Jedro

Vložitev predloga za obnovo postopka ni časovno neomejena, pač pa zakon določa dva zakonita in nepodaljšljiva (prekluzivna) roka: enomesečni subjektivni rok in objektivni rok treh let. Obnova se lahko izjemoma predlaga oziroma začne tudi po preteku treh let, vendar samo iz taksativno naštetih razlogov, med katere sodi izdaja odločbe na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, pri čemer se je na ta obnovitveni razlog dopustno sklicevati le, kakor je kaznivo dejanje ugotovljeno s pravnomočno kazensko sodbo sodišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je dne 23. 7. 2013 investitorjem A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E. izdala gradbeno dovoljenje, št. 351-1048/2013-17 (04066), za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti Trgovsko poslovnega centra na zemljišču s parc. št. 21/4 k.o. ... (v nadaljevanju gradbeno dovoljenje). Gradbeno dovoljenje je dne 20. 8. 2014 postalo pravnomočno.

2. Tožnica je dne 17. 11. 2017 vložila zahtevo za vstop v postopek izdaje gradbenega in uporabnega dovoljenja in predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz obnovitvenih razlogov po 1., 2., 5. in 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V zahtevi je navajala, da je bila na podlagi poizvedbe dne 18. 10. 2017 obveščena o izdanem gradbenem dovoljenju. Kot obnovitveni razlog navaja, da so investitorji z gradbenimi posegi posegli v njeno lastninsko pravico ter da so gradbeno dovoljenje pridobili na podlagi neresničnih podatkov in s tem zavedli upravni organ, ona pa je bila zaradi tega izključena iz postopka.

3. Prvostopenjski organ je s sklepom, št. 351-1458/2017-5 (04066) dne 22. 12. 2017 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), zavrgel tako tožničin predlog za obnovo postopka (1. točka izreka), kot tudi njen predlog za vstop v postopek (2. točka izreka). V obrazložitvi citira določbe 263. in 267. člena ZUP ter pojasnjuje, da predloga za obnovo postopka ni več mogoče predlagati po poteku treh let od dne dokončnosti odločbe. Ugotavlja, da je tožnica je predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja vložila dne 17. 11. 2017, medtem ko je gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno že dne 20. 8. 2014, kar pomeni, da je njen predlog prepozen in ga je zato zavrgel. Pojasnjuje še, da je gradbeno dovoljenje izdal na podlagi podatkov, ki so jih podali investitorji in v skladu s takrat veljavnimi predpisi, kolikor pa dejansko stanje temu ne ustreza in niso izpolnjeni ostali pogoji, vključno z lastništvom, je za ukrepanje pristojna ustrezna inšpekcijska služba. Glede tožničinega predloga za vstop v postopek pojasnjuje, da ne vodi postopka izdaje uporabnega dovoljenja za objekt, ki je bil predmet gradbenega dovoljenja. V postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa je stranka tudi sicer le investitor, kot to določa drugi odstavek 96. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

4. Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi najprej povzema vsebino izpodbijanega sklepa in tožničine pritožbe, nato pa citira določbe ZUP, ki urejajo obnovo postopka. Pojasnjuje, da je triletni rok za vložitev predloga za obnovo postopka določen v 263. členu ZUP, prvostopenjski organ pa je pravilno ugotovil, da je ta v konkretnem primeru že potekel. Ta rok je objektivni materialni rok, ki velja tako za stranke kot tudi za organ in teče od vročitve dokončne odločbe strankam. V obravnavanem primeru je gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno dne 20. 8. 2014, kar pomeni, da se je triletni rok za vložitev predloga za uvedbo postopka iztekel dne 20. 8. 2017 in je zato tožničina zahteva za obnovo postopka prepozna. Glede izjeme podaljšanega roka, ki ga dopušča peti odstavek 263. člen ZUP, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je ta določen le za osebe, ki so imele v postopku izdaje gradbenega dovoljenja status stranskega udeleženca, kar pa za tožnico ne velja, prav tako pa se tudi ne sklicuje bodisi na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča bodisi, da kazenskega pregona ni mogoče izvesti, oziroma da so obstajale okoliščine, zaradi katerih kazenskega postopka ni mogoče začeti in kar bi opravičevalo podaljšanje roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Ker je bilo tožničin predlog za obnovo postopka treba zavreči že iz formalnih razlogov, ni bilo podlage, da bi prvostopenjski organ obravnaval tožničine navedbe po vsebini. Prav tako drugostopenjski organ ne sledi tožnici, ki se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, s katero sta bila razveljavljena prvi in drugi odstavek 62. člena ZGO-1, ki sta določala krog stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ta odločba je namreč uredila pravno varstvo oziroma možnost obnove postopka za primere v času objave te odločbe že izdanih in pravnomočnih gradbenih dovoljenj in se zato za konkretni primer ne more uporabiti. Glede tožničinih očitkov o posegu v njeno lastninsko pravico ter o izvajanju gradnje mimo izdanega gradbenega dovoljenja drugostopenjski organ še pojasnjuje, da gre za civilnopravne ugovore, ki jih lahko uveljavlja v civilnem sodnem postopku.

5. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja ter vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja, sodišču pa predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, tožena stranka pa naj ji povne stroške postopka. Odločitev tožene stranke, ki je njen predlog za obnovo postopka zavrgla, je napačna. Tožnici ni bila dana možnost sodelovanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, četudi je bila (oziroma je bil njen pravni prednik F.F.) solastnica nepremičnine, za katero se je izdajalo gradbeno dovoljenje, kar pomeni, da se tožnice (oziroma njenega pravnega prednika) neupravičeno ni vključilo v postopek izdaje gradbenega dovoljenja niti ji to ni bilo nikoli vročeno. S tem ji je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku in pravočasna uporabna pravnega sredstva. Z gradbenim dovoljenjem se je poseglo v njeno lastninsko pravico in to brez njene vednosti. Tožena stranka svojega dela ni opravila pravilno, saj glede na očitke o obnovitvenem razlogu iz 2. točke 260. člena ZUP ni opravila dolžnosti, kot ji jo nalaga 264. člen tega zakona.

6. Tožnica opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, s katero je bil razveljavljen člen o strankah postopka izdaje gradbenega dovoljenja in tudi odpravljena omejitev triletnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Točna je sicer ugotovitev tožene stranke, da se ta odločba ne nanaša na situacijo v predmetni zadevi, vendar pa jo je mogoče uporabiti, saj nakazuje na smer odločitve glede varstva ustavnih pravic udeležencev v upravnih postopkih. Tudi zato je treba izpodbijani sklep odpraviti in o predlogu tožnice odločiti meritorno.

7. Tožnica poudarja, da je solastnica nepremičnine s parc. št. 21/4 k.o. ..., za katero se je izdalo gradbeno dovoljenje in neposredni mejaš rekonstruiranega dela objekta. Mejni zid v posledici rekonstrukcije posega tudi preko mejne črte oziroma na del njene nepremičnine, to je posamezne etažne enote. Ker je gradbeno dovoljenje poseglo v njeno lastninsko pravico, ni dopustno, da ni bila udeležena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, investitorji pa so pridobili pravico posegati v njeno lastnino, s tem pa ji je kršena pravica do zasebne lastnine, do nedotakljivosti stanovanja in do omejitve razlastitve. Te ustavno varovane kategorije morajo biti zaradi malomarnega postopka prvostopenjskega organa varovane tudi preko triletnega roka obnove postopka, saj je lastninska pravica absolutna in ne zastara. Opozarja na ustaljeno sodno prakso, da se v postopkih, ko potekajo gradbena dela na nepremičninah, ki so v solastnini ali skupni lastnini, vedno v postopke pritegnejo vsi solastniki ali skupni lastniki, kar pomeni, da gradbeno dovoljenje v konkretnem primeru krši ustavno določene pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja.

8. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil vse razloge in pravne podlage za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožničinih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

11. Med strankama ni sporno, da je prvostopenjski organ dne 23. 7. 2013 investitorjem A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E izdal gradbeno dovoljenje in da je to dne 20. 8. 2014 postalo pravnomočno. Sporno tudi ni, da je tožnica, ki v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni sodelovala kot stranka ali stranka z interesom, dne 17. 11. 2017, torej več kot tri leta po tem, ko je gradbeno dovoljenje že postalo pravnomočno, vložila predlog za obnovo postopka izdaje tega dovoljenja. Sporno pa je, ali bi morala tožena stranka, kljub določbi četrtega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in ne uvesti po uradni dolžnosti, tožničin predlog presojati meritorno in ga ne zavreči kot prepoznega.

12. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, s katerim se iz razlogov, ki so taksativno našteti v 260. členu ZUP, obnovi postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva. Vložitev predloga za obnovo postopka ni časovno neomejena, pač pa ZUP za to določa dva zakonita in nepodaljšljiva (prekluzivna) roka: enomesečni subjektivni rok iz prvega odstavka 263. člena ter objektivni rok treh let iz četrtega odstavka tega člena1. Po treh letih od dokončnosti odločb se obnova postopka zato ne more predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. Objektivni rok velja tudi za osebo, ki ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku (9. točka 260. člena ZUP) in teče od dne dokončnosti odločbe, pa četudi njej ta odločba ni bila vročena in je dokončnost nastopila kot posledica vročitve odločbe ali sklepa strankam v postopku. Po določbi petega odstavka 263. člena ZUP se izjemoma sicer lahko predlaga oziroma začne obnova tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena tega zakona, in sicer: če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka); če temelji odločba na sodbi, pa je sodba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena (3. točka); ali če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. 13. Na podlagi citiranih določb ZUP sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna. Tožnica je predlog za obnovo postopka vložila po poteku triletnega objektivnega (prekluzivnega) roka in je zato tožena stranka ta predlog na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP utemeljeno zavrgla. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora namreč preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni, predlog zavrže, ne da bi predlog presojal po vsebini. Tožena stranka je torej s tem, ko je predlog tožnice preizkusila in ga kot prepoznega zavrgla, ne da bi se spuščala v vsebino tega predloga, sledila navedenim določbam ZUP in zato tožničin tožbeni ugovor, da bi morala njen predlog presojati meritorno, ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen njen tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka, glede na to, da je kot obnovitven razlog navajala tudi razlog iz 2. točke 260. člena ZUP (če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu), ravnati po določbi 264. člena ZUP. Po tej določbi mora upravni organ, preden izda sklep o obnovi upravnega postopka zaradi razlogov, navedenih v 2. točki 260. člena ZUP, zahtevati od organa, pristojnega za kazenski pregon, obvestilo o tem, ali je kazenski postopek ustavljen oziroma ali so okoliščine, zaradi katerih postopka ni mogoče začeti. Z drugimi besedami – kolikor je zatrjevan in izkazan obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP, mora upravni organ pred izdajo odločitve o obnovi postopka iz tega razloga preveriti ali tak razlog še obstaja, saj v primeru, kolikor je kazenski postopek ustavljen oziroma obstajajo okoliščine, zaradi katerih kazenskega postopka ni mogoče začeti, ni dopustno obnoviti postopka po tem obnovitvenem razlogu. V konkretnem primeru je tožnica v zahtevi za obnovo postopka kot obnovitveni razlog sicer navedla tudi 2. točko 260. člena ZUP, vendar pa se niti v predlogu za obnovo postopka niti v pritožbi zoper odločitev prvostopenjskega organa in tudi v tožbi ni sklicevala na to, da bi bilo kaznivo dejanje v smislu te točke storjeno oziroma da bi bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Na ta obnovitveni razlog se je namreč dopustno sklicevati le, kolikor je kaznivo dejanje ugotovljeno s pravnomočno kazensko sodbo sodišča (tako sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 75/2003 z dne 19. 1. 2006 in št. I Up 1388/2002 z dne 10. 11. 2004). Tožničino sklicevanje na določbo 264. člen ZUP ter razlogovanje, da bi morala tožena stranka že zato, ker je kot obnovitveni razlog navedla tudi določbo 2. točke 260. člena ZUP o njenem predlogu za obnovo postopka odločati meritorno, torej ni utemeljeno.

14. Neutemeljeno je tudi tožničino sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011. S to odločbo je Ustavno sodišče RS razveljavilo prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1 ter odločilo, da če je bilo gradbeno dovoljenje izdano ob uporabi prvega odstavka 62. člena tega zakona, se lahko obnova postopka njegove izdaje iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP predlaga ne glede na roke, določene v tem zakonu. Nesporno torej je, da je bil s to odločbo dopusten odstop od upoštevanja rokov za vložitev predloga za obnovo postopka, vendar pa le v primeru tistih gradbenih dovoljenj, ki so bila izdana ob upoštevanju razveljavljene določbe prvega odstavka 62. člena ZGO-1. To pa za gradbeno dovoljenje, ki je predmet tega postopka in je bilo izdano po tem, ko je bila ta odločba že razveljavljena, ne velja in za konkretni primer zato ni relevantna.

15. Sodišče prav tako ne sledi tožnici, ki meni, da bi moral biti postopek izdaje gradbenega dovoljenja obnovljen zato, ker ni bila udeležena v postopku njegove izdaje, da pa je zaradi tega prišlo do posega v njeno lastninsko pravico, v njeno pravico do nedotakljivosti stanovanja ter do omejitve razlastitve. Kolikor tožnica meni, da je bilo poseženo v te njene pravice, to ni tožbeni ugovor, ki bi dopuščal drugačno odločitev kot jo je sprejela tožena stranka, pač pa ga lahko tožnica uveljavlja v za to predvidenih civilnopravnih postopkih in ne v postopku upravnega spora.

16. Sodišče še ugotavlja, da tožnica izpodbija celoten sklep, ki ji ga je izdal prvostopenjski organ, torej tako odločitev, da zavrže njen predlog za obnovo postopka, kot tudi odločitev, da se zavrže tudi njen predlog za vstop v postopek. Tožnica tej odločitvi sicer po vsebini ne ugovarja, ne glede na to pa sodišče dodaja, da je odločitev tožene stranke tudi glede tega tožničinega predloga utemeljena. Postopek izdaje gradbenega dovoljenja je bil namreč pravnomočno zaključen že v letu 2014, kakšnih drugih postopkov, ki bi se nanašali na gradnjo, dovoljeno s tem gradbenim dovoljenjem ni, pa tudi sicer je lahko stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, ki sicer ni del predmetnega postopka, zgolj investitor (drugi odstavek 96. člena ZGO-1).

17. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu, postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pa je bil pravilen ter je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev je sodišče sprejelo na seji senata, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega akta (prvi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso bila navedena nova dejstva in dokazi, ki bi bili pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnica je sicer predlagala, naj jo sodišče zasliši, vendar pa tega dokaznega predloga ni substancirala, torej pojasnila, kaj bi izpovedovala in kaj bi s tem želela dokazovati ter ga je zato sodišče zavrnilo, medtem ko so predlagani listinski dokazi del upravnega spisa in so bili že izvedeni v upravnem postopku.

K točki II izreka:

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej Vilko Androjna, Erik Kerševan; Upravno procesno pravo : upravni postopek in upravni spor, GV Založba, 2006, str. 560 – 564.