Jedro

V obravnavanem primeru pa gre za bistveno enako namembnost nepremičnine, drugačno le v toliko, da tožnika do svoje stanovanjske hiše dostopata večkrat, kot bi v primeru, če bi nepremičnino uporabljala kot vikend.

Ker gre pri priposestvovanju za izviren način nastanka stvarne služnosti brez soglasja lastnika služeče nepremičnine, vpis v zemljiško knjigo za nastanek služnosti nima konstitutivnega pomena in ni pogojen s toženčevo voljo oziroma z njegovim posebnim razpolagalnim dejanjem. Poseben dajatveni tožbeni zahtevek tožnikov, po katerem naj bi jima toženec izstavil ustrezno listino, na podlagi katere bo izveden bodoč zemljiškoknjižni postopek za vpis služnostne pravice, zato ni potreben, saj sta tožnika to pravico pridobila že pred njenim vpisom v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem in tretjem odstavku 1. točke izreka in v 2. točki izreka tako spremeni, da sedaj glasi: „ Za potrebe gospodujočega zemljišča – parcele št. AA/3 – pašnik 723 m2, stanovanjska stavba 52 m2, vpisana v vl. št. 495 k.o. Z., ki je last tožnikov L. I. in E. S., vsakega do 1/2, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po obstoječi poti v širini 4 m , ki poteka po delu parcele št. AA/2, in sicer v vzhodnem delu te parcele, v breme vsakokratnega lastnika te nepremičnine – parcele št. AA/2 – pašnik 721 m2, stanovanjska stavba 54 m2, vpisana v vl. št. 496 k.o. Z., ki je last toženca.

