Jedro

Trditev iz izpodbijane odločbe, da morajo pravne osebe, ki nameravajo opravljati dejavnost prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja na podlagi kritnih skladov, še pred odobritvijo pokojninskega načrta pridobiti dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje te dejavnosti iz določb ZPIZ-1, na katere se sklicuje tožena stranka, ne izhaja. Tožena stranka bi po mnenju sodišča, ob sklicevanju na 3. odstavek 386. člena ZPIZ-1, ki ureja nadzor nad njenim poslovanjem, lahko kvečjemu odločila, da tožeča stranka do pridobitve potrebnega dovoljenja ne more začeti z opravljanjem dejavnosti, ne pa, da je odobritev pokojninskega načrta kar v celoti zavrnila.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministra za delo, družino in socialne zadeve, št. ... z dne 8. 9. 2009 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v znesku 350,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Minister za delo, družino in socialne zadeve zavrnil odobritev pokojninskega načrta kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja z oznako ... z dne 5. 5. 2009. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožeča stranka vložila zahtevo za odobritev spornega pokojninskega načrta na podlagi 279. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/2006-UBP4, v nadaljevanju ZPIZ-1). V nadaljevanju pristojni organ ugotavlja, da želi vložnik zahteve oblikovati zaprt pokojninski sklad, ki bi temeljil na kritnih skladih, ustanovljenih po Zakonu o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 109/2006-UPB-2, v nadaljevanju ZZavar). Iz pokojninskega načrta je razvidno, da se je vložnik zahteve odločil za obliko dodatnega pokojninskega zavarovanja s kritnimi skladi, oblikovanimi po ZZavar, ki ga izvajajo pokojninske družbe in zavarovalnice. Pokojninske družbe morajo v skladu s 337., 342. in 343. členom ZPIZ-1 še pred odobritvijo pokojninskega načrta imeti dovoljenje za opravljanje dejavnosti prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja po ZPIZ-1. Zavarovalnice, ki izvajajo pokojninske načrte v skladu s ZPIZ-1, pa morajo imeti dovoljenje za opravljanje poslov življenjskega zavarovanja po ZZavar. Pri tem se pristojni organ sklicuje še na 312. člen ZPIZ-1. Meni, da je iz določb ZPIZ-1 razvidno, da morajo pravne osebe, ki nameravajo opravljati dejavnost prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, na podlagi kritnih skladov še pred odobritvijo pokojninskega načrta, pridobiti dovoljenje AZN za opravljanje te dejavnosti.

Pristojni organ je vložnika zahteve z dopisom z dne 14. 7. 2009 pozval, da se opredeli glede pridobitve dovoljenja za opravljanje dejavnosti prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja oziroma, da predloži dovoljenje agencije za zavarovalni nadzor pristojnemu organu. Iz odgovora vložnika pa izhaja, da namerava slednji vlogo za pridobitev ustreznega dovoljenja za opravljanje dejavnosti v zvezi s pokojninskim načrtom, vložiti pri pristojnih organih po izpeljanem postopku odobritve pokojninskega načrta.

Glede na to, da vložnik zahteve ni predložil dovoljenja za opravljanje dejavnosti prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja niti ga ne namerava pridobiti pred zaključitvijo postopka odobritve pokojninskega načrta, predloženega pokojninskega načrta ni mogoče odobriti.

Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo pristojnega organa ne strinja. Navaja, da izpodbija odločbo v celoti, iz razloga bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da je oseba iz 1. odstavka 382. člena ZPIZ-1. Meni pa, da je tožena stranka materialno pravo zmotno uporabila. Svojo odločitev je namreč oprla na določbe 337., 342., 343. in 306. člena ZPIZ-1, ki pa ne ureja pravnega položaja tožeče stranke. Tega določajo le členi od 282 do 386 ter 451 ZPIZ-1. Vprašanja glede pokojninskega načrta tožeče stranke pa, v zvezi s 3. odstavkom 292. člena ZPIZ-1, opredeljujejo še določbe 295. do 301. člena tega zakona ter določbe 1., 3. in 4. odstavka 377. člena ZPIZ-1. Tožeča stranka je pravna oseba, zato zanjo ne veljajo določbe o pogojih za pokojninske sklade. Upravno sodišče je v sodbah opr. št. U 1232/2008-12 in U 1233/2008-9 pojasnilo, da je potrebno določbo 3. odstavka 292. člena ZPIZ-1 razlagati tako, da zagotavlja enake pogoje vseh izvajalcev zgolj pri odločanju o sprejemu pokojninskega načrta. Pri tem je potrebno odločanje o sprejemu omejiti zgolj na pokojninski načrt, ne pa širiti na druge pogoje za opravljanje dejavnosti, kot je izdaja potrebnega dovoljenja. Sodišče je pri tem tudi menilo, da se pri izvajanju pokojninskih načrtov enotnost pogojev zagotavlja ob smiselni uporabi določb ZPIZ-1 o izvajalcih pokojninskih načrtov, ta pa ne pomeni, da je določbe o izvajalcih pokojninskih načrtov mogoče šteti kot dodatne pogoje za tožečo stranko, ki bi jih morala izpolnjevati, da bi bil njen pokojninski načrt sprejet. Specialni položaj glede na druge določbe ZPIZ-1 ima tudi 4. odstavek 385. člena ZPIZ-1, ki določa, da AZN aktuarsko potrdi, tožena stranka pa sprejme zgolj pokojninski načrt. Pri tem se ne presoja, ali so izpolnjeni pogoji za opravljanje dejavnosti. Odločitev, da je zahteva tožeče stranke neutemeljena že zato, ker ni predložila v času postopka nameravane odobritve dovoljenja AZN, je v nasprotju z materialnim predpisom iz 4. odstavka 385. člena ZPIZ-1. Zato je takšna odločitev tožene stranke nezakonita.

Tožeča stranka glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) odpravi in samo odloči o zadevi tako, da odobri pokojninski načrt. Podrejeno pa sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži tudi plačilo stroškov upravnega spora.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je v ponovnem postopku odobritve pokojninskega načrta ministrstvo po pregledu določb pokojninskega načrta in preučitve sodbe Upravnega sodišča, pozvalo tožečo stranko, da pojasni, kdaj namerava izpolniti zakonsko zahtevo po pridobitvi dovoljenja za opravljanje dejavnosti prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja oziroma predložiti dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju AZN), kolikor dejanja želi opravljati na podlagi kritnega sklada. Omenjeno dejstvo je bilo ključnega pomena pri odločanju ministrstva, saj se v postopku odobritve pokojninskega načrta zahteva predhodna pridobitev dovoljenja AZN. V Republiki Slovenji velja načelo predhodne odobritve, kot to izhaja iz Direktive EU in kot je bilo natančno pojasnjeno na 5. strani sodb Upravnega sodišča. To pomeni, da je za opravljanje storitev dodatnega pokojninskega zavarovanja potrebno imeti odobren pokojninski načrt s strani ministra, pristojnega za delo. V skladu z navedenim pa tožena stranka meni, da mora imeti tožeča stranka ob odobrenem pokojninskem načrtu tudi dovoljenje za opravljanje dejavnosti prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Glede na to, da je tožeča stranka vztrajala pri opravljanju dejavnosti prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja na podlagi kritnih skladov, je tožena stranka pri odločanju o odobritvi pokojninskih načrtov smiselno uporabila določbe ZPIZ-1, ki se nanašajo na poslovanje primerljivih izvajalcev dodatnega pokojninskega zavarovanja in ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje temeljnega pogoja, in sicer predhodno pridobljenega dovoljenja AZN.

