Jedro

ZBPP jasno loči obveznosti in pravice Republike Slovenije od obveznosti in pravic pristojnega organa za BPP. Prvi tožnik je tako organ, ki preko svoje predsednice in strokovne službe odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in opravlja druga strokovna in administrativna opravila, ni pa (končni) upravičenec iz materialnega razmerja. To je po izrecnih določbah ZBPP država, torej Republika Slovenija. Pravico do pritožbe ima oseba, ki je (dejansko) imela položaj stranke postopka pred organom prve stopnje (formalni kriterij). Ne gre torej zgolj za to, kateri subjekt bi moral imeti položaj stranke kot upravičeni predlagatelj v skladu s 46. členom ZBPP, temveč kateri subjekt je tak položaj dejansko imel.

Kot upnik je v predlogu davčne izvršbe navedena Republika Slovenija, brez nadaljnjih identifikacijskih podatkov, kot sta matična številka ali naslov. Tako zgolj na podlagi (nepopolne) označbe upnika v predlogu ni mogoče zanesljivo sklepati na to, ali je upnik država ali njen organ, ki v svojem imenu nosi naziv "Republika Slovenija".

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance, Generalni sekretariat, Služba za upravni postopek na drugi stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, št. DT-498-2-200/2020-14 z dne 29. 4. 2022 se odpravi in se vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za finance, Generalni sekretariat, Služba za upravni postopek na drugi stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju pritožbeni organ ali toženec) zavrglo pritožbo Okrožnega sodišča v Celju (v nadaljevanju pritožnik ali prvi tožnik) zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4933-78932/2016-4 z dne 9. 7. 2020.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je pritožbeni organ enkrat že odločal o pritožbi pritožnika zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4933-78932/2016-4 z dne 9. 7. 2020. Pritožbeni organ je že ob prvem odločanju pritožbo zavrgel, a je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. IV U 94/2021-17 z dne 22. 2. 2022 ugodilo tožbi prvega tožnika in Državnega odvetništva Republike Slovenije, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo pritožbenemu organu v ponovni postopek.

3.Pritožbeni organ poudarja, da je njegova naloga zgolj presoja formalnih pogojev, ali pritožnik lahko izpodbija sklep o ustavitvi izvršbe, ni pa njegova naloga ugotavljanje, kdo je oziroma je lahko stranka postopka. Navaja, da pritožnik ob upoštevanju veljavnih predpisov ne more biti stranka postopka in se sklicuje na citirano sodbo sodišča, v kateri sodišče navede, da pritožnik nima lastnosti stranke v materialnem smislu. Po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) do stroškov postopka ni upravičeno sodišče, temveč gre za sredstva, ki se povrnejo v proračun Republike Slovenije.

4.Pritožbeni organ pojasnjuje, da je izvršbo na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 533/2005 z dne 14. 12. 2005 predlagalo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije in da se postopka izvršbe pritožnik ni udeleževal kot stranka. Postopka izvršbe se je skladno z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) kot stranka udeleževal le dolžnik A. A. Prav tako Okrožno sodišče v Celju ni bilo predlagatelj izvršbe, nastopalo je zgolj kot organ, pristojen za odmero obveznosti. Ob upoštevanju določb ZDavP-2 in sodne prakse (sodba I Up 243/2017 z dne 24. 1. 2018) je kot stranko izvršilnega postopka po formalnem kriteriju šteti le predlagatelja izvršbe, ki lahko razpolaga s svojo zahtevo. Po formalnem kriteriju je tako predlagatelj tista oseba, na katere zahtevo je začet postopek. Pritožbeni organ povzema kronologijo spreminjanja 46. člena ZBPP in navaja, da je bilo leta 2010, ko je bil vložen zadevni predlog za izvršbo, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije tisto, ki je bilo tega pristojno podati. Pritožbeni organ meni, da pritožnik ne izpolnjuje ne formalnega in ne materialnega kriterija za stranko v postopku.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

5.Tožbo zaradi odprave sklepa Ministrstva za finance št. DT-498-2-200/2020-14 z dne 29. 4. 2022 in vrnitve zadeve v ponovno odločanje vlaga prvi tožnik Okrožno sodišče v Celju, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega predpisa ter nepopolnega in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinja se z ugotovitvami toženca, da ne izpolnjuje formalnega in materialnega kriterija za stranko v postopku in vztraja, da izpolnjuje oba navedena kriterija.

