov na podlagi pogodbe o zastavi terjatev v zavarovanje z dne 05. 06. 2010 (1) v skupnem znesku 666.487,49 EUR.“ Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju v I. točki izreka izpustilo izraze v zvezi z zastavljenimi terjatvami do zastavnih upnikov ter v tej točki izreka razsodilo: „Ugotovi se, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke na nezapadlih terjatvah, tudi bodočih, na podlagi pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 05. 06. 2010 (2) v skupnem znesku 666.487,49 EUR.“

3. V preostalem delu je sodišče prve stopnje razsodilo, da se razveljavi učinek pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 05. 06. 2009 in notarskega zapisa opr. št. SV 407/2009 z dne 05. 06. 2009 v delu glede sklenitve pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje (II. točka izreka); da se razveljavijo vsa obvestila o odstopu terjatev, ki jih je tožena oz. tožeča stranka poslala svojim dolžnikom (III. točka izreka); da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavi učinek plačil denarnega zneska 166.458,91 EUR (IV. točka izreka) ter da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 166.458,91 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 01. 2010 dalje do plačila (V. točka izreka). Tožbeni zahtevek glede razveljavitve učinkov notarskega zapisa opr. št. SV - 407/2009 z dne 05. 06. 2009 v delu glede sklenitve kreditne pogodbe št. 1146904 je sodišče prve stopnje zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki (VII. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I., II., III., IV., V. in VII. točki izreka) potrdilo. V zvezi z očitkom kršitve določbe 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je zavzelo stališče, da sodišče prve stopnje s posegom v ubeseditev tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno v I. točki izreka, ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Menilo je, da je sodišče prve stopnje terjatve iz pogodbe o odstopu terjatev z dne 5. 6. 2009 zgolj pravilno poimenovalo; poleg tega pa je obrazložilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na ločitveno pravico na terjatvah, ki so bile predmet pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009. Sodišče druge stopnje prav tako ni videlo nasprotja med I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in preostalimi točkami izreka; izhajalo je iz tega, da so v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje terjatve zgolj opisane z besedami, s katerimi jih opisuje tudi sama pogodba o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009. Tudi v preostalem delu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih je tožena stranka kot pritožnica izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - S pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009, ki je vsebovana tudi v notarskem zapisu opr. št. SV 407/2009 z dne 5. 6. 2009, je tožeča stranka (z. o. o.) toženi stranki (banki) v zavarovanje obveznosti vračila kredita po kreditni pogodbe št. 1146904 z dne 5. 6. 2009 odstopila svoje terjatve do določenih svojih dolžnikov.

- Skupna vrednost terjatev, ki so bile toženi stranki odstopljene v zavarovanje, je na dan 2. 6. 2009 znašala 523.095,85 EUR.

- Kredit po kreditni pogodbi 1146904 z dne 5. 6. 2009 v višini 848.000,00 EUR je bil tožeči stranki dan izključno z namenom, da je tožeča stranka z njim poplačala svoja prejšnja kredita pri toženi stranki, in sicer po kreditnih pogodbah št. 1122673 z dne 3. 4. 2009 in št. 1081900 z dne 5. 12. 2008. - Pred sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009 terjatev tožene stranke do tožeče stranke za vračilo kredita ni bila zavarovana.

- Tožena stranka je dolžnike tožeče stranke obvestila, da so bile terjatve do njih odstopljene in jih je pozvala, da zato terjatve plačujejo njej.

- Na podlagi pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009 je tožena stranka s strani dolžnikov tožeče stranke v juniju in juliju 2009 prejela plačila v skupni višini 166.458,91 EUR.

- Nad tožečo stranko je bil dne 14. 7. 2009 uveden stečajni postopek.

- Stečajna masa tožeče stranke ne bo zadoščala za poplačilo vseh priznanih terjatev.

Revizijske navedbe.

8. Tožena stranka v reviziji očita kršitev določbe prvega odstavka 2. člena ZPP, odločanje o spremenjenem tožbenem zahtevku, ki ni bil postavljen v zakonsko dopustnem roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev, kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno uporabo 426. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter zmotnost presoje o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

Presoja utemeljenosti revizije.

9. Revizija je delno utemeljena.

10. Sodbo sodišča druge stopnje je mogoče v delu, ki se nanaša na izpodbijanje učinka plačil 166.458,91 EUR, ki jih je tožena stranka prejela v zvezi s pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009, ter na posledični povračilni zahtevek, presojati samostojno (gre za sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z delom II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na znesek 166.458,91 EUR, in v zvezi s III., IV. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje). Vrhovno sodišče zato najprej odgovarja na revizijske očitke, ki se nanašajo na ta del sodbe sodišča druge stopnje.

11. Tožena stranka v reviziji očita, da naj bi bila I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z njeno II. točko izreka v delu, ki se nanaša na znesek 166.458,91 EUR, ter v nasprotju z njeno IV. in V. točko izreka, sodišče druge stopnje pa je tako sodbo potrdilo. Izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo neobstoj ločitvene pravice tožene stranke le na nezapadlih terjatvah, medtem ko naj bi v primeru plačil denarnega zneska 166.458,91 EUR šlo za plačila zapadlih terjatev. Sodišče naj zato ne bi imelo podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku v omenjenem delu II. točke izreka ter v IV. in V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje.

12. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Odločitev v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje namreč ni odvisna od odločitve v omenjenem delu II. točke izreka in v IV. in V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje (in obratno). Tožeča stranka je v postopku izpodbijala več pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Med drugim je izpodbijala učinke pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009 (o tem je bilo odločeno v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje), kot tudi učinek plačil, ki jih je tožena stranka prejela v zvezi s pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009 (o tem je bilo odločeno v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje). Odločitev o neobstoju ločitvene pravice tožene stranke v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje je posledica razveljavitve učinka izpodbojnega pravnega dejanja v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki presega znesek 166.458,91 EUR (ločitvena pravica ne obstaja, ker je bila pridobljena z izpodbojnim pravnim dejanjem). Nasprotno pa ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ni posledica razveljavitve učinka izpodbojnega pravnega dejanja v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje; prav tako se ne navezuje na V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, v kateri je bilo odločeno o povračilnem zahtevku v zvezi z izpodbijanim pravnim dejanjem iz IV. točke izreka; ne navezuje se niti na II. točko izreka sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na znesek 166.458,91 EUR oziroma je v zvezi z izpodbijanim pravnim dejanjem iz IV. točke izreka.

13. Tožena stranka v reviziji (tudi) v zvezi z delom sodbe sodišča druge stopnje, opredeljenim v 10. točki obrazložitve zgoraj, očita, da naj v obravnavanem primeru ne bi bil podan subjektivni pogoj izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Zatrjuje, da naj bi bil položaj insolventnosti predpogoj, da je pravno dejanje sploh izpodbojno, tožeča stranka pa insolventnosti ni dokazala.

14. Revizijski očitek tožene stranke ni utemeljen. Iz 2. točke prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izhaja, da mora biti za uspeh z zahtevkom za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika med drugim podan tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti (oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, je vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen).

15. V obravnavanem primeru sta se sodišči prve in druge stopnje pri presoji obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti oprli na domnevo o izpolnjenosti subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, v skladu s katero velja, da je subjektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače. V primeru ko se tožeča stranka pri dokazovanju subjektivnega pogoja izpodbojnosti opre na domnevo (za takšno situacijo je šlo tudi v obravnavanem primeru), zadošča da dokaže domnevno bazo; svoje insolventnosti oziroma insolventnosti stečajnega dolžnika ji ni treba dokazovati. Če ji domnevno bazo uspe dokazati in je posledično domneva o izpolnjenosti subjektivnega pogoja izpodbojnosti podana, pa je tožena stranka oziroma upnik tisti, ki lahko še vedno dokaže neobstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti. Pri tem lahko upnik dokazuje neobstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti ne samo z dokazovanjem, da ni vedel ali da ni bil dolžan vedeti, da je dolžnik insolventen, temveč tudi z dokazovanjem, da dolžnik ni bil insolventen (3). Glede na obrazloženo je zmotno stališče tožene stranke, da bi morala tožeča stranka, ki je v obravnavanem primeru dokazala, da je bilo izpodbojno dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, dokazovati še svojo insolventnost. 16. Neutemeljen je tudi nadaljnji revizijski očitek kršitve 426. člena OZ. Neutemeljen je že iz tega razloga, ker okoliščina, da je tožena stranka prejela plačila denarnega zneska v višini 166.458,91 EUR, nima zveze s sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki v izreku govori o „nezapadlih terjatvah“, tožena stranka pa svoj očitek izpeljuje ravno iz vsebine I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanjo navezuje.

17. Glede na obrazloženo revizijski očitki tožene stranke, ki se nanašajo na del sodbe sodišča druge stopnje, opredeljen v 10. točki obrazložitve zgoraj, niso utemeljeni.

18. V nadaljevanju Vrhovno sodišče odgovarja na revizijske očitke, ki se nanašajo na sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na izpodbijanje učinkov pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009 ter na posledično ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke (gre za sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in v zvezi z delom II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki presega znesek 166.458,91 EUR).

19. Tožena stranka v reviziji očita, da naj bi bila I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z njeno II. točko izreka v delu, ki presega znesek 166.458,91 EUR, sodišče druge stopnje pa je tako sodbo potrdilo. Izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo neobstoj ločitvene pravice tožene stranke le na nezapadlih terjatvah, medtem ko naj bi v II. točki izreka razveljavilo učinek pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009 v celoti (torej tako glede nezapadlih kot tudi glede zapadlih terjatev).

20. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je utemeljen. Kot je bilo že obrazloženo zgoraj, je odločitev o neobstoju ločitvene pravice tožene stranke v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje posledica razveljavitve učinka izpodbojnega pravnega dejanja v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki presega znesek 166.458,91 EUR (ločitvena pravica ne obstaja, ker je bila pridobljena z izpodbojnim pravnim dejanjem). Ob tem, ko je sodišče prve stopnje v II. točki izreka sodbe razveljavilo učinke pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009, je nerazumljiva I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki nedoločno govori o „nezapadlih terjatvah, tudi bodočih,“ iz te pogodbe. Iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje tako ni jasno razvidno, o čem je razsodilo sodišče prve stopnje: ali je ugotovilo zgolj delen neobstoj ločitvene pravice, kot jo je tožena stranka uveljavljala s prijavo v stečajnem postopku nad tožečo stranko, ali pa je nasprotno ugotovilo, da v celoti ne obstaja ločitvena pravica tožene stranke. Zaradi nerazumljivosti oziroma nasprotja med I. in delom II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki ga sodišče druge stopnje ni odpravilo, ima sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

21. Tožena stranka nadalje v reviziji sodišču druge stopnje očita kršitev določbe 2. člena ZPP, ker ni odpravilo napake sodišča prve stopnje, ki [op.: v I. točki izreka] ni odločilo o tožbenem zahtevku, kot ga je postavila tožeča stranka [na naroku za glavno obravnavo dne 24. 10. 2011]. Tožena stranka pri tem izpostavlja, da naj bi tožeča stranka zahtevala ugotovitev neobstoja ločitvene pravice na zastavljenih nezapadlih terjatvah, in ne na vseh nezapadlih terjatvah. Šlo naj bi za bistveno vsebinsko in pravno razliko med vrstami terjatev, pri čemer naj ne bi šlo za to, da bi sodišče prisodilo tožeči stranki nekaj manj, temveč je prisodilo več, kot je tožeča stranka zahtevala.

22. Zaradi nerazumljivosti oziroma nasprotja med I. in delom II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki ga sodišče druge stopnje ni odpravilo, Vrhovno sodišče revizijskega očitka kršitve 2. člena ZPP ne more presojati. V splošnem pa velja, da mora tožeča stranka tožbeni zahtevek oblikovati dobesedno tako, kot si želi, da se bo glasil izrek sodbe (4), ter da sodišče zaradi vezanosti na tožbeni zahtevek ne sme samo od sebe poseči v tožbeni zahtevek tako, da bi ta dobil drugo vsebino in bi bilo tožeči stranki prisojeno kaj več ali kaj drugega, kot je s tožbo zahtevala. Nespornost med pravdnima strankama, kaj je predmet spora, ne more biti podlaga za poseg sodišča v vsebino tožbenega zahtevka.

23. Zaradi zgoraj ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka prav tako ni mogoče presojati revizijskega očitka, da naj bi sodišče druge stopnje [v izreku svoje sodbe v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje] odločilo o spremenjenem tožbenem zahtevku z dne 24. 10. 2011, ki ni bil postavljen v zakonsko določenem roku enega meseca [po objavi sklepa o preizkusu terjatev], in posledično kršilo določbo 302. člena ZFPPIPP. Vrhovno sodišče pri tem pripominja, da dopolnitev tožbenega zahtevka tako, da naj bi bilo iz njega jasneje razvidno, na katere terjatve, glede katerih se zahteva ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, se nanaša, načeloma ne predstavlja spremembe tožbe (184. člen ZPP) (5).

24. Glede na obrazloženo zgoraj je sodba sodišča druge stopnje v delu, opredeljenem v 18. točki obrazložitve zgoraj, obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

Odločitev o reviziji.

25. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na navedbe, ki so bile odločilnega pomena za odločitev o reviziji.

26. Ker je Vrhovno sodišče glede sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in v zvezi z delom II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki presega znesek 166.458,91 EUR (torej v delu, ki se nanaša na izpodbijanje učinkov pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009 ter na posledično ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke) ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe, v II. točki izreka sodbe za razveljavitev učinka pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009 in notarskega zapisa opr. št. SV - 407/2009 z dne 5. 6. 2009 v delu glede sklenitve pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje, kolikor presega znesek 166.458,91 EUR, in v VII. točki izreka sodbe. V razveljavljenem delu je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka, prvi odstavek 379. člena ZPP).

27. Zaradi nerazumljivosti oziroma zaradi nedoločenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke naj sodišče prve stopnje v novem sojenju postopa po določbi 108. člena ZPP.

28. V preostalem delu, ki se nanaša na sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z delom II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na znesek 166.458,91 EUR, in v zvezi s III., IV. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (torej v delu, ki se nanaša na izpodbijanje učinka plačil 166.458,91 EUR, ki jih je tožena stranka prejela v zvezi s pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 5. 6. 2009, ter na posledični povračilni zahtevek) je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, zato je revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka, 378. člen ZPP).

29. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP (III. točka izreka).

(1) V tožbenem zahtevku je očitno pomotoma navedena letnica 2010 namesto 2009. (2) V I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje je očitno pomotoma navedena letnica 2010 namesto 2009. (3) Primerjaj sklep VS RS III Ips 144/1998 z dne 11. 2. 1999. (4) Glej Galič, A., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2010, 180. člen, str. 123. (5) Primerjaj sklep VS RS III Ips 94/1998 z dne 1. 4. 1999.