Jedro

V konkretnem primeru vzrok nastanka invalidnosti nima nobenega vpliva na odmero nadomestila za invalidnost, saj je nadomestilo za invalidnost enako, če je vzrok nastanka invalidnosti poškodba zunaj dela ali bolezen. Odmera invalidske pokojnine oziroma nadomestila za invalidnost je ugodnejša zgolj v primeru poškodbe pri delu in poklicne bolezni (47. člen ZPIZ‑2).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se ta točka izreka razveljavi.

II. V preostalem se pritožba zavrne (zoper I., II. in V. točko izreka) in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27. 11. 2017 in odločbo z dne 7. 6. 2017 v delu vzroka invalidnosti (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožničina invalidnost III. kategorije 70 % posledica poškodbe izven dela in 30 % posledica bolezni (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da o ponovni odmeri nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek za priznanje omejitev pri delu brez potiskanja in dvigovanja bremen in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 1. 4. 2017 dalje je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 112,92 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I., II., III. in V. točke oziroma podredno zoper odločitev v III. in V. točke navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče poseglo v izpodbijani odločbi zaradi vzroka nastanka invalidnosti, čeprav ga tožnica ni izpodbijala in je s tem prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče tudi ni imelo nobene pravne podlage za odločitev v III. točki izreka sodbe. V razlogih sodbe, v 12. točki obrazložitve, materialnopravno zmotno razloguje, da spremenjen vzrok nastanka invalidnosti vpliva na odmero nadomestila za invalidnosti in je posledično temu toženki nepravilno naložilo, da mora odločati o ponovni odmeri nadomestila za invalidnost. V veljavi je ostal tretji odstavek izreka odločbe z dne 7. 6. 2017, iz katerega izhaja, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Sodišče je tako toženi stranki naložilo, da bi morala dvakrat odločati o isti stvari, kar je tudi procesno pravno nepravilno. Pritožba meni, da je sodišče zmotno zaključilo, da je tožnica v pravdi uspela v 25 %. Tožnica v tem sporu ni v ničemer uspela. Spremenjeni vzrok nastanka invalidnosti ne vpliva na odmero nadomestila za invalidnost, ostali zahtevki glede stvarnih razbremenitev in časovne omejitve pa so bili zavrnjeni. Tudi sicer je sodišče tožnici neutemeljeno priznalo stroške za končno poročilo v višini 50 točk. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na izpodbijano III. točko izreka, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Pravna podlaga v predmetnem sporu je podana v določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), kjer je v skladu s 63. členom podana definicija invalidnosti. Invalidnost je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V skladu z drugim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 se invalidnost razvršča v III kategorije.

6. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem s strani sodišča prve stopnje in materialno pravnimi razlogovanji, razen v delu, ki se nanaša na III. točko izreka izpodbijane sodbe, kakor bo posebej pojasnjeno.

7. Tožena stranka v pritožbi meni, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek tožnice, saj je poseglo v izpodbijani odločbi tožene stranke zaradi vzroka nastanka invalidnosti, ki pa ga tožnica ni izpodbijala.

8. Pritožbeno sodišče šteje, da v danem primeru do prekoračitve tožbenega zahtevka ni prišlo. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke z dne 27. 11. 2017 v zvezi z odločbo z dne 7. 6. 2017 in ugotavljalo, ali je tožena stranka pravilno odločila o tožničini pravici iz invalidskega zavarovanja. Pri tem je na podlagi tudi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je vzrok invalidnosti drugačen, kakor je bil ugotovljen v odločbi tožene stranke z dne 7. 6. 2017. 9. Predmet tožbenega zahtevka sta bili odločbi tožene stranke glede ugotovljene invalidnosti in razvrstitve tožnice v posamezno kategorijo invalidnosti ter v okviru ugotavljanja preostale delovne zmožnosti še stvarne razbremenitve in eventuelna časovna razbremenitev. Sodišče je tako presojalo pravilnost in zakonitost celotne odločbe tožene stranke o ugotovljeni invalidnosti del katerega je bil tudi vzrok, ne da bi tožeča stranka posebej izpostavila sam vzrok nastanka invalidnosti. Ob ugotovitvi, da je vzrok invalidnosti drugačen, kot je to ugotovila tožena stranka, je sodišče prve stopnje pravilno poseglo v odločbo glede vzroka nastanka invalidnosti in s tem ni prekoračilo postavljenega tožbenega zahtevka. Gre za socialni spor kot spor o pravici, obveznosti in pravni koristi fizične, pravne ali druge osebe, če je ta lahko nosilka pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, za katero so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil po postopku, ki ga določa ZDSS-1. Tožbeni zahtevek tožnice bi sodišče zavrnilo le v primeru, če bi ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijan upravni akt pravilen in zakonit. Ker izpodbijani upravni akt ni bil takšen, je sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo in s sodbo izpodbijani prvostopenjski upravni akt glede vzroka nastanka invalidnosti spremenilo.

10. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi v obsegu, ki se nanaša na izpodbijano III. točko izreka, kjer je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo ponovno odmero nadomestila za invalidnost. Štelo je, da spremenjeni vzrok invalidnosti vpliva na odmero nadomestila za invalidnost. Pritožbeno sodišče v tem delu sledi pritožbenim navedbam tožene stranke, da je takšno razlogovanje materialno pravno napačno. V konkretnem primeru vzrok nastanka invalidnosti nima nobenega vpliva na odmero nadomestila za invalidnost, saj je nadomestilo za invalidnost enako, če je vzrok nastanka invalidnosti poškodba zunaj dela ali bolezen. Odmera invalidske pokojnine oziroma nadomestila za invalidnost je ugodnejša zgolj v primeru poškodbe pri delu in poklicne bolezni (47. člen ZPIZ‑2). Sodišče prve stopnje prav tako ni odpravilo tretji odstavek izreka odločbe tožene stranke z dne 7. 6. 2017, iz katerega izhaja, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo in je posledično v III. točki izreka izpodbijane sodbe tako toženki naložilo, da bi morala dvakrat odločati o isti stvari. Iz navedenega razloga je III. točko izreka spremenilo tako, da je ta del izreka razveljavilo.

11. Toženka se pritožuje še glede stroškov postopka, saj meni, da je sodišče zmotno zaključilo, da je tožnica v pravdi uspela v 25 %. Pritožba meni, da je tožnica v pravdi v celoti propadla.

12. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje stroške postopka odmerilo pravilno na podlagi Odvetniške tarife in tožeči stranki kot potrebni strošek pravilno priznalo tudi 50 točk za končno poročilo stranki, kar je v skladu s 1. točko tar. št. 39. 13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo 154. in 155. člen ZPP, ki določata uspeh stranke in potrebne stroške v pravdi. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožeča stranka v večjem delu propadla v pravdi, kakor pa uspela. Nikakor pa ni mogoče sprejeti stališča pritožbe, da tožnica v nobenem delu ni uspela. V kolikor ne bi uspela v nobenem delu, bi bil celoten zahtevek zavrnjen, tako pa je sodišče prve stopnje deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tako z dne 27. 11. 2017 kot z dne 7. 6. 2017, resda le v delu glede vzroka invalidnosti. Vendar tudi ta del je delna zmaga tožeče stranke v pravdi, kateri tudi po oceni pritožbenega sodišča znaša 25 %.

14. Na podlagi do sedaj navedenega je pritožbeno sodišče deloma ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I., II. in V. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

15. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, s katerim ni doprinesla k rešitvi zadeve in sama trpi stroške odgovora na pritožbo.