Jedro

Za dokup zavarovalne dobe še ne zadostuje le sklep delodajalca v tem, da bo delavcu takšen dokup izvršila, temveč tudi izpolnjevanje pogojev kot jih za dokup določata ZPIZ in ZDR.

V skladu s čl. 244 ZPIZ zavarovalno dobo lahko dokupi le zavarovanec, zaradi česar je tožbeni zahtevek, s katerim od delodajalca zahteva, da mu dokupi zavarovalno dobo, nesklepčen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavrne kot neutemeljen.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbe v višini 8.645,00 tolarjev 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo dovolilo obnovo postopka in razveljavilo odločbo Sodišča združenega dela v Celju opr.št.S-208/92, z dne 13.11.1992 ter naložilo toženi stranki, da dokupi tožniku pokojninsko dobo do izpolnitve pogojev za polno pokojninsko dobo, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava ter predlaga stroškovno zavrnitev tožnikovega zahtevka oz. predloga za obnovo postopka. Meni, da tudi ob predpostavki, da je tožena stranka dokupila zavarovalno dobo delavkama A. H. in A. M., tožnika ni spravila v neenakopraven položaj. Dokup zavarovalne dobe za presežne delavce je bil možen samo v primerih, če delavci niso imeli pogojev za predčasno upokojitev, tožnik pa med takšne delavce ni spadal. Navedeni delavki nista izpolnjevali pogojev za predčasno upokojitev in se nista želeli predčasno upokojiti, tožnik pa je te pogoje izpolnjeval in je sam predlagal, da se predčasno upokoji. Tako ni bil neenakopravno obravnavan in njegove pravice niso bile v ničemer kršene.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče je pri odločanju v predmetnem sporu napačno uporabilo materialno pravo, saj je štelo, da je bila odločitev po sklepu tožene stranke z dne 16.7.1990 (po kateri bo "zaradi predčasne upokojitve tožnika, s čimer je ta pomagal razrešiti problematiko prezaposlenosti delavcev v podjetju, v primeru, da bo podjetje zmožno dokupiti manjkajoča leta delavca za polno upokojitev, tudi tožnika enakopravno obravnavalo") v skladu s tedaj veljavnim ZDR (Ur.l. RS št. 14/90), ki je v 33. členu dopuščal možnost dokupa zavarovalne dobe, glede na dokup zavarovalne dobe za dve delavki pa je štelo, da tožnik ni bil v enakopravnem položaju do drugih delavcev tožene stranke. 33. člen ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, ki je veljal do spremembe zakona, to je do 16.2.1991 - Ur.l. RS št. 5/91) je namreč omogočal dokup zavarovalne dobe zaradi uveljavitve pravice do upokojitve oz. do predčasne pokojnine, vendar največ do 5 let, le v primeru delavcev, katerih delo ni več potrebno na podlagi kriterijev za ugotovitev prenehanja potreb po delu. Tožnik med takšne delavce ni nikoli spadal, saj mu je ne glede na to, da je morda s svojim prenehanjem delovnega razmerja res prispeval k reševanju težke situacije pri toženi stranki, delovno razmerje prenehalo na podlagi pismene izjave zaradi predčasne upokojitve (za katero je že izpolnjeval pogoje) in ne v postopku določanja trajno presežnih delavcev ter ob zagotovitvi ene od pravic v smislu reševanja presežkov delavcev. Dokup zavarovalne dobe za tožnika kljub izdanemu sklepu tožene stranke tako glede na način prenehanja delovnega razmerja ne bi prišel niti v poštev.

Tožnik tudi sicer v postopku ni konkretno zatrjeval, da so obstajale druge možnosti dokupa, ki jih je ob sprejemu sklepa tožene stranke dne 16.7.1990 določal zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. SRS št. 27/81 - 27/83 in Ur.l. RS št. 14/90 - 10/91). Šele zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ( ZPIZ Ur.l. RS št.12/92 - 7/96) je omogočil, da se zavarovancu oz. uživalcu pokojnine ob pogojih plačila prispevka upošteva v zavarovalno dobo tudi čas zaključenega rednega šolanja na višji in visoki stopnji in čas služenja vojaškega roka (216 čl.). Zato sklep tožene stranke, glede na tedaj veljavno pozitivno zakonodajo, niti v primeru dejansko neenakopravnega obravnavanja tožnika (za kar sicer v spisu še ni dovolj podatkov, vendar pa za samo zadevo niso niti relevantni), tožene stranke ne bi zavezoval za plačilo prispevkov za zavarovalno dobo, saj za dokup ne zadostuje zgolj izdani sklep delodajalca z obljubo dokupa, temveč tudi izpolnjevanje pogojev, kot sta jih za takšen dokup določala zakon o delovnih razmerjih in zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Tožnikov zahtevek, kot ga je postavil na zadnji glavni obravnavi in ki je identičen izreku zavrnilne odločbe sodišča prve stopnje S 208/92 z dne 13.11.1992, je nesklepčen tudi iz razloga, ker po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (veljavnem v času odločanja sodišča prve stopnje) zavarovalno dobo lahko dokupi le zavarovanec, ne pa delodajalec in še to v enkratnem znesku, v roku 15 dni od prejema odločbe pristojnega zavoda o odmeri prispevka (člen 244. v povezavi s členi 235., 236., 237. in 239. ZPIZ). Postopek dokupa zavarovalne dobe, v primerih kadar je to sploh mogoče, se konča z odločbo o odmeri prispevka zavarovancu, ki ga je dolžan plačati v roku 15 dni. Prispevek za zavarovanca seveda lahko plača tudi delodajalec, vendar le po predhodnem izračunu in izdaji odločbe s strani zavoda (po kateri je zavezanec zavarovanec sam) in le v roku 15 dni. Iz navedenega sledi, da tako postavljenemu zahtevku tudi glede na predpisan postopek dokupa zavarovalne dobe ni mogoče ugoditi, saj sodba določa obveznost tožene stranke (ki je sicer tudi nedoločena) v nasprotju z določili o postopku dokupa po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Zato že iz materialnopravnih razlogov za tožnika ne bi mogla biti izdana ugodna odločba in je pritožbeno sodišče na podlagi 373. člena ZPP pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je predlog za obnovo postopka zavrnilo.

Posledica navedene odločitve je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbe (v skladu z 2. odst. 166. člena ZPP, v povezavi s 1. odst. 154. člena ZPP), ki so bili odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo.