Jedro

ZZZDR določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti (prvi odstavek 123. člena), če se otrok redno šola pa tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti (drugi odstavek istega člena). Pri tem zakon ne določa nobenih nadaljnjih okoliščin, ki bi v zvezi z nadaljnjim šolanjem lahko vplivale na dolžnost preživljanja neglede na otrokovo starost, zato je toženka tudi po presoji sodišča ravnala pravilno, ko tožničine starejše hčere, ki je že dopolnila 26 let, za potrebe ugotavljanja tožničinega premoženjskega stanja ni štela med njene družinske člane.

Po veljavni zakonodaji je treba tudi kmetijske subvencije upoštevati pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca za BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da tožnici od pravnomočnosti te odločbe preneha pravica do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki ji je bila dodeljena za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku in v postopku mediacije zaradi ugotovitve obstoja obsega in višine deleža na skupnem premoženju, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 742/2017. Toženka se sklicuje na 41. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem mora upravičenec pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta dodeljena in na prvi odstavek 13. člena ZBPP, po katerem je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svojo socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla plačila stroškov sodnega postopka oziroma nudenja pravne pomoči. Ta zakonska določba glede ugotavljanja materialnega položaja prosilca in njegove družine napotuje na zakon, ki ureja socialnovarstvene prispevke, pri tem pa se upoštevajo dohodki in premoženje oseb, ki jih v tem pogledu določa zakon, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Toženka zato v tožničino družino ni štela hčerke A.A., ki je... dopolnila 26 let in je tožnica zato v skladu z zakonom, ki ureja družinska razmerja, ni več dolžna preživljati, med tožničine dohodke pa je štela otroške dodatke, subvencije kot dohodek iz kmetijske dejavnosti, regres in plačilo dobaviteljem. Deloma gre za občasne, neperiodične dohodke, zato jih je toženka v skladu z zakonodajo upoštevala v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Ker na ta način ugotovljeni povprečni mesečni dohodek na družinskega člana presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, tožničina družina presega dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP, kar izključuje njeno pravico do BPP.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da bi toženka med družinske člane morala šteti tudi njeno hčerko A.A., ki ima z njo skupno gospodinjstvo in se še vedno redno šola, ob tem pa je brez dohodka, tako da jo mora preživljati. Prav tako toženka ne bi smela šteti med dohodke otroškega dodatka, saj je namenjen za preživljanje otrok, kmetijske subvencije pa ne pomenijo tožničinega osebnega dohodka, temveč gre za dohodek kmetije, ki ima več lastnikov, poleg tega pa je subvencija namenjena izključno namenski porabi za opravljanje kmetijske dejavnosti. Meni, da je bila zaradi upoštevanja navedenih dohodkov pri presoji materialnega pogoja za dodelitev BPP očitno diskriminirana glede na druge upravičence, s čimer ji je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom zaradi njene osebne okoliščine, ker je namreč kmetica. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da še naprej izpolnjuje pogoje za BPP v prej navedeni zadevi, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

3. Toženka je sodišču dostavila upravne spise v zvezi z obravnavano zadevo, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Kot pravilno navaja toženka, ZBPP upravičenje do BPP veže na materialni položaj prosilca in njegove družine (prvi odstavek 13. člena ZBPP), ob tem pa kot prag oziroma cenzus za dodelitev BPP predpisuje dvojni znesek minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek istega člena), kot relevantne dohodke in premoženje določa dohodke in premoženje oseb, ki jih je ob ugotavljanju materialnega položaja treba upoštevati pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, za način ugotavljanja materialnega položaja prosilca in njegove družine pa predpisuje uporabo določb zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do denarne socialne pomoči (prvi in drugi odstavek 14. člena ZBPP).

6. Med strankama je sporno, ali toženka pravilno, torej v skladu z navedenimi pravnimi podlagami, med tožničine družinske člane ni štela njene starejše hčerke, ki je dopolnila 26 let, hkrati pa je med njene dohodke štela otroški dodatek in kmetijske subvencije.