Tožencu se prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico opisano v prvem odstavku izreka sodbe, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.379,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“ V ostalem (2. odstavek 1. točke izreka sodbe) se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 440,60 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da obstaja za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. AA/3, vpisana v vl. št. 495 k.o. Z., ki je last tožnikov, vsakega do 1/2, v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po obstoječi poti v širini 4 m, ki poteka po delu parcele št. AA/2 in sicer vzhodnem delu te parcele, v breme vsakokratnega lastnika te nepremičnine parc. št. AA/2, vpisane v vl. št. 496 k.o. Z., ki je last toženca ter da jima je toženec dolžan izstaviti za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni vpis navedene služnostne pravice. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na prepoved vsakršnega poseganja toženca v navedeno služnostno pravico. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v višini 1.401,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo. Navaja, da je sodišče pri odločanju premalo pozornosti namenilo kupni pogodbi z dne 28.2.1979 in dejstvu, da je E. P. st. dejansko začel izkoriščati nepremičnino parc. št. AA/3 k.o. Z. že pred sklenitvijo te pogodbe, ker si je na jugovzhodnem delu nepremičnine postavil brunarico in jo tudi uporabljal. Glede na pogodbena določila ni dvoma, da je pot na parc. št. AA/2 in AA/3 k.o. Z. tedaj že obstajala, na parcelo 1864/3 pa ni bilo mogoče priti drugače, kot preko dela parcele št. 1864/2 k.o. Z.. Ves čas, odkar je E. P. st. nastopil posest te nepremičnine, je za dostop in dovoz uporabljal pot, ki je potekala tudi po delu parcele št. AA/2 k.o. Z. in v zvezi z njegovo pravico takšnih voženj ni bilo nikoli nobenih dvomov oziroma vprašanj. Iz izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, da se je praktično za vse potrebe uporabljala tako imenovana „spodnja pot“, tako imenovana „zgornja pot“ le izjemoma, za posamične vožnje s kamionom, ni pa bila prevozna za osebna vozila. Ni razumljivo, zakaj sodišča odreka vero priči J. P., nesprejemljiv je zaključek, da je morala biti kot obstoječa cesta v projektni dokumentaciji mišljena zgornja pot. E. P. starejši je dostopal na svojo nepremičnino preko nepremičnine tožene stranke za namen, za kakršen je kupil to nepremičnino – za gradnjo počitniškega objekta, ki se v ničemer ne razlikuje od stanovanjskega objekta. Namen uporabe gospodujočega zemljišča je tudi potem, ko sta nepremičnino kupila tožnika, ostal isti. Služnost se izvršuje v skladu z njenim namenom in ne gre za nikakršno razširitev služnosti. Glede na to bi bilo potrebno všteti posest prednika v priposestvovalno dobo, ki skupaj s sedanjo tožečo stranko in njenim pravnim prednikom znaša več kot 20 let. S pogodbo, s katero je E. P. starejši svojo nepremičnino prodal tožeči stranki, se je tudi zavezal, da bo uredil vpis služnosti v zemljiško knjigo za dostopno pot do objekta, ki je predmet prodaje, preko parcele št. AA/2 k.o. Z.. Ni se torej postavljalo vprašanje, kje poteka dostopna pot do objekta, ali služnost obstoji ali ne, v pogodbi je bilo dano tudi zagotovilo, da se bo opravil vpis te služnosti, torej pravice, ki jo prodajalec ima. E. P. st. zaveze, ki je bila vpisana v pogodbi, gotovo ne bi sprejel, kolikor bi menil, da njemu dostopna in dovozna pot kot pravica ne pripada. Vse štiri parcele, ki se omenjajo v kupni pogodbi z dne 28.2.1979 so medsebojno povezane in prav zaradi tega so bile priznane tudi medsebojne služnosti. Čeprav ni bila zapisana služnost preko parcele št. AA/2 v korist parcele AA/3 k.o. Z., se je ta nanašala tudi na to parcelo. Pogodbeno ni bila urejena zgolj zato, ker sta bila lastnika služečega in gospodujočega zemljišča sin in oče, dejansko pa se je celotno obdobje izvrševala.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Med pravdnima strankama je spor o obstoju služnostne pravice hoje in voženj z vsemi vozili, ki jo tožnika izvajata na vzhodnem delu parc. št. AA/2, last toženca, v korist svojega zemljišča parc. št. AA/3, vse k.o. Z.. Tožnika zatrjujeta, da sta navedeno služnostno pravico hoje in voženj priposestvovala, s tem da se v priposestvovalno dobo všteje posest njunega pravnega prednika E. P. st. Tožnika sta trditev, da sta služnostno pravico pridobila na pogodbeni podlagi in sicer na podlagi prodajne pogodbe z dne 14.10.1998, med postopkom že opustila in tudi v pritožbi na tej podlagi ne vztrajata. Tožena stranka pa zavrača trditve o pridobitvi sporne služnosti tako na podlagi pogodbe, kot tudi na podlagi priposestvovanja. Trdi, da za služnostno pot ni nobenih gospodarskih potreb ter da je pravni prednik tožnikov po sporni poti peljal le nekajkrat, vsakokrat po predhodnem dovoljenju toženca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sporna služnostna pot ni nastala niti na podlagi pravnega posla, niti na podlagi priposestvovanja. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je oprlo na sledeče dejanske ugotovitve: tožnika sta gospodujočo parc. št. AA/3 k.o. Z. pridobila na podlagi prodajne pogodbe z dne 14.10.1998, ki sta jo sklenila s toženčevim očetom E. P. st. kot prodajalcem; prodajalec se je s pogodbo zavezal urediti vpis služnosti v zemljiško knjigo za dostopno pot do objekta preko parc. št. AA/2 k.o. Z., čeprav ni bil lastnik navedene parcele; za parceli AA/ 2 in AA/3 k.o. Z. je na podlagi pogodbe z dne 28.2.1979, sklenjene med prodajalcema J. in I. P. in kupcema E. P. st. in tožencem ustanovljena služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po tako imenovani spodnji poti preko parc. št. AA/1 k.o. Z.; ni pa bila takrat ustanovljena služnostna pravica prek parc. št. AA/2 k.o. Z., ampak le do meje med parc. št. AA/2 in AA/1, obe k.o. Z.; po nakupu nepremičnin sta E. P. st. in E. P. ml. začela graditi počitniški hišici; E. P. st. je tožnikoma prodal svojo nepremičnino parc. št. AA/3, ko počitniška hišica še ni bila dokončana, zgrajena je bila med tretjo in četrto gradbeno fazo; dostop do parcele tožnikov je mogoč tudi po tako imenovani zgornji poti, ki pa je v precej slabem stanju; tožnika sta po nakupu zemljišča leta 1998 hišo dozidala in v njej stalno bivata; pravni prednik tožnikov je do svoje nepremičnine v pretežnem delu dostopal po spodnji (sporni) poti od nakupa nepremičnine dalje; pravni prednik tožnikov za uporabo te poti ni vsakokrat vprašal za dovoljenje toženca (svojega sina); pravni prednik tožencev v objektu ni redno živel, saj je šlo za počitniško hišico, zgrajeno le do tretje gradbene faze; z nakupom nepremičnine s strani tožnikov je prišlo do občutnega povečanja uporabe nepremičnine, saj je iz počitniške hišice nastala stanovanjska hiša, v kateri tožnika redno živita, imata vsak svoj avtomobil in praktično za vse prevoze (gradbeni material, kurilno olje) uporabljata nepremičnino tožene stranke. Na podlagi zgoraj povzetega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da zaradi drugačnega dejanskega izvrševanja služnosti in namenske spremembe uporabe objekta, časa dejanskega izvrševanja stvarne služnosti pravnega prednika tožnikov ni mogoče vštevati v priposestvovalno dobo tožnikov, ampak je zanju začelo priposestvovanje stvarne služnosti teči znova od povečanega obsega dejanskega izvrševanja stvarne služnosti, torej od nakupa nepremičnine. Od tedaj pa do prvega nasprotovanja uporabi poti dvajsetletna priposestvovalna doba še ni iztekla.

