Jedro

Predlog za izvršbo je sestavni del sklepa o izvršbi, kar izhaja že iz drugega odstavka 45. člena ZIZ, ki določa, da je sklepu o izvršbi, ki se vroči dolžniku, priložena tudi kopija predloga za izvršbo. Te določbe ni mogoče razlagati le strogo jezikovno, temveč je treba upoštevati tudi njeno namensko razlago.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I. in II. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika zoper sklep Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. I 29/2019 z dne 27. 2. 2019, zavrne (I. točka izreka sklepa), da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti 224,08 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka sklepa) in da se izvršba na delež družbenika A. A. v družbi B. d.o.o. ustavi (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper I. in II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je upnik v predlogu za izvršbo navedel, da zahteva od zneska 7.283,53 EUR še plačilo zakonskih zamudnih obresti od prvega dne od poteka paricijskega roka, t.j. od 1. 9. 2017 dalje, enako je navedeno, da upnik od zneska stroškov pritožbenega postopka 724,41 EUR zahteva od dolžnika plačilo zakonskih zamudnih obresti od naslednjega dne od nastopa izvršljivosti, t.j. od 6. 7. 2018 do plačila. Dolžnik je uveljavljal, da upnik neutemeljeno predlaga izvršbo za poplačilo zamudnih obresti od 1. 9. 2017 dalje. Paricijski rok v primeru vložene pritožbe prične teči prvi dan po vročitvi odločbe pritožbenega sodišča ter zakonske zamudne obresti zapadejo v plačilo prvi dan po preteku paricijskega roka. Obrazložitev sodišča, da je tek zamudnih obresti v obeh primerih vezan na potek roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in ne na izvršljivost, je sama s seboj v nasprotju, saj pojem izvršljivosti pomeni ravno to, da je potekel paricijski rok. Ravno to je dolžnik ugovarjal, da paricijski rok ni potekel 1. 9. 2017. Razen trditve o poteku paricijskega roka, drugih trditev in dokazil v zvezi s tekom zamudnih obresti dolžnik ni podal. V predlogu za izvršbo niso bili navedeni vsi potrebni podatki za izvršbo na delež družbenika v družbi B. d.o.o., ki bi ta delež ustrezno identificirali, temveč jih je v sklepu o izvršbi sodišče samo popravilo. V postopku izvršbe na delež družbenika je treba uporabiti tudi 168. člen ZIZ. Sodišče je izvršbo na delež družbenika ustavilo zaradi izbrisa dolžnika kot družbenika, pri čemer iz spletne strani Ajpes izhaja, da je bil dolžnik izbrisan z dnem izstopa na podlagi sodb o izključitvi družbenika. Glede na navedeno bi sodišče ugovoru v tem delu moralo ugoditi. Ravno upnik je v letih 2020 in 2021 tudi podal predlog za izbris dolžnika kot družbenika iz sodnega registra. Zoper sklep registrskega sodišča so bila vložena tudi pravna sredstva, zato naj sodišče sklep dopolni z razveljavitvijo zaznambe sklepa o izvršbi. Dolžnik tudi meni, da je ugovor krajevne pristojnosti utemeljen vsaj glede izvršbe na delež v družbi s sedežem v Ljubljani. V sklepu o izvršbi nista navedena izvršilni naslov in dolžnikova obveznost. Izvršba je tudi dovoljena na vsa dolžnikova sredstva, tudi tista, ki so izvzeta iz izvršbe in je izvršba nanje omejena. V predlogu za izvršbo bi moral upnik navesti svoj račun, v zvezi s poplačilom na fiduciarni račun odvetnika pa bi morala odvetniška pisarna izkazati najmanj pooblastilo stranke, iz katerega je jasno, da jo ta za to pooblašča. Ne gre namreč le za notranje razmerje med odvetnikom in stranko, temveč tudi za varnost dolžnika. Sodišče je tudi šele sedaj obrazložilo stroške po sklepu o izvršbi, vendar ostaja dejstvo, da sklep o izvršbi ni bil obrazložen, kar bi moralo po načelu uspeha v postopku vplivati tudi na odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške v višini takse za pritožbo.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na predlog upnika dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova, Sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 44/2005 z dne 8. 4. 2016, v povezavi z sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 155/2018 z dne 15. 5. 2018. 7. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je upnik v obrazložiti predloga za izvršbo res navedel, da zahteva od zneska 7.283,53 EUR še plačilo zakonskih zamudnih obresti od prvega dne od poteka paricijskega roka, t.j. od 1. 9. 2017 dalje, prav tako je navedeno, da upnik od zneska stroškov pritožbenega postopka 724,41 EUR zahteva od dolžnika plačilo zakonskih zamudnih obresti od naslednjega dne od nastopa izvršljivosti.