6.Pojasnjuje predmet postopka davčne izvršbe in se sklicuje na izvršilni naslov, sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 533/2005 z dne 14. 12. 2005, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 16. 1. 2006. S predmetno sodbo je sodišče odločilo tudi o povrnitvi stroškov tega postopka, in sicer tako, da je dolžan toženec A. A. tožnici mld. B. B., upravičenki do brezplačne pravne pomoči, povrniti sodno odmerjene pravdne stroške v znesku 181,77 EUR (prej 43.560,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2005 dalje do dne plačila v roku 15 dni, pod izvršbo. Odločilo pa je tudi, da mora toženec A. A. znesek pravdnih stroškov nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju, kar je na račun prvega tožnika.

7.V nadaljevanju prvi tožnik povzame kronologijo procesnih dejanj v postopku davčne izvršbe na prvi stopnji in opiše pisno komunikacijo z Državnim pravobranilstvom Republike Slovenije, sedaj Državnim odvetništvom Republike Slovenije (v nadaljevanju drugi tožnik). Tožencu očita, da še vedno ni jasno opredelil vlogo prvega tožnika v postopku davčne izvršbe in da prihaja v nasprotje sam s sabo, ko navaja, da prvi tožnik zagotovo ne more biti stranka postopka, saj ni bil predlagatelj davčne izvršbe, temveč je to bilo Državno odvetništvo Republike Slovenije, na drugi strani pa navaja, da je bil prvi tožnik le organ, pristojen za odmero, pri čemer se sklicuje na določbo 146. člena ZDavP-2, ki organ, pristojen za odmero obveznosti, opredeljuje kot predlagatelja izvršbe. Prvi tožnik se postavi na stališče, da je pristojni organ za BPP kot odmerni organ v skladu z določilom 146. člena ZDavP-2 hkrati tudi predlagatelj postopka davčne izvršbe, pri čemer predlog za davčno izvršbo v skladu s takrat veljavnim 46. členom ZBPP zanj vloži takratno Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik pristojnega organa za BPP. To pa glede na specifiko postopka dodelitve brezplačne pravne pomoči pomeni tudi, da je kot predlagatelja šteti tako pristojni organ za BPP kot tudi Državno odvetništvo Republike Slovenije, vendar slednje le za opravo enega procesnega dejanja in kot zastopnika pristojnega organa za BPP. Navaja, da toženec ni jasno opredelil, ali je Državno odvetništvo Republike Slovenije v postopku udeleženo kot upravičenec do plačila terjatve ali kot zastopnik prvega tožnika ali le kot zastopnik javnega interesa. S tem pa še vedno ni opredelil, koga šteje kot upnika predmetnega postopka davčne izvršbe in kako je v tem postopku udeležen ter kako mu je v postopku omogočeno varovanje njegovih pravic in pravnih koristi.

8.Prvi tožnik se sklicuje na 46. člen ZBPP in navaja, da to določilo določa t. i. zakonito subrogacijo, kar pomeni, da je z dnem pravnomočnosti zgoraj citirane sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 533/2005 z dne 14. 12. 2005 Republika Slovenija, ki je v tem primeru državni organ Okrožno sodišče v Celju, Organ za BPP, torej tožnik, vstopila v pravice upravičenke do brezplačne pravne pomoči mld. B. B. nasproti A. A. kot dolžniku iz naslova povrnitve stroškov pravdnega postopka. To dejstvo pomeni, da je Republika Slovenija, Okrožno sodišče v Celju, Organ za BPP, torej prvi tožnik, postal nov upnik oziroma nosilec terjatve in s tem tudi upravičenec do plačila terjatve za povrnitev stroškov pravdnega postopka.

9.V nadaljevanju prvi tožnik potrdi, da gre za izterjavo terjatve v korist proračuna Republike Slovenije, kar je v javnem interesu, vendar pa ZBPP kot nosilca in upnika te terjatve na podlagi določila določa 46. člena ZBPP določa Republiko Slovenijo, ki je v teh zadevah državni organ in sicer posamezno sodišče, iz računa katerega so bili izplačani stroški brezplačne pravne pomoči, in je zaradi tega v skladu z določili ZBPP tudi dolžno skrbeti za plačilo teh terjatev. Izterjava teh terjatev ni v pristojnosti Državnega odvetništva Republike Slovenije kot varuha javnega interesa. Predmetno terjatev je prvi tožnik dolžan vzpostaviti v svojih bilancah stanja, jo izterjati, v primeru neuspešnosti izterjave pa v svojem imenu in za svoj račun tudi odpisati, izterjana sredstva pa iz svojega transakcijskega računa na koncu še prenakazati v proračun Republike Slovenije. Tako upnik te terjatve zagotovo ne more biti Državno odvetništvo Republike Slovenije, saj slednji ni nosilec pravic in obveznosti.

