Jedro

Če se sodišče ne opredeli posebej do zatrjevanih nasprotij, ki za drugačno dokazno presojo niti niso odločilna, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Komunikacija z oškodovancem in vodenje glavne obravnave v okviru zakonskih pooblastil niso take narave, da bi vzbudile resen dvom v sodnikovo nepristranskost.

Izrek

Zahteva obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 4.10.2004 obsojenega M.K. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega nasilja po 3. odstavku 181. člena KZ ter mu izreklo kazen eno leto zapora. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 70.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.5.2005 zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 70.000 SIT povprečnine.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP. Predlaga da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni sodbo pritožbenega sodišča tako, da obsojenca v celoti oprosti obtožbe, podredno pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Po njegovem stališču niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da sodni odločbi ugovarja tudi zaradi kršitve 1. točke 373. člena ZKP in posledično zaradi kršitve 2. točke 373. člena ZKP (dejansko gre za 1. in 2. odstavek tega člena), vložnik zahteve uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na določbe 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz tega razloga. Grajo dejanskih zaključkov predstavljajo prav tako navedbe, ki zadevajo očitke, da sodišče ni preverilo dejstev o dogodku v I., predvsem z njimi povezano obsojenčevo sposobnost spolnega občevanja zaradi njegove opitosti ter v nadaljevanju tudi navedbe, s katerimi zahteva ob trditvah, da sodišče ni preverjalo in primerjalo izjav prič tožilstva, ki so jih dale na policiji, z izjavami, danih na sodišču, uveljavlja kršitev 17. člena ZKP (načelo materialne resnice).

Vložnik zahteve navaja, da postopanje predsednice senata sodišča prve stopnje daje podlago za utemeljen sum o njeni nepristranskosti. Trdi, da je zavestno zavedla predsednika sodišča "z izkrivljenim razlaganjem" pogovora med njo in oškodovancem, da se je imela možnost seznaniti z vsebino spisu priložene mikrokasete, zasežene pri osebni preiskavi ter da je neutemeljeno zavračala priče s strani obrambe.

Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za izločitev predsednice senata sodišča prve stopnje iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP. Podpredsednik istega sodišča je s sklepom z dne 1.6.2004 zavrgel takšno zahtevo kot očitno neutemeljeno (5. odstavek 42. člena ZKP). Na glavni obravnavi dne 7.7.2004 je obsojenec zahteval izločitev senata sodišča prve stopnje iz izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP. Predsednica sodišča je s sklepom z dne 29.7.2004 zahtevo za izločitev predsednice senata in članov (sodnikov porotnikov) razpravljajočega senata zavrnila kot neutemeljeno z utemeljitvijo, da ne obstajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom o nepristranskosti izločevanih sodnikov. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenec ponovil trditev, da je predsednica senata pristranska, kar je utemeljeval z okoliščinami, da se je po končani prvi glavni obravnavi pogovarjala z oškodovancem, ne da bi bila navzoča on sam in zagovornik, da je na nejavni glavni obravnavi bila prisotna oškodovančeva mati, da je predsednica senata zavračala izvedbo dokazov, ki jih je predlagal ter da je upoštevala pri izreku "končne razsodbe" tudi z obravnave izločena gradiva. Sodišče druge stopnje je presodilo te pritožbene navedbe in navedlo razloge, zaradi katerih ni sprejelo obsojenčeve ocene, da naštete okoliščine vzbujajo dvom o nepristranskosti predsednice senata.

V zvezi z zahtevama za izločitev, vloženima v tem postopku, so bile upoštevane procesne določbe, ki predpisujejo postopanje (39. do 44. člen ZKP) in jih sodišče ni kršilo. Po drugi strani pa je utemeljeno presodilo, da ni podlage za sklepanje, da je predsednica senata pri sojenju postopala pristransko. Okoliščine, ki se nanašajo na zatrjevano komuniciranje z oškodovancem in na vodenje ter odločanje na glavni obravnavi, ki je bilo v okvirih zakonskih pooblastil, niso take narave, da bi vzbudile resen dvom v njeno nepristranskost ali kazale, da je bila zaradi tega bolj dojemljiva za argumente nasprotne strani v tem postopku. Zato tudi v tem pogledu pravnomočna sodba ni nezakonita.

Z odredbo z dne 26.6.2003 je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju odredila hišno preiskavo zasebnih prostorov in vseh pripadajočih prostorov, ki jih uporablja obsojenec na naslovu K. P., ki so jo opravili delavci Urada kriminalistične policije K Preiskovalna sodnica je na podlagi določb 1. in 2. odstavka 83. člena ZKP s sklepom z dne 30.10.2003 izločila iz kazenskega spisa vse predmete, ki so bili najdeni in zaseženi pri preiskavi osebnega avtomobila, za katerega preiskava ni bila odrejena. Prav tako je izločila ustrezne dele zapisnika o preiskavi stanovanja in potrdila o zasegu predmetov ter poročilo "v dopolnitev zapisnika" o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 23.7.2003, ki se nanaša na zaseg teh predmetov. Iz podatkov kazenskega spisa tudi sledi, da zasežene mikrokasete sodišče ni upoštevalo, tega dokaza pa tudi ni izvedlo in se sodba zato nanj sploh ne opira. Glede na navedeno postopanje sodišča se zahteva neutemeljeno sklicuje na kršitve, ki jih je po njenem naziranju storila policija. Sodišče je namreč sodbo oprlo le na izvedene dokaze, ki so bili pridobljeni na zakonit način.

