Jedro

Trditveno breme ne pomeni, da bi morala tožnica zatrjevati prav vsako okoliščino, ki bi jo nato potrdila zaslišana priča D. B., pač pa zgolj odločilna pravno relevantna (konstitutivna) dejstva.

Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje sicer napačno štelo, da je trditveno in dokazno breme, da dela tožnica ni opravila, na toženki in ne pravilno – na tožnici, to ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj je tožnica dejstvo svoje izpolnitve obveznosti dokazala s povratnico, toženka pa ni uspela ovreči njenega aktualnega dokaznega uspeha, ki se je zato spremenil v njen dokončni dokazni uspeh Drugačen, kasnejši, datum izpodbijane sodbe (9.3.2011) torej ne predstavlja procesne kršitve, pač pa je logična posledica dejstva, da je bila sodba v predmetnem postopku izdelana dvakrat, najprej s skrajšano in po napovedi pritožbe s polno obrazložitvijo..

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2461 Ig 2685/2007 z dne 28.6.2007 ostane v veljavi v 2. točki izreka sklepa, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 7.195,79 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska glavnice od 6.5.2004 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 202,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2007 do plačila (1. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.139,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožnici naloži, da toženki v 15 dneh povrne stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica kot prevzemnik terjatve na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev št. 02/12/2004 z dne 20.12.2004 (priloga A4) v tem postopku vtožuje terjatev, ki jo je imel A., s.p., kot odstopnik terjatve do pravnega prednika toženke. A., s.p., je s pravnim prednikom toženke sklenil pogodbo št. 1/02/04 za pregled idejnega projekta V. Za opravljen pregled je nato pravnemu predniku toženke izstavil račun št. 12/2004 v višini 1.724.400,00 SIT (30% vrednosti, brez DDV) (priloga A3), katerega plačilo toženka zavrača z ugovorom, da odstopnik terjatve tega dela ni nikoli izvršil. 6. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP). Pogoj za uspeh tožnice je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njen zahtevek (zahteva sklepčnosti) ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže (zahteva dokazanosti) (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 344).

7. V konkretnem primeru je tožnica zatrjevala, da je A., s.p., za pravnega prednika toženke pregledal idejni projekt, da je pravni prednik toženke ta projekt tudi prejel in zanj plačal 70% avans v višini 3.861.000,00 SIT, nasprotne izpolnitve (plačila ostalih 30%) pa ni opravil. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje okoliščine kot so, kako je potekala vročitev idejnega projekta, kako in na kakšni podlagi je bil izdan račun št. 12/2004 in zakaj je bila terjatev odstopljena, pretirano temeljilo na izpovedbi priče D. B.; je pa kljub temu mogoče zaključiti, da je tožnica s svojimi trditvami zadostila zahtevi po sklepčnosti tožbenega zahtevka. Trditveno breme namreč ne pomeni, da bi morala tožnica zatrjevati prav vsako okoliščino, ki bi jo nato potrdila zaslišana priča D. B., pač pa zgolj odločilna pravno relevantna (konstitutivna) dejstva.

8. Ker je toženka v ugovoru priznala, da je med A., s.p., in pravnim prednikom toženke res obstajala pogodba, na podlagi katere naj bi A., s.p., pregledal idejni projekt V., pritožbena navedba, da v spis vložena pogodba št. 01/03/04 z dne 4.3.2004 (priloga A9) ne more biti podlaga računu št. 12/2004, saj se slednji sklicuje na pogodbo št. 1/02/04, ni relevantna. Po 1. odstavku 214. člena ZPP namreč priznanih dejstev ni treba dokazovati, kar pomeni, da se dejstvo obstoja pravnega razmerja med A., s.p., in pravnim prednikom toženke o pregledu idejnega projekta šteje kot nesporno.

9. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v dokaz dostave idejnega projekta pravnemu predniku toženke predložila povratnico z dne 5.4.2004 (priloga A6), ki izkazuje, da je bilo naročeno delo res opravljeno in da ga je pravni prednik toženke tudi prejel. Da bi morala tožnica natančno navesti, za kakšen projekt je šlo, kakšna je bila vsebina tega projekta in podati kakšen dokaz o obstoju projekta, je po mnenju pritožbenega sodišča pretirana zahteva, saj je med strankama nesporno, da je šlo za projekt V., toženka pa se v postopku na prvi stopnji ni spuščala v vprašanje veljavnosti povratnice oziroma v tem smislu ni zanikala prejema projekta; takšna trditev v tej fazi zato pomeni tudi nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP).

10. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 346, 347). Kljub temu, da je sodišče prve stopnje sicer napačno štelo, da je trditveno in dokazno breme, da dela tožnica ni opravila, na toženki in ne pravilno – na tožnici, to ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj je tožnica dejstvo svoje izpolnitve obveznosti dokazala s povratnico, toženka pa ni uspela ovreči njenega aktualnega dokaznega uspeha, ki se je zato spremenil v njen dokončni dokazni uspeh. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je toženka skušala dejstvo neizpolnitve obveznosti tožnice dokazati tudi z zatrjevanjem, da je zavrnila račun št. 12/2004, vendar te svoje trditve ni z ničemer izkazala; prav tako pa je ostala neizpodbita trditev tožnice, da je pravni prednik toženke opravljeno storitev deloma (70%) že plačal in tega zneska (kot izhaja iz izpovedbe S. S. in D. B.) ni nikoli zahteval nazaj.

11. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 16.12.2010 je sodišče prve stopnje v dodatnem dokaznem sklepu sklenilo, da bo med drugim zaslišalo tudi s strani toženke predlagano pričo U. U. (nekdanjega direktorja toženke) in zakonita zastopnika pravdnih strank, pri čemer je pooblaščenca pravdnih strank opozorilo, da dokaza v primeru, da zakonita zastopnika pravdnih strank na narok ne bosta pristopila, ne bo izvedlo. Priča U. U. je en dan pred razpisanim narokom (dne 17.1.2011) po faksu poslal opravičilo, da se naroka ne more udeležiti. Sodišče prve stopnje je nato ta dokaz na naroku kot nepotreben zavrnilo, toženka pa je že na tem naroku ugovarjala procesno kršitev. Navedena priča bi bila zaslišana v zvezi z neizvedbo dela, na katerega se nanaša vtoževana terjatev, in zavrnitvijo plačila računa odstopniku terjatve A., s.p. Po mnenju pritožbenega sodišča že iz izpovedbe S. S., vodje financ pri pravnem predniku toženke, jasno izhaja, da zavrnitve računov pravni prednik toženke v kritičnem času ni pošiljal priporočeno oziroma s povratnico, zaradi česar tudi ni mogoče zaključiti, da je predmetni račun zavrnil. Poleg tega je S. S. izpovedal, da idejnega projekta nikjer niso našli, kar pa ob upoštevanju s strani tožnice priložene povratnice ne pomeni, da ni bil izdelan, pregledan in toženki poslan. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da pritožba napačno navaja, da se sodišče prve stopnje do izpovedbe slednjega ni opredelilo, pri čemer ne glede na to navedena priča ni izpovedala nič bistvenega oziroma navedb toženke ni potrdila. Ker po mnenju pritožbenega sodišča tudi izpovedba priče U. U. ne bi mogla izpodbiti že ugotovljenega dejanskega stanja, zlasti dejstva, da je bil idejni projekt pregledan in pravnemu predniku toženke izročen, je zavrnitev tega dokaznega predloga povsem pravilna.

12. Pritožba zgolj pavšalno navaja, da je pričanje D. B. na določenih mestih samo s seboj v nasprotju, pri čemer se priča tudi marsičesa ni spomnila; ker pa te svoje navedbe ne konkretizira, se pritožbeno sodišče do nje ni dolžno opredeliti. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče poudarja, da je pričanje D. B. nekoliko nekonsistentno in pomanjkljivo le kar se tiče nebistvenih malenkosti, pri čemer je (kot že zgoraj ugotovljeno) dejstvo pravnega razmerja med strankama nesporno, dokazanost prejema idejnega projekta pa temelji predvsem na povratnici, kar pomeni, da se sodišču prve stopnje na njegovo izpovedbo niti ni bilo treba opreti.

13. Toženka neutemeljeno zatrjuje, da dodatno procesno kršitev predstavlja dejstvo, da datum izpodbijane sodbe ni enak datumu zadnjega naroka. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da 2. odstavek 324. člena ZPP določa, da mora uvod sodbe vsebovati tako dan, ko je bila glavna obravnava končana, kot dan, ko je bila sodba izdelana. To pomeni, da ni nujno, da bi moral biti datum konca glavne obravnave in datum izdelane sodbe isti. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje najprej izdelalo sodbo po 496. členu ZPP, po katerem obrazložitev obsega zgolj navedbo tožbenih zahtevkov in dejstev, pravni pouk pa pouk o pravici do pritožbe ter navedbo, da bo sodba z obrazložitvijo po 4. odstavku 324. člena ZPP izdelana, če bo stranka napovedala pritožbo. Ta sodba s skrajšano obrazložitvijo je vsebovala enak datum, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi (18.1.2011). Ker je toženka zoper to sodbo dne 9.2.2011 napovedala pritožbo, je sodišče prve stopnje v skladu s 5. odstavkom 496. člena ZPP izdelalo sodbo s popolno obrazložitvijo. Posledično je bila izpodbijana sodba izdelana kasneje, pri čemer je nato tudi pritožbeni rok tekel od vročitve sodbe s popolno obrazložitvijo. Drugačen, kasnejši, datum izpodbijane sodbe (9.3.2011) torej ne predstavlja procesne kršitve, pač pa je logična posledica dejstva, da je bila sodba v predmetnem postopku izdelana dvakrat. 14. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).