10.Prvi tožnik meni, da je v predmetnem postopku davčne izvršbe udeležen kot stranka postopka - upnik tako v formalnem kot tudi v materialnem smislu, četudi je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. IV U 94/2021-17 z dne 22. 2. 2022 podalo mnenje, da prvi tožnik nima lastnosti stranke v materialnem smislu in to obrazložilo z jasnostjo določila takrat veljavnega 46. člena ZBPP. Prvi tožnik na tem mestu opozarja, da pristojni organ za BPP ni organiziran kot strokovna služba za BPP, temveč je pristojni organ za BPP v skladu z določilom tretjega odstavka 2. člena ZBPP okrožno oziroma specializirano sodišče, katerega predsednik odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in tudi zastopa pristojni organ za BPP. Strokovna služba za BPP pa je organizirana v okviru pristojnega organa za BPP in zanj opravlja strokovne in administrativno - tehnične naloge v zvezi z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči v skladu z določilom četrtega odstavka 2. člena ZBPP. Pristojni organ za BPP je kot samostojni državni organ potrebno ločiti od njegove strokovne službe za BPP.

11.Drugi tožnik v tožbi navaja, da tožbo vlaga na podlagi 18. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker ugotavlja obstoj kršitve javnega interesa, ki se kaže že s samo kršitvijo veljavne zakonodaje. Sodišče ugotavlja, da drugi tožnik v bistvenem vlaga vsebinsko enako tožbo kot prvi tožnik, zato je sodišče ne povzema.

12.Toženec v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnikov in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Toženec naslovnemu sodišču predlaga, da tožbi obeh tožnikov zavrne kot neutemeljeni. Dodaja, da če se sodišče z njegovimi naziranji ne bo strinjalo, naj odloči v sporu polne jurisdikcije.

Dokazni sklep

13.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa in listinske dokaze, ki sta jih v predmetnem upravnem sporu predložila tožnika (priloge A1-A40 v spisu opr. št. IV 74/2022 in priloge A1-A20 v spisu opr. št. IV U 75/2022.).

K izreku sodbe

14.Tožba je utemeljena.

15.V obravnavani zadevi je davčni organ s sklepom št. DT 4933-78932/2016 z dne 9. 7. 2020 ustavil postopek davčne izvršbe zoper davčnega dolžnika A. A. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo prvi tožnik, toženec pa je z izpodbijanim sklepom pritožbo prvega tožnika (znova) zavrgel, ker je ni vložila upravičena oseba. Med strankami ni sporno, da je bila mld. B. B. na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. Bpp 416/2002 z dne 16. 12. 2004 upravičena do plačila stroškov postopka iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Nesporen je tudi podatek, da je mld. tožnica B. B. na podlagi brezplačne pravne pomoči, dodeljene z odločbo opr. št. Bpp 416/2003, pred Okrožnim sodiščem v Celju vložila tožbo zaradi izpodbijanja očetovstva zoper toženca A. A. in pridobila pravico do plačila stroškov v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 533/2005 v odmerjeni višini. Prav tako ni sporno, da je bilo plačilo odmerjenih stroškov za upravičenko do brezplačne pravne pomoči izvršeno iz sredstev prvega tožnika, zato je bilo s sodbo opr. št. P 533/2005 z dne 14. 12. 2005 odločeno, da mora toženec A. A. znesek pravdnih stroškov nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586-sklic 416-2003, kar je na račun prvega tožnika.

16.V takem primeru davčni organ postopka ne začne po uradni dolžnosti,

ampak na predlog organa, pristojnega za odmero obveznosti. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) namreč v 289. členu glede izterjave denarnih obveznosti, ki jih odmeri pristojni organ in ki niso davki, določa, da upravno izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti (drugi odstavek). Temu sledi ZDavP-2, ki v prvem odstavku 146. člena za tovrstne izterjave predpisuje, da če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti, pri čemer določba v oklepajih ta organ poimenuje kot predlagatelja izvršbe. V konkretni zadevi ni dvoma, da je bila davčnemu organu v prisilno izterjavo poslana sodba Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 533/2005 z dne 14. 12. 2005, sporno pa je, ali ima prvi tožnik v postopku davčne izvršbe položaj formalnega ali materialnega udeleženca postopka.

