Jedro

Ovira za vrnitev podržavljene nepremičnine obstoji, če so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa zakon. Če prvi pogoj - da nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za opravljanje dejavnosti s področja javnih služb ni izpolnjen, ostalih pogojev ni potrebno ugotavljati. Če nepremičnina, ki je predmet denacionalizacije, ni s posebnim aktom razglašena za kulturni spomenik, je neutemeljen ugovor, da je za odločanje pristojno Ministrstvo za kulturo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Mariboru št. U 101/98 z dne 11.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 6.3.1998. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 6.11.1997, s katero je bilo odločeno, da se upravičencu F.C., umrlem dne 23.5.1983, z dnem pravnomočnosti te odločbe vrne v last nepremičnina parcela št. 380, hiša, ... in dve gospodarski poslopji, vl. št. 720 k.o. Š.

(1. točka izreka), da je zavezanec za vrnitev tožeča stranka, ki ima do 7.12.1998 pravico uporabljati navedeno nepremičnino za opravljanje svoje dejavnosti, po preteku navedenega roka pa jo je dolžna v roku 8 dni izprazniti in izročiti A.C., ki se postavi za skrbnika za poseben primer (2. in 3. točka izreka). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da je v zadevi sporno le, ali obstoji ovira za vrnitev predmetne nepremičnine iz 1. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po presoji sodišča prve stopnje je pravilno stališče tožene stranke, da navedena določba pogojuje obstoj ovire za vračanje nepremičnin, ki služijo za opravljanje v tej določbi primeroma naštetih dejavnosti s tem, da se te dejavnosti opravljajo kot dejavnosti javne službe. Ugovor tožeče stranke, da je tako stališče tožene stranke napačno, je zato neutemeljen. Da bi se v predmetni nepremičnini kulturna dejavnost opravljala kot dejavnost javnega zavoda tožeča stranka niti ne zatrjuje. Tožeča stranka sicer v tožbi zatrjuje, da ima z Ministrstvom za šolstvo in šport sklenjeno pogodbo po določbi 28. člena Zakona o zavodih, torej koncesijo za opravljanje javne službe, pri čemer za to svojo trditev ni predložila dokaza.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja ugovor stvarne nepristojnosti, kar utemeljeuje s tem, da je predmetna nepremičnina po odloku Občine Š. razglašena za kulturni spomenik oziroma naravno znamenitost, zato bi moralo o denacionalizaciji odločati Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanaja. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je ovira po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen podana le, če se v tej določbi naštete dejavnosti opravljajo v okviru javne službe. Tožeča stranka sicer ni javni zavod, vendar pa del svoje dejavnosti in sicer založništvo, opravlja na podlagi tako imenovane koncesije in sicer v delu, ki se nanaša na založniški program knjig, učbenikov in učil, priročnikov in učnih pomagal, kamor sodijo tudi gramofonske plošče in avdio kasete, ki se uporabljajo kot učna pomagala, predvsem pri učenju tujih jezikov. Zmotna uporaba navedene določbe je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj se drugi pogoji, zaradi katerih po navedeni določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, sploh niso ugotavljali. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Prizadeta stranka A.C. v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba prepozno vložena, kar utemeljuje s tem, da začne po določbi 3. odstavka 21. člena Zakona o upravnem sporu, rok za vložitev pritožbe teči z vročitvijo sodne odločbe, to pa je v tem primeru 29.5.2000. Ker se je glede na to, rok iztekel 12.6.2000, tožeča stranka pa je pritožbo vložila priporočeno po pošti 13.6.2000, je pritožba prepozna. Pa tudi sicer so pritožbene navedbe neutemeljene. Tožeča stranka priznava, da ni javni zavod, sklicuje pa se na koncesijo, ki pa jo je glede na prepozno predložene pogodbe pridobila po 6.12.1991, zato jih upravni organ, tudi če bi mu bile predložene pravočasno, ne bi mogel upoštevati. Predvsem pa predstavljajo pritožbi priložene pogodbe novoto in bi jih sodišče lahko upoštevalo le, če bi tožeča stranka izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti ali predložiti do konca postopka na prvi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača ugovor prizadete stranke in ugotavlja, da je pritožba pravočasna. Iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da je bila tožeči stranki izpodbijana sodba vročena dne 29.5.2000, pritožbo pa je vložila po pošti dne 13.6.2000. Ker se pritožba lahko vloži v 15 dneh od vročitve sodbe, je rok za vložitev pritožbe potekel dne 13.6.2000 in ne 12.6.2000 kot navaja prizadeta stranka. Neutemeljena je navedba prizadete stranke, da začne rok za vložitev pritožbe teči z dnem vročitve sodne odločbe. Zakon o upravnem sporu (ZUS) štetje rokov ne ureja. Zato se v skladu z določbo 16. člena ZUS glede štetja rokov uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopu (ZPP/77). Ta pa v 112. členu določa, da se ne všteje dan vročitve od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan, v obravnavanem primeru torej 30.5.2000, zato je pritožba vložena po pošti dne 13.6.2000 pravočasna in jo je pritožbeno sodišče presojalo po vsebini.

Neutemeljen je ugovor stvarne nepristojnosti.

Res je za odločanje o denacionalizaciji nepremičnin, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, po določbi 54. člen ZDen pristojno Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Tožeča stranka sicer zatrjuje, da je bila predmetna nepremičnina z občinskim odlokom razglašena za kulturni spomenik, pri čemer se sklicuje na odlok " Občine Š. ", ki ne obstoji. Edini odlok za območje Š. je Odlok o razglasitvi 14 objektov za etnološki spomenik, ki ga je sprejela takratna Skupščina Občine Š. (Uradni list št. 34/85), v navedenem odloku pa predmetna nepremičnina ni navedena.

Neutemeljen je tudi ugovor zmotne uporabe materialnega prava in sicer določbe 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Po tej določbi obstoji ovira za vrnitev nepremičnine, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za opravljanje dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb; 2. da bi bila z vrnitvijo nepremičnine prejšnjemu lastniku bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti; 3. da nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Iz navedene določbe izhaja, da morajo biti za obstoj ovire za vrnitev nepremičnine izpolnjeni vsi navedeni pogoji kumulativno, kar pomeni, da če prvi pogoj ni izpolnjen, ovira ni podana in ostalih pogojev ni potrebno ugotavljati. Prvi pogoj po navedeni določbi pa je tudi po presoji sodišča razlagati tako, kot ga razlagata sodišče in tožena stranka. Namen navedene določbe je namreč zagotoviti nemoteno delo državni upravi in javnim službam na področju družbenih dejavnosti oziroma negospodarstva. Takega statusa pa tožeča stranka, ki je gospodarska družba, kar izhaja iz podatkov v upravnih spisih, nima. Na drugačno odločitev o stvari ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na pogodbe, sklenjene z Ministrstvom za šolstvo in šport. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz priloženih pogodb ne izhaja, da tožeča stranka opravlja kulturno dejavnost kot javno službo. Ker torej že prvi pogoj iz navedene določbe ni podan, je pritožbeni ugovor o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja glede ostalih pogojev, neutemeljen.

Ker tako niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.