8. Po sodbi in sklepu Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 44/2005 z dne 8. 4. 2016 mora dolžnik upniku plačati 7.283,53 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, od 16. dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 155/2018 z dne 15. 5. 2018 pa mora dolžnik upniku povrniti še 724,41 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

9. Višje sodišče kot primarno pojasnjuje, da je treba razlikovati med izvršljivostjo (pravnomočnostjo in iztekom paricijskega roka) in nastopom zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost in s tem za nastop zamude s plačilom stroškov postopka je bistveno, da je stranka s to svojo obveznostjo seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje. Slednja namreč pri tem nadomešča opomin po drugem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, na katerega zakon veže zapadlost in nastop zamude. Dolžnikovi presoji je potem prepuščeno, ali bo svojo obveznost prostovoljno izpolnil že ob zapadlosti ali kasneje, z zamudo, vendar do izteka roka za njeno prostovoljno izpolnitev, ko lahko upnik zahteva tudi njeno prisilno izterjavo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje. Stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, pri tem obenem ustrezno upošteva tudi funkcijo zamudnih obresti kot civilnopravne sankcije za zamudo in položaj nasprotne stranke, ki so ji s strani sodišča prve stopnje prisojeni pravdni stroški, njihova povrnitev pa je odložena do kasnejše dolžnikove (prostovoljne) odločitve oziroma do odločitve sodišča druge stopnje, s katero je odločitev sodišča prve stopnje potrjena (kot je bilo v obravnavanem primeru), in posledičnega nastopa izvršljivosti te odločitve po poteku paricijskega roka (primerjaj sklep VSL III Ip 1396/2016).

10. Dolžnikova obveznost povrnitve pravdnih stroškov, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje, je glede na navedeno v konkretni zadevi nastala že s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, s katero je bil določen tudi izpolnitveni rok. Navedene odločitve višje sodišče ni spreminjalo, temveč je potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Dolžnik je bil torej s svojo obveznostjo povrnitve stroškov seznanjen že s prejemom prvostopenjske sodbe in sklepa in ne šele s prejemom sodbe sodišča druge stopnje, v zamudo pa je posledično prišel po poteku izpolnitvenega roka (15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje). Z vložitvijo pravnih sredstev je namreč prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Drži tako sicer, da paricijski rok v primeru vložene pritožbe prične teči prvi dan po vročitvi odločbe pritožbenega sodišča, ne velja pa to za rok za izpolnitev obveznosti ter zakonske zamudne obresti zato ne zapadejo v plačilo šele prvi dan po preteku paricijskega roka.

11. Res je sicer upnik v predlogu za izvršbo navedeni rok za izpolnitev obveznosti iz naslova pravdnih stroškov po sodbi sodišča prve stopnje poimenoval "paricijski" rok, vendar navedeno ne vpliva na njegovo pravno naravo in na samo terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Drži tudi, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa uporabilo napačen izraz "rok za prostovoljno plačilo", vendar pa je iz obrazložitve razvidno, da rok 15 dni od prejema sodbe pojmuje drugače kot rok, ki je vezan na izvršljivost odločb (oziroma je od njega odvisna izvršljivost odločb), t.j. ločuje ga od tega roka, zato navedeno napačno poimenovanje roka ni vplivalo na pravilnost sklepa. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da dolžnik v ugovoru ni prerekal upnikove zahteve iz predloga za izvršbo v zvezi s tem, kdaj je pričel teči rok za plačilo obveznosti po sodbi in sklepu sodišča prve stopnje (zgolj materialnopravno zmotno je uveljavljal, da upniku pripadajo zakonske zamudne obresti od izvršljivosti, pri čemer neutemeljeno vztraja tudi še v obravnavani pritožbi), zato dolžnikov ugovor v tem delu ni bil niti obrazložen, s tem pa je bil neutemeljen. Pravno nepomembno je zato, da upnik začetka teka zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov po sodbi in sklepu sodišča prve stopnje ni posebej dokazoval. 12. Višje sodišče sicer pritrjuje pritožnikovemu stališču, da mora upnik v predlogu za izvršbo določno označiti delež družbenika, na katerega predlaga izvršbo (prvi odstavek 168. člena ZIZ v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZIZ). Ne drži pa, da upnik tega ni storil ter da naj bi označbo deleža družbenika v sklepu o izvršbi sodišče prve stopnje popravilo kar samo. Iz predloga za izvršbo jasno izhaja, da je upnik navedel zaporedno številko _deleža_ družbenika v družbi B. d.o.o., 88931, enako številko pa je nato v sklepu o izvršbi navedlo še sodišče prve stopnje, le da je dodalo še tudi zaporedno številko družbenika, kar sicer za samo določljivost predmeta izvršbe niti ni bilo potrebno.