Glede na zgoraj povzeto dejansko stanje je v pritožbenem postopku sporna le pravilna uporaba materialnega prava in sicer pravna presoja pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ali se v priposestvovalno dobo, ki je potrebna za nastanek stvarne služnosti s priposestvovanjem glede na določbo 217. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ (prej 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR) vračuna in upošteva tudi obdobje, v katerem je nepremičnino uporabljal pravni prednik tožnikov Emil Pok st. Odločilno je torej vprašanje, ali sta tožnika po nakupu sporne nepremičnine v tolikšni meri spremenila vsebino in način ter obseg uporabe toženčevega zemljišča, da sta se je pričela izvajati nova stvarna služnost, ki nima povezave s prejšnjo izvajano služnostjo njunega pravnega prednika. Po prepričanju pritožbenega sodišča so zaključki sodbe o tem napačni. Kot izhaja iz ugotovitev sodbe je pravni prednik tožnikov dalj časa izvajal gradnjo počitniške hišice, tožnika sta hišo dokončala in jo uporabljata za stalno bivanje. S samo gradnjo je bila začrtana namembnost objekta, s tem, ko se je spremenila iz vikend hišice v hišo za stalno bivanje, je sicer prišlo do nekoliko povečanega obsega uporabe dela zemljišča tožene stranke, vendar se ni spremenil niti način, niti namen uporabe sporne poti, niti ni bilo v postopku izkazanih drugih posebnih okoliščin, ki bi kazale na to, da tožnika ravnata v nasprotju s pravilom čim manjšega obremenjevanja služne stvari (1. odstavek 219. člena SPZ). Odločilne okoliščine, ki bi kazale na to, da gre za drugačno naravo uporabe nepremičnine drugega, bi bile lahko v primeru takšne spremembe rabe nepremičnine, ki pomeni povsem drugačen namen uporabe gospodujočega zemljišča (na primer prej za potrebe kmetijskega zemljišča, kasneje za potrebe stavbe, obrti, turizma in podobno). V obravnavanem primeru pa gre za bistveno enako namembnost nepremičnine, drugačno le v toliko, da tožnika do svoje stanovanjske hiše dostopata večkrat, kot bi v primeru, če bi nepremičnino uporabljala kot vikend. Ker je sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo, da je že pravni prednik tožnikov za dostop do nepremičnine uporabljal sporno služnostno pot po vzhodnem delu parcele tožene stranke, in to od nakupa nepremičnine leta 1979 dalje, oziroma od pričetka gradnje stavbe leta 1980 ali 1981 dalje, pomeni, da je tudi ta čas šteti kot čas izvrševanja služnosti, zato sta tožnika služnostno pot najkasneje do leta 2001 že priposestvovala. Glede na takšen zaključek je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo (v 1. in 3. odstavku) tako spremenilo, da je ugodilo zahtevku tožnikov glede obstoja služnostne pravice ter prepovedi vsakršnega poseganja vanjo (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Zavrnilo pa je pritožbo tožeče stranke v tistem delu, ko zahteva od toženca izstavitev za vknjižbo primerne zemljiškoknjižne listine (2. odstavek 1. točke izreka). Ker gre pri priposestvovanju za izviren način nastanka stvarne služnosti, brez soglasja lastnika služeče nepremičnine, vpis v zemljiško knjigo za nastanek služnosti nima konstitutivnega pomena in ni pogojen s toženčevo voljo oziroma z njegovim posebnim razpolagalnim dejanjem. Poseben dajatveni tožbeni zahtevek tožnikov, po katerem naj bi jima toženec izstavil ustrezno listino, na podlagi katere bo izveden bodoč zemljiškoknjižni postopek za vpis služnostne pravice, zato ni potreben, saj sta tožnika to pravico pridobila že pred njenim vpisom v zemljiško knjigo. Do vknjižbe služnostne pravice, pridobljene s priposestvovanjem, bo zato prišlo na podlagi sodbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj služnostne pravice (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1). Pritožba zoper navedeni del odločitve je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Tožeča stranka le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka ni uspela v pravdi, zaradi tega dela tudi niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ji mora tožena stranka povrniti vse potrebne stroške postopka, ki so odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo, po postavkah, kot so razvidne iz stroškovnika v spisu.

O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 165. člena ZPP.