17.Toženec pravilno navede, da je ob vložitvi pritožbe ne glede na formalni preizkus pritožbe s strani organa prve stopnje (240. člen ZUP) tudi pritožbeni organ v okviru predhodnega preizkusa dolžan preizkusiti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje pritožbe (prvi odstavek 246. člena ZUP). Ta preizkus obsega tudi presojo, ali je pritožbo vložila upravičena oseba. Toženec nadalje pravilno navaja, da pravico do pritožbe ureja prvi odstavek 229. člena ZUP, ki določa, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, pravico do pritožbe stranka. Gre torej za osebo, ki je imela položaj stranke že v upravnem postopku na prvi stopnji. Po določbi prvega odstavka 229. člena ZUP lahko nadalje pritožbo vloži vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. V slednjem primeru gre za stranke po materialnem kriteriju, ker prvostopenjska upravna odločba s svojim izrekom posega v njihov pravno varovan položaj.

18.V sodbi opr. št. IV U 94/2021-17 z dne 22. 2. 2022 je tukajšnje sodišče zavzelo stališče, da prvi tožnik ne izpolnjuje materialnega kriterija za stranko v postopku prisilne izterjave zadevne terjatve. Toženka v izpodbijanem sklepu sledi pravnemu mnenju sodišča, od katerega sodišče ne odstopa. Materialnopravno upravičenje temelji na pravni možnosti imetnika pravice, da ravna na določen način oziroma da od drugega zahteva, da ravna na določen način. ZBPP v 4. členu določa, da država skrbi za uresničevanje načela enake dostopnosti do sodnega varstva tako, da v proračunu zagotavlja sredstva za plačilo storitev osebam, ki so po tem zakonu pooblaščene za izvajanje pravne pomoči, da oprosti upravičence plačila stroškov postopka, da, če tako določa zakon, nudi davčne ali druge olajšave osebam, ki so po tem zakonu pooblaščene za izvajanje pravne pomoči, če se odpovedo plačilu za opravljene storitve, ter da zagotavlja sredstva in pogoje za organizacijo in delovanje služb in organov, pristojnih za vodenje postopkov in za odločanje o pravici do brezplačne pravne pomoči. 44. člen ZBPP izrecno določa, da se sredstva, potrebna za izvajanje tega zakona, pristojnim sodiščem zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije. Kot ključno sodišče šteje določbo 46. člena ZBPP. Ob sprejemu ZBPP veljavno določilo 46. člena ZBPP, ki je z isto vsebino veljalo tudi ob izdaji sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 533/2005 z dne 14. 12. 2005, je določalo, da terjatev stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka (prvi odstavek 46. člena ZBPP). S prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika. Predlog za izvršbo po uradni dolžnosti vloži pristojni organ za BPP, ki je odločil o odobritvi brezplačne pravne pomoči (drugi odstavek 46. člena ZBPP). Ob vložitvi predloga za izvršbo

je veljal spremenjen drugi odstavek 46. člena ZBPP, ki je drugače urejal postopek izvršbe. Določal je, da predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov. Aktualno tretji odstavek 46. člena ZBPP prav tako določa, da sodišče odloča o višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je bila upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.

V skladu z veljavnim četrtim odstavkom 46. člena ZBPP izterjavo na predlog pristojnega organa za BPP izvrši pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. 46. člen ZBPP uzakonja t. i. zakonito subrogacijo, to je prehod terjatve (ki jo predstavljajo stroški, izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči) upravičenca do brezplačne pravne pomoči na Republiko Slovenijo. V konkretnem primeru je na Republiko Slovenijo prešla terjatev iz naslova stroškov postopka, ki bi jo po pravilih pravdnega postopka do nasprotne stranke A. A. imela mld. B. B.