Vložnik zahteve tudi trdi, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se ni opredelilo, katera dejstva šteje za dokazana, zlasti kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Po njegovem stališču je kršitev ZKP bila storjena tudi po 2. odstavku 371. člena ZKP in prekršene pravice obrambe, ker sodišče ni preverjalo dokazov in prič tožilstva s pričami in dokazi obrambe, s čimer je tudi grobo poseglo v 17. člen in 2. odstavek 18. člena ZKP ter v 3. alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije.

Obsojencu je očitano kaznivo dejanje spolnega nasilja po 3. odstavku 181. člena KZ, ki ga je storil v nadaljevanju. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je povsem jasno razvidno, katera dejstva je sodišče štelo za odločilna oziroma pravno relevantna. Navedlo je tudi dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo ta dejstva ter obrazložilo, kako presoja njihovo verodostojnost. S posebej obširnimi in razumnimi razlogi je utemeljilo, zakaj je oškodovančeva izpovedba verodostojnejša od obsojenčevega zagovora in zakaj odločilnega pomena ne pripisuje izpovedbi priče B.K. Sodišče druge stopnje je soglašalo s presojo prvostopnega sodišča ter zavzelo stališče do pritožbenih navedb, ki jih je zavrnilo. Sicer pa zahteva ne obrazloži določno, katerih odločilnih dejstev sodišče ni ugotovilo in v čem vidi odsotnost razlogov, ki zadevajo presojo verodostojnosti izvedenih dokazov. Obsojenec v zahtevi prikazuje nasprotja v izjavi N.B., dani na policiji in v izpovedbi na glavni obravnavi ter nasprotja v izpovedbah prič, ki so povezana z obsojenčevim predstavljanjem glede svojstva očima in z okoliščino, da je K. oškodovancu snemal glasbo in igrice, čeprav iz časopisnega članka o družini B. sledi, da bi otroci nujno potrebovali računalnik ter da je trditev N.B. na sodišču, da ga je finančno vzdrževala glede na vsebino tega članka skrajno neverjetna. Okoliščine, ki zadevajo vzpostavitev obsojenčevih stikov z družino B. in nastalih odnosov med oškodovancem, njegovo materjo ter obsojencem je sodišče ocenilo, takšno oceno pa tudi razumno utemeljilo (2. odstavek na 6. strani in 3. odstavek na 8. strani sodbe sodišča prve stopnje). Če se glede na navedeno v zvezi z odnosi med obsojencem in oškodovančevo družino ter okoliščinami, v katerih je živela v kritičnem času, sodišče ni posebej opredelilo do zatrjevanih nasprotij, ki za drugačno dokazno presojo niti niso odločilna, ni bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in prav tako ni storilo ostalih z zahtevo uveljavljanih procesnih kršitev.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazna predloga obrambe za opravo poizvedb pri SKB Banki glede denarnih nakazil na račun oškodovanca v "spornem" obdobju ter za zaslišanje priče E.K. Takšno odločitev je v sodbi tudi obrazložilo. V zvezi s prvim dokazom je zaključilo, da je oškodovanec večkrat delal za obsojenca ter skupaj z njim za delo prejel plačilo. Oškodovanec in obsojenec sta tudi izpovedala o obsojenčevi občasni denarni pomoči. Zato na podlagi tega podatka sodišče ne bi moglo sklepati na verodostojnost obsojenčevega zagovora, da so bila spolna dejanja sporazumno opravljena proti plačilu. Po stališču sodišča drugi dokaz ni take narave, da bi z njegovo izvedbo bilo mogoče drugače oceniti dejansko stanje, saj sta N.B. in E.B. izpovedala, da je bil obsojenec v I. pijan.

V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec le na splošno trdi, da je sodišče prekršilo pravice obrambe, ker ni "preverjalo dokazov in prič tožilstva s pričami in dokazi obrambe", ne da bi navedel, katere konkretne dokaze ima v mislih. Če se očitek nanaša na zavrnjena dokazna predloga, pa bi vložnik zahteve moral s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljiti, da bi izvedba zavrnjenih dokazov odločilno vplivala na ugotovljena pravno relevantna dejstva in da je zato sodišče z zavrnitvijo teh dokazov kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP). V obravnavani zadevi te zahteve niso izpolnjene. Na podlagi vsebine obrazložitve zahteve pa tudi ni mogoče sklepati na navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).