7. Zakon, na katerega napotuje prvi odstavek 14. člena ZBPP, je Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS), ki v drugi točki prvega odstavka 10. člena določa, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati po zakonu. Ta zakon je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti (prvi odstavek 123. člena), če se otrok redno šola pa tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti (drugi odstavek istega člena). Pri tem zakon ne določa nobenih nadaljnjih okoliščin, ki bi v zvezi z nadaljnjim šolanjem lahko vplivale na dolžnost preživljanja neglede na otrokovo starost, zato je toženka tudi po presoji sodišča ravnala pravilno, ko tožničine starejše hčere, ki je že dopolnila 26 let, za potrebe ugotavljanja tožničinega premoženjskega stanja ni štela med njene družinske člane.

8. Po prvem odstavku 11. člena ZSVarPre se pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo osebe, določene z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (torej ZUPJS), njihov dohodek in premoženje. Po osmi točki prvega odstavka 12. člena tega zakona se v tem pogledu upošteva tudi otroški dodatek brez dodatka za enostarševsko družino in brez dodatka za otroka, ki ni vključen v vrtec, zmanjšan za 20% višine otroškega dodatka za prvega otroka iz prvega dohodkovnega razreda. Zakon torej daje podlago za vštevanje otroškega dodatka v dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca za BPP, tožnica pa poleg splošne trditve, da toženka otroškega dodatka sploh ne bi smela šteti k njenim dohodkom, ni navedla ničesar, kar bi sodišču dajalo podlago za vsebinski preizkus, ali je toženka to opravila pravilno.

9. Po prvi alineji 4. točke drugega odstavka 12. člena ZUPJS se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči in s tem, kot je bilo že obrazloženo, tudi do BPP, upoštevajo tudi "drugi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino", ne glede na to, ali so ti dohodki oproščeni plačila dohodnine, razen subvencij, ki se v skladu s posebnimi predpisi izplačujejo iz proračuna za določene namene; vendar pa zakon v tem pogledu določa "izjemo od izjeme" in vanjo uvršča tudi subvencije, ki jih posameznik prejme v zvezi z doseganjem dohodkov iz osnovne kmetijske dejavnosti. Povedano drugače: po tej zakonski določbi je take subvencije treba upoštevati, kolikor pomenijo dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino, in sicer ne glede na to, ali se dohodnina od njih plača ali ne. Po 70. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) se za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti štejejo tudi drugi dohodki, ki so plačila iz naslova ukrepov kmetijske politike in druga plačila iz naslova državnih pomoči, prejeta v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.

10. Navedeno pomeni, da je po veljavni zakonodaji treba tudi kmetijske subvencije upoštevati pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca za BPP. Tudi v tem primeru tožnica ostaja pri trditvi, da toženka tega sploh ne bi smela storiti, ki sodišču po ugotovitvi, da je bilo tako ravnanje toženke zakonito, ne daje podlage za nadaljnji preizkus, ali je toženka to storila tudi vsebinsko pravilno.

11. Edina izjema od tega je tožničina trditev, da ne gre za njen dohodek, temveč "dohodek celotne kmetije, kjer je več lastnikov". Vendar pa se po četrtem odstavku 72. člena ZDoh-2 davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena tega zakona (torej tudi subvencije) pripiše posameznemu zavezancu, članu kmečkega gospodinjstva, za katerega se v skladu z 69. členom tega zakona šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev v kmečkem gospodinjstvu. Tožnica ne v upravnem postopku, ne v tožbi ni zatrjevala, da bi bilo treba v skladu z navedeno zakonsko določbo subvencijo pripisati več posameznim zavezancem oziroma kdo bi bili ti zavezanci in zakaj, zato lahko sodišče tudi v tem pogledu ugotovi le, da je toženka ravnala v skladu z zakonom, ko je subvencijo v celotnem znesku pripisala tožnici.

12. Tožnica sicer zatrjuje kršitev svojih ustavnih pravic, vendar se razlogi, ki jih navaja v zvezi s tem, nanašajo izključno na zatrjevane nezakonitosti toženkinega ravnanja, do katerih pa - kot je bilo obrazloženo - ni prišlo. Sodišče zato iz vseh navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, med strankama ni bilo sporno dejansko stanje, namreč obstoj in višina tožničinih dohodkov, temveč izključno uporaba prava, namreč ali je te dohodke v skladu z veljavno zakonodajo treba upoštevati pri ugotavljanju tožničinega premoženjskega stanja. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

14. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.