19.Sodišče zato pritrjuje tožencu, da materialno upravičenje iz osnovnega razmerja pripada Republiki Sloveniji. S tem se načeloma strinjata tudi tožnika, vendar pa zmotno menita, da je Republika Slovenija v danem primeru državni organ Okrožno sodišče v Celju, Organ za BPP, torej prvi tožnik. Položaj okrožnih sodišč, kamor sodi tudi prvi tožnik, je namreč v ZBPP urejen drugače kot položaj Republike Slovenije. ZBPP v tretjem odstavku 2. člena ZBPP določa, da o dodelitvi brezplačne pravne pomoči odloča predsednik okrožnega sodišča oziroma specializiranega sodišča prve stopnje, ki ga opredeli kot pristojni organ za BPP. Določa še, da lahko predsednik sodišča za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svetnika na okrožnem oziroma specializiranem sodišču. Nadalje ZBPP v četrtem odstavku 2. člena določa, da strokovne in administrativno - tehnične naloge v zvezi z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči opravlja strokovna služba za BPP. ZBPP jasno loči obveznosti in pravice Republike Slovenije od obveznosti in pravic pristojnega organa za BPP. Prvi tožnik je tako organ, ki preko svoje predsednice in strokovne službe odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in opravlja druga strokovna in administrativna opravila, ni pa (končni) upravičenec iz materialnega razmerja. To je po izrecnih določbah ZBPP država, torej Republika Slovenija. Tega stališča sodišča ne morejo omajati tožbene navedbe, da je prvi tožnik dolžan predmetno terjatev prikazati v svojih bilancah, jo izterjati ali jo tudi odpisati, saj hkrati sam navede, da mora nazadnje izterjana sredstva iz svojega transakcijskega računa prenakazati v proračun Republike Slovenije. Pravica do povrnitve sredstev, izplačanih iz naslova dodeljene brezplačne pravne pomoči, tako pripada Republiki Sloveniji, okrožna sodišča pa imajo le določene pristojnosti in naloge dodeljevanja in izterjave sredstev, a ne v svojo korist, temveč v korist Republike Slovenije (njenega proračuna), ki primarno zagotavlja sredstva, potrebna za izvajanje brezplačne pravne pomoči (44. člen ZBPP). Po navedenem sodišče sodi, da je pravilna ugotovitev toženca, da prvi tožnik ni oseba, ki bi bila z vidika določbe prvega odstavka 229. člena ZUP upravičena do vložitve pritožbe v upravnem postopku kot stranka v materialnem smislu.

20.Sodišče soglaša s tožencem, da ni njegova naloga kot pritožbenega organa v konkretnem upravnem postopku, da bi ugotavljal, kdo je lahko stranka ali bi morala biti stranka upravnega postopka na prvi stopnji. Sodišče mu ob prvem sojenju tega tudi ni naložilo. V sodbi opr. št. IV U 94/2021-17 z dne 22. 2. 2022 je sodišče tožencu naložilo, da opredeli položaj predlagatelja (upnika) v upravnem postopku na prvi stopnji in presodi, ali je prvi tožnik do vložitve pritožbe upravičen kot udeleženec postopka na prvi stopnji. Če je namreč prvi tožnik na prvi stopnji odločanja v upravnem postopku imel položaj stranke (predlagatelja, upnika), mu glede na prvi odstavek 229. člena ZUP ni mogoče odreči pravice do pritožbe.

21.Toženec se v izpodbijanem sklepu znova postavi na stališče, da se Okrožno sodišče v Celju, torej prvi tožnik, ni udeleževal postopka kot stranka. Ugotavlja, da je izvršbo predlagalo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kar oceni kot pravilno z vidika 46. člena ZBPP, veljavnega v času vložitve predloga. Toženec ne spregleda določbe prvega odstavek 146. člena ZDavP-2, vendar meni, da glede na določbe ZBPP ni mogoče enačiti predlagatelja izvršbe in tistega, ki je pristojen za odmerno obveznost. Sodišče meni, da se toženec opira na pravilne postopkovne določbe, vendar pa zmotno in nepopolno ugotovi dejstva o tem, kdo je (ne glede na postopkovne določbe) dejanski predlagatelj postopka in posledično upnik na prvi stopnji.

22.Toženec pravilno izhaja iz prvega odstavka 146. člena ZDavP-2. Izhajajoč iz vsebine navedenega določila je predlagatelj izvršbe organ, pristojen za odmero denarne nedavčne obveznosti, ki je tudi izdal izvršilni naslov. Ta določba v konkretni situaciji daje položaj predlagatelja postopka prvemu tožniku, saj je ta po določbah ZBPP pristojen za odmero stroškov, ki jih je po določbah ZBPP dolžan vrniti v proračun zavezanec, in je tudi izdal konkreten izvršilni naslov. A toženec pravilno opozarja na določbe ZBPP, ki v primeru neprostovoljne izpolnitve obveznosti po izvršilnem naslovu predlagatelja davčne izvršbe izrecno opredeljuje. Iz zgoraj povzete kronologije spreminjanja 46. člena ZBPP izhaja, da je z izjemo obdobja med 22. 3. 2008 in 4. 4. 2015 veljala ureditev, v skladu s katero predlog za izterjavo vloži pristojni organ za BPP, kar je glede na določbo 2. člena ZBPP predsednik okrožnega oziroma specializiranega sodišča prve stopnje oziroma to sodišče. Takšna ureditev je tako skladna z določbo prvega odstavka 146. člena ZDavP-2, ki kot predlagatelja šteje organ, ki je izdal odmerno odločbo. Vendar ni dvoma, da je ravno v času vložitve obravnavanega predloga za izvršbo veljala ureditev, uzakonjena z novelo ZBPP-B.