13. V času dovolitve izvršbe je bilo sodišče prve stopnje vezano na stanje v sodnem registru (ki ga dolžnik niti ne prereka) in je zoper dolžnika pravilno dovolilo izvršbo na delež družbenika (nenazadnje niti ni moglo zanesljivo vedeti, ali nista bili sodbi, ki predstavljata izvršilni naslov, naknadno razveljavljeni, kar bi bilo predmet nadaljnjega ugovornega postopka). Res je bil sicer dolžnik kot družbenik na podlagi istih sodb sodišča, ki predstavljata tudi izvršilni naslov za izterjevane pravdne stroške, iz družbe izključen z nastopom pravnomočnosti sodbe (izbris družbenika na podlagi takšne sodbe je deklaratorne narave), vendar pa navedeno ne vpliva na formalnost odločanja izvršilnega sodišča oziroma na njegovo vezanost na podatke sodnega registra. Ti so se spremenili šele s sklepom o vpisu spremembe pri družbi B. d.o.o. Srg 2021/7398 z dne 9. 8. 2021, torej po vložitvi dolžnikovega ugovora, zato sodišče prve stopnje niti ni imelo podlage za ugoditev dolžnikovemu ugovoru. Tudi sicer pa skladno z ustaljeno sodno prakso ni dolžnik tisti, ki ima pravni interes za ugovor, da premoženje, ki je predmet izvršbe, ni njegovo, saj taka izvršba potemtakem niti ne posega v njegov pravni položaj. Pravni interes za uveljavljanje pravice, ki preprečuje izvršbo, ima v takem primeru tretja oseba, dejanski lastnik poslovnega deleža, ki to svojo pravico lahko uveljavlja z ugovorom tretjega. Zaznambo sklepa o izvršbi v sodnem registru lahko s sklepom razveljavi le sodišče prve stopnje in višje sodišče za takšno odločitev ni pristojno.

14. Svojo krajevno pristojnost je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo na podlagi drugega odstavka 35. člena ZIZ, ki določa, da je v primeru, ko je upnik predlagal za izvršbo več sredstev ali več predmetov, krajevno pristojno za odločitev o predlogu tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. Ker je upnik kot prvo izvršilno sredstvo navedel izvršbo na delež družbenika, in sicer na delež dolžnika v družbi B. d.o.o., Jesenice, je glede na to, da je sedež družbe B. d.o.o. na Jesenicah, podana krajevna pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje o predlogu za izvršbo, ki se je skladno s tretjim odstavkom 17. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tudi ustalila. Navedeno pa ne vpliva na pristojnost za samo _opravo_ izvršbe na delež družbenika družbe, ki ima sedež v Ljubljani (drugi odstavek 166. člena ZIZ v zvezi s petim odstavkom 165. člena ZIZ in 164. člen ZIZ).

15. Neutemeljeni so dalje pritožbeni očitki, da sklep o izvršbi ne vsebuje navedbe dolžnikove obveznosti ter označbe izvršilnega naslova. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da temu ni tako, ker je predlog za izvršbo sestavni del sklepa o izvršbi. Da je predlog za izvršbo sestavni del sklepa o izvršbi, izhaja že iz drugega odstavka 45. člena ZIZ, ki določa, da je sklepu o izvršbi, ki se vroči dolžniku, priložena tudi kopija predloga za izvršbo. Te določbe ni mogoče razlagati le strogo jezikovno, temveč je treba upoštevati tudi njeno namensko razlago (tako sklep VSL I Ip 1009/2019). Določba je bila v ZIZ uvrščena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju ZIZ-E, njen namen pa je ob ureditvi, po kateri upniku k predlogu za izvršbo ni bilo več treba priložiti izvršilnega naslova, temveč je moral vsa relevantna dejstva in okoliščine zgolj določno označiti in opisati v predlogu za izvršbo, dolžniku omogočiti vložitev obrazloženega ugovora (prim. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-E) - prva obravnava - EPA 1031-IV, Poročevalec DZ št. 92 z dne 8. 9. 2006). Tudi enotna in usklajena sodna praksa določbo drugega odstavka 45. člena ZIZ razlaga tako, da predlog za izvršbo šteje kot sestavni del sklepa o izvršbi (prim. npr. sklep VSC I Ip 85/2018, sklep VSC II Ip 422/2017, sodbo VSM I Ip 351/2014 idr.).

