Jedro

Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je namen rekreativnega odmora, da se otroci razgibajo, ker potem tudi lažje sledijo pouku. Revidentka ima prav, ko opozarja, da je napačna ocena sodišča druge stopnje, da je bilo dogajanje na hodniku ob škodnem dogodku neobičajno. Res je bilo ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo zato, ker je eden od učencev pritekel izza vogala in zadel tožničinega brata, vendar občasen tek učencev po šolskem hodniku, pa čeprav je v njem gneča, ne pomeni ravnanja, ki bi ga bil dolžan dežurni učitelj ali dežurni učenci preprečiti. Ob izhodišču, da je bila dežurna učiteljica na hodniku prisotna, da ni bilo zaznati nadpovprečnega prerivanja ali divjanja, da je treba med rekreativnim odmorom otrokom omogočiti gibanje in sprostitev in je zato sprejemljiv občasen tek, je pravilen nadaljnji sklep, da v obravnavanem primeru zavarovanki tožene stranke ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“ Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 1718,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 7. 1. 2009 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena zavarovalnica, s katero je imela osnovna šola sklenjeno pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo, dolžna plačati odškodnino za škodo, ki ji je nastala 18. 1. 2006 pri padcu na hodniku osnovne šole.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnice po podlagi utemeljen, višje sodišče pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper takšno odločitev je tožena zavarovalnica predlagala dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 432/2012 revizijo dopustilo v smeri materialnopravnega preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve o obstoju odškodninske obveznosti tožene stranke.

4. Tožena zavarovalnica je tako vložila revizijo, v kateri najprej navaja, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago, ker tožnica ni zatrjevala, da v času škodnega dogodka učenci niso dežurali, čeprav bi morali. Poudarja, da je bilo ugotovljeno, da učenec, ki se je zaletel v tožničinega brata, ni divjal, temveč zgolj tekel, česar pa dežurna učiteljica ni bila dolžna preprečiti. Meni, da je zahteva, da je treba prekiniti vsakršno gibanje, pretirana, saj to ni skladno s temeljno funkcijo in namenom rekreativnega odmora. Poudarja, da bi pretiran nadzor na proces vzgoje učencev vplival negativno in da mora šola pri izvrševanju svoje nadzorne dolžnosti puščati otrokom dovolj prostora za njihov razvoj. Opozarja, da na splošno velja, da stalen nadzor nad učenci manj prispeva k učinkovitemu varstvu pred nesrečo kot vzgoja k samostojnemu in odgovornemu razmišljanju. Izpostavlja zadeve Vrhovnega sodišča št. II Ips 128/2008, II Ips 538/2005, II Ips 741/2006. Meni, da je odločitev sodišča materialnopravno napačna in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila. Ne strinja se z zaključki tožene stranke, da je bilo dogajanje na hodniku povsem običajno in nikakor ne nekontrolirano in da gre le za nezgodo. Navaja, da je bilo ugotovljeno, da so bili otroci živahnejši in da so se lovili, da dežurna učiteljica dogajanja ni mogla nadzirati zaradi oblike hodnika in da dva dežurna učenca nista bila prisotna. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da odgovornosti za nadzor ni mogoče prelagati na učence in da dejstvo, da dežurnih učencev ni bilo, ni pravno pomembno. Meni, da bi že prisotnost dežurnih učencev vplivala na mirnejše vedenje otrok, da je dežurni učenec podaljšana roka učitelja, ker učitelj zaradi oblike hodnika ne more imeti na očeh dogajanja na vsem hodniku. Tek in lovljenje po hodniku, na katerem se nahaja nekaj deset otrok, je po oceni tožnice učitelj dolžan preprečiti, zato obravnavane zadeve tudi ni mogoče primerjati z zadevo II Ips 741/2006, v kateri je prišlo do poškodbe na šolskem igrišču. Izpostavlja ugotovitev Vrhovnega sodišča, da smejo učitelji omejevati samostojnost in pravico učencev toliko, kot ustreza njihovi zrelosti ter jih spoznavati z nevarnostmi in jih naučiti varovati sebe pred nesrečami in drugimi učenci. Poudarja, da v obravnavani zadevi ne gre za zahtevo po pretiranem nadzoru. Meni, da se obravnavani primer razlikuje od primerov, na katere v reviziji opozarja tožena stranka, in predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je namen rekreativnega odmora, da se otroci razgibajo, ker potem tudi lažje sledijo pouku. Revidentka ima prav, ko opozarja, da je napačna ocena sodišča druge stopnje, da je bilo dogajanje na hodniku ob škodnem dogodku neobičajno. Res je bilo ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo zato, ker je eden od učencev pritekel izza vogala in zadel tožničinega brata, vendar občasen tek učencev po šolskem hodniku, pa čeprav je v njem gneča, ne pomeni ravnanja, ki bi ga bil dolžan dežurni učitelj ali dežurni učenci preprečiti. Ob izhodišču, da je bila dežurna učiteljica na hodniku prisotna, da ni bilo zaznati nadpovprečnega prerivanja ali divjanja, da je treba med rekreativnim odmorom otrokom omogočiti gibanje in sprostitev in je zato sprejemljiv občasen tek, je pravilen nadaljnji sklep, da v obravnavanem primeru zavarovanki tožene stranke ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti. Pri presoji pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole je namreč treba najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo šolskega življenja, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti v skladu z njihovimi zmožnostmi in starostjo. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da bi pretirano nadzorstvo nad vzgojo in osebnostni razvoj otrok vplivalo negativno. V obravnavanem primeru ravnanje učenca ni preseglo še sprejemljivih meja sproščanja, zato kakršenkoli odziv s strani dežurne učiteljice ni bil potreben. Odsotnost dežurnih učencev z vidika prevencije pa zato tudi ne more biti pravno pomembna.

8. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da sta sodišči druge in prve stopnje materialno pravo zmotno uporabili, zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, druge stopnje in stroške revizijskega postopka. V postopku pred sodiščem prve stopnje se toženi stranki prizna 20,00 EUR kot pavšalni znesek za plačilo ptt storitev po tar. št. 6002, v pritožbenem postopku 423,00 EUR za takso za pritožbo in 10,00 EUR kot pavšalni strošek za ptt storitve in v revizijskem postopku 141,00 EUR za sodno takso za predlog za dopustitev revizije, 282,00 EUR za sodno takso za revizijo, 682,00 EUR za nagrado za odvetniške storitve po tar. št. 3300, 20,00 EUR za ptt storitve, od obojega pa še 20 % DDV, ki znaša 140,40 EUR, skupaj torej 1718,40 EUR.