Ta drugi stavek drugega odstavka 46. člena ZBPP spreminja tako, da glasi: "Predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov." Tako toženec v izpodbijanem sklepu kot tožnika v tožbah se sklicujejo na zakonodajno gradivo k Predlogu ZBPP-B (EVA:2007-2011-0003), v katerem predlagatelj sprememb in dopolnitev ZBPP k načrtovani spremembi pojasnjuje, da je po veljavni ureditvi predlog za izvršbo po uradni dolžnosti vložil pristojni organ za BPP, ki je odločil o odobritvi brezplačne pravne pomoči. Gre za izvršbo v primeru prehoda terjatve zoper nasprotno stranko na Republiko Slovenijo. Predlagatelj nato pojasnjuje, da novela predlaga ureditev izvršbe tako, da pristojni davčni organ izvrši predlog za izterjavo terjatev na predlog Državnega pravobranilstva, ki je zastopnik Republike Slovenije. Sodišče ocenjuje, da je spremenjena določba 46. člena ZBPP, ki jo prinaša 26. člen ZBPP-B, jasna in jo toženec pravilno razume. Če je bil prej predlagatelj pristojni organ za BPP, je po spremembi predlagatelj Državno pravobranilstvo Republike Slovenije (sedaj Državno odvetništvo Republike Slovenije). Sodišče ugotavlja, da obravnavana zakonska določba kot predlagatelja jasno opredeljuje Državno pravobranilstvo Republike Slovenije in ne morebiti Republike Slovenije, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. Ob jasni zakonski določbi pojasnila predlagatelja ZBPP-B v zakonodajnem gradivu ne gre razumeti tako, da je Državno pravobranilstvo Republike Slovenije v tovrstnih postopkih le zakoniti zastopnik Republike Slovenije. Sodišče ocenjuje, da predlagatelj poskuša le pojasniti, čemu s spremembo zakona kot predlagatelja določa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije; to pojasni s tem, da gre za siceršnjega zakonitega zastopnika Republike Slovenije,

ki je na podlagi t. i. zakonite subrogacije nosilec terjatev iz 46. člena ZBPP.

23.Sodišče pritrjuje tožencu, da kronologija sprememb 46. člena ZBPP jasno kaže, da je bilo okrožno sodišče (oziroma specializirano sodišče prve stopnje) kot pristojni organ za BPP upravičeni predlagatelj izvršilnih postopkov po 46. členu ZBPP v obdobju pred uveljavitvijo in uporabo ZBPP-B in po uveljavitvi ZBPP-C. Sodišče tožencu pritrjuje, da če bi bil organ za BPP po zakonu upravičeni predlagatelj tudi v času vložitve obravnavanega predloga za izvršbo, ko so veljale spremembe in dopolnitev po ZBPP-B, ne bi bile potrebne nadaljnje spremembe v tem delu, uveljavljene z novelo ZBPP-C, ki je kot upravičenega predlagatelja izvršilnih postopkov (spet) uzakonil pristojni organ za BPP. Toženec pravilno ugotovi, da je v času vložitve obravnavanega predloga za izvršbo upravičeni predlagatelj po določbi 46. člena ZBPP Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. Iz navedenega izhaja, da je lahko bil v času vložitve predloga za izvršbo glede na zakonsko ureditev upravičeni predlagatelj izvršbe Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. Sodišče ugotavlja, da ureditev predlagatelja izvršbe v ZBPP-B v obravnavanem obdobju odstopa od ureditve predlagatelja po prvem odstavku 146. člena ZDavP-2, ki je organ, pristojen za odmero obveznosti. ZDavP-2 je zakon, ki na splošno ureja izterjavo nedavčnih denarnih obveznosti. V primeru neskladja ZDavP-2 z drugimi področnimi zakoni je ta treba reševati v skladu s splošnimi načeli za razlago pravnih norm in njihovih medsebojnih razmerij. Po načelu lex specialis derogat legi generali nad določbami ZDavP-2 prevlada specialnejša ureditev ZBPP-B, sprejeta po uveljavitvi ZDavP-2.