16. Tudi iz samega vpogleda v spisovne podatke pa izhaja, da je sodišče v sklepu o izvršbi v I. točki izrecno zapisalo, da "Sodišče dovoli _predlagano izvršbo_", iz vročilnice pri r. št. 6 spisa za dolžnika pa izhaja, da je dolžnik prejel tudi predlog za izvršbo, zato so neutemeljene dolžnikove navedbe, da sklep o izvršbi ne vsebuje opredelitve obveznosti dolžnika in označbe izvršilnih naslovov.

17. Povsem neutemeljene so dalje pritožbene navedbe, da je izvršba dovoljena na vsa dolžnikova sredstva, tudi tista, ki so izvzeta iz izvršbe in je izvršba nanje omejena V zvezi z rubežem pokojnine je sodišče prve stopnje v sklepu o izvršbi jasno navedlo, da se sme zarubiti do 2/3 denarnih prejemkov, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, ter odškodnine iz naslova izgube ali zmanjšanja delovne sposobnosti, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76% minimalne plače, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Prav tako je glede rubeža sredstev na dolžnikovem računu v sklepu o izvršbi sodišče prve stopnje izrecno določilo, da se na dolžnikove denarne prejemke lahko poseže upoštevaje omejitve za tekoči mesec ter da mora, če dolžnik v tekočem mesecu prejme prejemke za več preteklih mesecev, OPP upoštevati omejitve za vsak posamezen mesec (6. odstavek 102. člena ZIZ). Ravno tako je sodišče prve stopnje v sklepu o izvršbi navedlo, da na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri OPP iz naslova prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe (101. člen ZIZ), oziroma je izvršba nanje omejena (102. člen ZIZ), lahko OPP poseže po poteku enega meseca od priliva (137. člen ZIZ). V zvezi z izvršbo na premičnine sodišče prve stopnje le-te ni dovolilo na premičnine, ki so izvzete iz izvršbe oziroma je izvršba na njih omejena, pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da morajo omejitve izvršbe izvrševalci upoštevati celo, če v sklepu o izvršbi niso navedene. Če kljub temu pride do oprave izvršbe v nasprotju z zakonskimi omejitvami in izvzetjem, ima dolžnik na voljo zahtevo za odpravo nepravilnosti pri izvršbi (peti odstavek 102. člena ZIZ).

18. Neutemeljeno dolžnik ponavlja tudi ugovorne navedbe, da bi upnik v predlogu za izvršbo moral navesti svoj račun za poplačilo ali da bi vsaj moralo biti izkazano pooblastilo za prejem poplačila na fiduciarni račun odvetnika. Da je odvetniška pisarna za prejem poplačila pooblaščena, izhaja iz tretjega odstavka predlogu za izvršbo priloženega pooblastila, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

19. Končno pa je neutemeljen tudi očitek, da sklep o izvršbi ni bil obrazložen v delu odločitve o stroških. ZIZ namreč ne zahteva obrazložitve sklepa o izvršbi, razen v delu, v katerem je predlog za izvršbo (delno) zavrnjen (peti odstavek 44. člena ZIZ). To, da je sodišče prve stopnje na ugovor dolžnika sklep o izvršbi v tem delu obrazložilo, tako ne pomeni delnega uspeha z ugovorom, poleg tega pa dolžnik tudi v delu stroškov ni uspel niti delno izpodbiti višine terjatve, za katero je dovoljena izvršba.

20. Posebnih navedb glede odločitve o stroških ugovornega postopka dolžnik ne podaja, ob materialnopravnem preizkusu te odločitve pa je višje sodišče ugotovilo, da je pravilna tudi ta.

21. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanih I. in II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).