Tožeča stranka se v nadaljnji pripravljalni vlogi z odgovorom tožene stranke ne strinja ter meni, da je navajanje tožene stranke v tej zadevi deloma irelevantno, deloma pa napačno.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Tožba je utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, ostaja med strankama sporno vprašanje, ali bi morala tožeča stranka pridobiti dovoljenje za opravljanje dejavnosti prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja oziroma predložiti dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor pristojnemu organu, pred njegovim odločanjem o odobritvi pokojninskega načrta ali ne. Z drugimi besedami to pomeni odgovor na vprašanje, ali je pridobitev predhodnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti res zakonski pogoj. Tudi po mnenju sodišča je vprašljiv zaključek tožene stranke o tem, da je potrebno že pred odobritvijo pokojninskega načrta pridobiti dovoljenje AZN za opravljanje dejavnosti. Nadzor nad poslovanjem tožeče stranke je že urejen v 386. členu ZPIZ-1, ki v 3. odstavku določa, da nadzor nad njenim poslovanjem izvaja minister za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju MDDSZ). Pokojninskim družbam se dovoljenje za opravljanje dejavnosti izda pred vpisom v sodni register in torej pred odobritvijo pokojninskega načrta, medtem ko je tožeča stranka že obstoječa, v sodni register vpisana pravna oseba. Iz pravilne razlage 1. točke 377. člena ZPIZ-1 sledi, da se mora pokojninski načrt tožeče stranke obravnavati primerljivo s pokojninskimi načrti ostalih izvajalcev. Navedba v izpodbijani odločbi, da morajo pokojninske družbe v skladu s 337., 342. in 343. členom ZPIZ-1 še pred odobritvijo pokojninskega načrta imeti dovoljenje za opravljanje dejavnosti prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ni povsem točna. V omenjenih členih zgolj piše, da mora pokojninska družba imeti dovoljenje za opravljanje dejavnosti, pri čemer pa trditev, da mora imeti to dovoljenje že pred odobritvijo pokojninskega načrta, v zakonu ni zapisana. Iz 213. člena ZPIZ-1, na katerega se tožena stranka prav tako sklicuje v svoji odločbi, pa je izrecno razvidno, da izda agencija dovoljenje na zahtevo ustanovitelja, ki mora vsebovati med drugim tudi pokojninski načrt, odobren s strani pristojnega organa po tem zakonu in ne obratno. Trditev iz izpodbijane odločbe, da iz zgoraj navedenih določb ZPIZ-1 izhaja, da morajo pravne osebe, ki nameravajo opravljati dejavnost prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja na podlagi kritnih skladov, še pred odobritvijo pokojninskega načrta pridobiti dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje te dejavnosti, iz omenjenih določb zakona torej ne izhaja, čeprav se pristojni organ nanje izrecno sklicuje. Zgolj mnenje o zatrjevanem dejstvu, pa je za utemeljenost odločitve premalo. Tožena stranka bi zato, po mnenju sodišča, ob sklicevanju na 3. odstavek 386. člena ZPIZ-1, ki ureja nadzor nad njenim poslovanjem, lahko kvečjemu odločila, da tožeča stranka do pridobitve potrebnega dovoljenja ne more začeti z opravljanjem dejavnosti, ne pa, da je odobritev pokojninskega načrta kar v celoti zavrnila.

Njena odločba je zato, glede na navedeno, nezakonita, saj v postopku izdaje upravnega akta zakon ni bil pravilno uporabljen, kar je posledično pripeljalo do napačne odločitve pristojnega organa.

Ker je glede na povedano tožba utemeljena, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odločbo odpravilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek. Pri ponovnem odločanju naj pristojni organ upošteva mnenje sodišča, izraženo v tej sodbi.

Predlogu tožeče stranke na podlagi 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1 pa sodišče ni sledilo, saj v smislu 1. člena 65. člena ZUS-1 narava stvari tega ne dopušča, prav tako pa tudi podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za odločitev.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi člena 25/4 ZUS-1.