24.Ne glede na navedeno pa po mnenju sodišča toženec spregleda, da ima po prvem odstavku 229. člena ZUP pravico do pritožbe oseba, ki je (dejansko) imela položaj stranke postopka pred organom prve stopnje (formalni kriterij). Ne gre torej zgolj za to, kateri subjekt bi moral imeti položaj stranke kot upravičeni predlagatelj v skladu s 46. členom ZBPP, temveč kateri subjekt je tak položaj dejansko imel. Povedano drugače, če je organ prve stopnje tak položaj nekomu priznal s tem, ko je vsebinsko presojal njegovo zahtevo in ga je sicer med postopkom obravnaval kot stranko, mu dopuščal opravo procesnih dejanj, ki pritičejo stranki postopka, in tudi lastna procesna dejanja usmerjal na to osebo kot stranko postopka, se taka oseba na pritožbeni stopnji šteje za stranko, četudi je bila presoja organa morebiti napačna. Kot navaja sam toženec, ni njegova naloga ob preizkusu pritožbe, da z vidika formalnega kriterija ugotavlja, ali bi pritožnik moral oziroma smel imeti položaj stranke oziroma stranskega udeleženca pred organom prve stopnje. Vendar pa sodišče meni, da je naloga pritožbenega organa presoja, ali je pritožnik na prvi stopnji tak položaj dejansko imel. Če je torej določena oseba v postopku na prvi stopnji imela položaj, ki ustreza položaju stranke postopka, je njena pritožba dovoljena. Tožnika pa imata prav, da toženec teh dejstev ni pravilno in popolno ugotovil.

25.Tožnika v tožbah navedeta pravno pomembna dejstva o položaju prvega tožnika v postopku davčne izvršbe pred organom prve stopnje. Tožnika utemeljeno opozarjata na vsebino predloga za izvršbo v konkretni zadevi, v katerem Državno pravobranilstvo Republike Slovenije ni opredeljeno kot predlagatelj (upnik), temveč kot zastopnik upnika. Glede na opredelitev v predlogu Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije ne gre položaj stranke postopka, temveč njenega zastopnika. Kot upnik je v predlogu navedena Republika Slovenija, brez nadaljnjih identifikacijskih podatkov, kot sta matična številka ali naslov. Tako zgolj na podlagi (nepopolne) označbe upnika v predlogu ni mogoče zanesljivo sklepati na to, ali je upnik država ali njen organ, ki v svojem imenu nosi naziv "Republika Slovenija". Tudi sodišče je namreč državni organ (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodiščih), v označbi katerega je prav tako naziv "Republika Slovenija" (prim. 37. člen Sodnega reda). Za presojo, kdo je stranka postopka, ni brez pomena, da je organ prve stopnje tak predlog akceptiral in je o njem meritorno odločil (dovolil izvršbo). Tožnika pa opozarjata na nadaljnja pisanja in dejanja v postopku, ki odkazujejejo na to, katera oseba je imela pred organom prve stopnje položaj stranke. Tožnika se sklicujeta na medsebojno korespondenco,

