Jedro

Sodišče pri odločanju o predlogu za podaljšanje pripora preizkuša tudi utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja. V primeru, ko je bila obtožnica vložena po opravljeni preiskavi, ta preizkus obsega vsebino dokazov, ki so bili v preiskavi izvedeni, načeloma pa se ne presoja verodostojnosti protislovnih dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega I.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obdolženega I.J. po vložitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ podaljšan pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

V zahtevi za varstvo zakonitosti njegov zagovornik navaja, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ker sum temelji izključno na spreminjajočem in zato neverodostojnem zagovoru soobdolženega A.C. Zmoten je zaključek izpodbijanih sklepov, da je podana ponovitvena nevarnost obdolženca, saj za ugotovitev, da ima obdolženi J. dobre zveze za nabavo večjih količin mamila, ni nobenega dokaza, takšna ugotovitev pa je tudi "protispisna", kar je bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Obdolženec še ni bil obravnavan zaradi kaznivih dejanj, ima redno zaposlitev in dohodke, zato ni nobene okoliščine, ki bi kazala na nevarnost, da bo kaznivo dejanje ponovil. Navedba v izpodbijanih sklepih, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje nevarno za zdravje potencialnih mladih kupcev mamila, je "pavšalna", saj je policija odkrila le enega domnevnega kupca, to je soobdolženega A.C. Mnenje Višjega sodišča, da je splošno znano, da uživalci trdih drog običajno začnejo z marihuano, ni povsem pravilno, saj veliko tistih, ki so začeli uživati to mamilo, nikoli ni prešlo na trda mamila. Sicer pa marihuana ni zdravju nič bolj nevarno mamilo kot alkohol in golo dejstvo, da je na seznamu prepovedanih drog, ne izključuje te ugotovitve. Pripor je nesorazmeren ukrep v primerjavi s težo dejanja, ki ga je obtožen, saj je utemeljeno pričakovanje, da bo, če bo sploh obsojen, izrečena pogojna obsodba. Predlaga, da se pripor odpravi.

Po izteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je zagovornik vložil še dopolnitev zahteve, v kateri opozarja na računsko napako obeh sklepov, da je mogoče iz 1,3 kg marihuane napraviti 13.000 odmerkov, kar da je tisočkrat več od 1.300 odmerkov, ki bi jih bilo mogoče napraviti iz take količine mamila.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da je obdolženi J. utemeljeno sumljiv, da je A.C. prodal 29 zavitkov marihuane, v svojem stanovanju pa je hranil še 1.239,09 gramov enakega mamila in tehtnico za tehtanje odmerkov na drobno, iz česar je sodišče utemeljeno sklepalo, da obdolženec prodaja marihuano. Pripor je sorazmeren s težo kaznivega dejanja in sklepa sta obrazložila, da milejši ukrep ne bi odvrnil ponovitvene nevarnosti.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika obdolženega I.J. za vrsto zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah četrtega, prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

V obravnavanem primeru je okrožna državna tožilka po končani preiskavi vložila obtožnico, v kateri je predlagala, da se pripor obdolženemu J. podaljša iz istega razloga, zaradi katerega je bil odrejen, to je zaradi ponovitvene nevarnosti. Po določbah prvega odstavka 272. člena ZKP mora senat okrožnega sodišča odločiti o predlogu za podaljšanje pripora najpozneje v 48 urah po prejemu obtožnice. Pri odločitvi preizkuša obstoj zakonskih pogojev za pripor po 201. členu in 192. členu ZKP ter prvem odstavku 20. člena Ustave, torej, ali je podan kateri od pripornih razlogov, katere konkretne okoliščine ga utemeljujejo, zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ali potek postopka in ali je sorazmeren s težo kaznivega dejanja, ki ga je obtožen. Senat preizkuša tudi utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja, toda v primeru, ko je bila obtožnica vložena po opravljeni preiskavi, ta preizkus obsega vsebino dokazov, ki so bili v preiskavi izvedeni in jih državni tožilec predlaga za utemeljitev obtožnice, načeloma pa se ne presoja verodostojnosti protislovnih dokazov.

Zahteva ne navaja, katere kršitve kazenskega zakona ali ZKP uveljavlja, razen ko trdi, da je kršen postopek v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je trditev v sklepih, da ima obdolženec zelo dobro zvezo za pridobivanje velikih količin konoplje, nerazumljiva in nasprotuje drugim razlogom. Toda izpodbijana sklepa sta ta zaključek utemeljila z okoliščino, da je obdolženi J. posedoval veliko količino konoplje, ki je zadoščala za 13.000 odmerkov (kar je očitno zmotna trditev, iz zasežene količine marihuane bi realno bilo mogoče izdelati približno 1.300 odmerkov) in da je tako mamilo že dalj časa prodajal tudi soobdolženemu C., nazadnje 29 zavitkov dne 27.2.2008 za 200 eurov.

Ostale navedbe v zahtevi izpodbijajo zaključke sodišča o zadostnosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja in za obstoj ponovitvene nevarnosti ter o sorazmernosti pripora glede na težo dejanja. S takimi razlogi se ne utemeljuje kršitev materialnega ali procesnega zakona, ampak zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da utemeljenost suma ne temelji zgolj na zagovoru soobdolženega A.C. kot trdi zahteva, ampak tudi na izpovedbah L.G. in B.J., na zapisniku o hišni preiskavi in obdolženemu J. zaseženih mamil, samolepilnih vrečk in lekarniške tehtnice ter na analizi centra za forenzične preiskave. Utemeljitev ponovitvene nevarnosti je v 3. odstavku na drugi strani sklepa senata sodišča prve stopnje, da je obdolženi J. posedoval veliko količino mamila in da se soobdolženi C. že dalj časa kupoval marihuano pri obdolženem J., kar kaže, da ima ta dobre zveze za nabavo večjih količin droge. Čeprav marihuana ni tako nevarno mamilo kot na primer heroin ali kokain, je zdravju ljudi nevarna in je zato konoplja uvrščena v seznam prepovedanih drog. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi razlogom izpodbijanih sklepov, da milejši ukrep za odpravo ponovitvene nevarnosti ne pride v poštev. Senat je torej opravil preizkus upravičenosti pripora v skladu z določbo prvega odstavka 272. člena ZKP in je svoje zaključke ustrezno obrazložil. Ker zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.