ki po mnenju sodišča učinkuje le med njima (inter partes), ne pa v samem postopku. A vendar sodišče na podlagi spisovnega gradiva upravnega spisa, katerega del sta tožnika predložila v dokazne namene v tem upravnem sporu, ugotavlja, da je prvi tožnik v postopku davčne izvršbe na prvi stopnji samostojno opravljal določena dejanja. Tako je prvi tožnik na davčni organ naslovil pisanja z dne 23. 3. 2015 (priloga A4) in z dne 3. 7. 2020 (priloga A10, l. št. 4 upravnega spisa), v katerih poizveduje o fazi davčne izvršbe. Prvi tožnik predloži dopis davčnega organa z dne 9. 7. 2020 (priloga A16, l. št. 5 upravnega spisa), s katerim davčni organ odgovarja na poizvedbo prvega tožnika z dne 3. 7. 2020 in navaja, da je 9. 7. 2020 zaradi absolutnega zastaranja izdan sklep o ustavitvi izvršbe. Nato prvi tožnik na davčni organ naslovi pisanje z dne 10. 7. 2020 (priloga A17, l. št. 7 upravnega spisa), v katerem davčni organ poziva, da mu kot predlagatelju izvršbe vroči sklep o ustavitvi izvršbe z dne 9. 7. 2020. Iz dohodnih štampiljk prvega tožnika na kopiji sklepa z dne 9. 7. 2020 (priloga A18) izhaja, da je prvi tožnik navedeni sklep prejel 23. 7. 2020. Tudi iz izhodnega dokumenta z dne 22. 7. 2020 (l. št. 8 upravnega spisa) je razvidno, da davčni organ prvemu tožniku 22. 7. 2020 posreduje sklep z dne 9. 7. 2020 in da je ta vročen 23. 7. 2020. Nadalje iz upravnega spisa izhaja, da davčni organ z dopisom z dne 3. 8. 2020 (l. št. 10) prvega tožnika zaprosi za posredovanje izvršilnega naslova, kar prvi tožnik stori z dopisom z dne 20. 8. 2020 (l. št. 11). Ni brez pomena, da davčni organ v opombah predložitvenega poročila (l. št. 12) prvega tožnika opredeli kot predlagatelja postopka, ki je izkazal interes, da je stranka v postopku in da vloži pravno sredstvo zoper sklep o ustavitvi izvršbe. Posledično davčni organ z dopisom z dne 2. 9. 2020 (l. št. 13), naslovljenim na toženca kot pritožbeni organ, navaja, da priloženo pošilja pritožbo stranke Okrožnega sodišča v Celju zoper sklep z dne 9. 7. 2020, v katerem davčni organ navede, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena po upravičeni osebi.

26.Sodišče po navedenem ugotavlja, da toženec v izpodbijanem sklepu napačno ugotavlja, da je davčno izvršbo na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 533/2005 z dne 14. 12. 2005 predlagalo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. Sicer drži, da je Državno pravobranilstvo Republike Slovenije vložilo predlog za izvršbo, vendar ne kot stranka, temveč kot njen zakoniti zastopnik. Že po nedvoumni opredelitvi Državnega pravobranilstva Republike Slovenije v predlogu ni mogoče šteti, da je Državno pravobranilstvo Republike Slovenije iz vidika 42. člena ZUP

stranka zadevnega upravnega postopka. Prav tako je dejanski sklep toženca, da se prvi tožnik ni udeleževal postopka davčne izvršbe, v nasprotju s podatki upravnega spisa. Celo davčni organ kot organ prve stopnje prvega tožnika opredeli kot stranko postopka, do česar toženec v izpodbijanem sklepu ne zavzame stališča. Toženec se sicer do te materije opredeli v odgovoru na tožbo, s čimer pa ne more nadomestiti izostanka razlogov o teh dejstvih v izpodbijanem sklepu.

27.Po navedenem je sodišče tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, saj je dejansko stanje glede osebe, ki je v obravnavanem postopku imela položaj stranke (predlagatelja, upnika) zmotno in nepopolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku mora toženec raziskati vse okoliščine, ki se nanašajo na vprašanje, na čigavo zahtevo se je začel postopek davčne izvršbe, pri tem pa tudi ugotoviti dejstva, ki se nanašajo na udeležbo prvega tožnika v postopku davčne izvršbe in zlasti z vidika vsebine predloga za izvršbo in zgoraj navedenih procesnih dejanj prvega tožnika in davčnega organa presoditi, ali je prvi tožnik dejansko imel položaj stranke v zadevnem postopku davčne izvršbe, pri čemer se mora opredeliti do pomena tega, da je prvega tožnika kot predlagatelja (stranko postopka) očitno štel tudi davčni organ. Sodišče meni, da dejanski položaj stranke v postopku na prvi stopnji tej daje pravico do vložitve pravnega sredstva (prvi odstavek 229. člena ZUP), četudi ji v skladu s postopkovnimi določbami ne bi šel položaj upravičenega predlagatelja oziroma vlagatelja zahteve. Če bo presoja dejstev, na katere je sodišče opozorilo, pokazala, da je prvi tožnik na prvi stopnji dejansko imel položaj, ki ustreza položaju stranke, je prvi tožnik oseba, ki ima pravico do vložitve pritožbe, zato je treba njegovo pritožbo meritorno obravnavati.

-------------------------------

1. člen v času uveljavitve ZBPP-B veljavnega Zakona o Državnem pravobranilstvu.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 146, 146/2

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 229, 229/1

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 46

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.