Jedro

Pri tožnici, ki je bila v spornem obdobju brezposelna in prijavljena na zavodu za zaposlovanje, bolniški stalež zaradi težav s pljuči ni bil utemeljen. Tožnica je bila namreč sposobna iskati novo zaposlitev. Zato njen tožbeni zahtevek, da je bila v vtoževanem obdobju začasno nezmožna za delo, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 11. 2010 v zvezi s sklepom imenovanega zdravnika št. ... z dne 11. 11. 2010 ter da se ugotovi, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo od 11. 11. 2010 do 14. 2. 2011. Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da po 232. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodb. Tudi v konkretnem primeru je osebni zdravnik na podlagi osebnega pregleda ugotovil, da tožnica ni zmožna za delo. Ni sporno, da je z dokončno odločbo tožene stranke z dne 8. 10. 2010 le-ta predvidela, da naj bi bila tožnica od 11. 11. 2010 dalje zmožna za delo. Osebna zdravnica pa je dne 8. 11. 2010 ob osebnem pregledu tožnice ugotovila, da le-ta ni zmožna za delo in je utemeljeno predlagala podaljšanje bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bila tožnica na podlagi odločbe tožene stranke z dne 8. 10. 2010 zmožna za delo od 11. 11. 2010 in da je bila v tem delu za tožnico izdana zavrnilna odločba in da je zato imenovani zdravnik predlog osebne zdravnice skladno z določbo 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) pravilno zavrgel, ker da je bila tožnici z navedeno odločbo naložena obveznost za delo. S takšnim stališčem se tožnica ne strinja. Razlog za bolniški stalež je izključno medicinski, nikakor pa ne diktat upravnega organa. Odločitev tožene stranke, razvidna iz odločbe z dne 8. 10. 2010 je bila sprejeta pred več kot 30 dnevi, kar pomeni, da je tožena stranka lahko le predvidevala, da bo tožnica 11. 11. 2010 zmožna za delo, na kar je opozorilo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 280/2011 z dne 1. 10. 2012. V postopku tudi tožena stranka navaja, da se zdravstveno stanje tožnice po 11. 11. 2010 ni izboljšalo, kar pomeni, da je bilo enako kot v času sprejetja prve odločitve, razvidne iz odločbe z dne 8. 10. 2010. Tudi izvedenec navaja, da so pulmološki izvidi z dne 9. 9. 2010 in z dne 4. 11. 2010 enaki. Omenjeno kaže na to, da se zdravstveno stanje tožnice ni izboljšalo toliko, da bi omogočalo opravljanje dela oziroma iskanje zaposlitve, saj je bila tožnica brezposelna oseba. Izvedenec je sicer res navedel, da bolezenski znaki pri tožnici po 11. 11. 2010 niso bili taki, da bi onemogočili delo, kar pa je nelogično in za tožnico življenjsko nesprejemljivo. Tožničino zdravstveno stanje, ki se niti v obdobju 30 dni ni izboljšalo, kaže na potrebo po nadaljevanju zdravljenja in dodatnih zdravstvenih posegih, ne pa na prekinitev zdravljenja in nalaganje obveznosti za delo ob istočasnem vedenju, da je tožnica brez zaposlitve in glede na svoje nesporno zdravstveno stanje, nezaposljiva. Že visoka sedimentacija (ki jo navaja tudi izvedenec) tožnici onemogoča pridobivanje dela oziroma zaposlitev, saj tudi zdravniškega pregleda pred nastopom dela, vsekakor ne bi opravila. Prav tako ni sprejemljivo, da postopkovne (formalistične) napake organov štejejo v škodo tožnice in se iz tega razloga ne prizna bolniški stalež, čeprav so izpolnjeni medicinski razlogi za odprtje staleža. Tožena stranka bi že po etiki in morali, tudi če ni zakonsko striktno obvezno, morala odstopiti oziroma vrniti vlogo osebne zdravnice v njeno pristojno reševanje, če je organ presodil, da je to v njeni pristojnosti. Navedbe v obrazložitvi sodbe o zdravstvenem stanju tožnice v mladosti in celo otroštvu tudi ne držijo. Zdravstvene težave v obsegu, kot jih ima sedaj, so se pojavile šele po preboleli boreliji, ko je tožnici padel imunski sistem, to pa je bilo po letu 2007. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter njenemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 11. 2010 v zvezi s sklepom imenovanega zdravnika št. ... z dne 11. 11. 2010, s katerim je bilo odločeno, da se predlog imenovanemu zdravniku št. ... z dne 8. 11. 2010, ki ga je za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo tožnice za čas od 11. 11. 2010 dalje vložil osebni zdravnik, zavrže. Imenovani zdravnik je predlog osebnega zdravnika zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. V predmetni zadevi je bil tožbeni zahtevek že zavrnjen s sodbo opr. št. I Ps 3059/2010 z dne 11. 5. 2011, ki je bila potrjena z drugostopenjsko sodbo opr. št. Psp 275/2011 z dne 1. 9. 2011. Odločitvi nižjih sodišč pa sta bili razveljavljeni s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 280/2011 z dne 1. 10. 2012. Skladno z napotki revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje zadevo obravnavalo po vsebini, torej ugotavljalo, ali je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo. Zdravstvena komisija je s pravnomočno odločbo z dne 8. 10. 2010 ugotovila, da je bila tožnica zaradi bolezni začasno nezmožna za delo do 10. 11. 2010, od 11. 11. 2010 dalje pa zmožna za delo. Kot to poudarja že Vrhovno sodišče RS v navedenem sklepu, v zadevi ne gre za dejansko stanje, kot je urejeno v 244. členu POZZ, saj je od izdaje odločbe že preteklo več kot 30 dni. V tem primeru je bilo odločanje o začasni nezmožnosti za delo od 11. 11. 2010 dalje ponovno v pristojnosti osebne zdravnice, ki pa je očitno štela, da je za odločanje pristojen imenovani zdravnik. S tem ko je sodišče prve stopnje, glede na napotke revizijskega sodišča, po vsebini obravnavalo zadevo, za samo rešitev sporne zadeve ravnanje imenovanega zdravnika ni več odločilno. Bistven je namreč odgovor na vprašanje, ali je bila tožnica glede na ugotovljeno zdravstveno stanje v spornem obdobju začasno nezmožna za svoje delo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožnica brezposelna, torej prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Po poklicu je diplomirana ekonomistka. Iz izvida sodnega izvedenca izhaja, da ima tožnica bronhiektazije potrjene s CT posnetkom pljuč. Bronhiektazije so kronične spremembe v dihalnih poteh. Zaradi izvijuganosti dihalnih poti v žepkih (ekstazijah), bronhialna sluz zastaja oziroma se težje izloča. V zastali in zastareli sluzi se naselijo določene bakterije, ki niso zelo patogene. Njihova prisotnost v bronhijih povzroča medle kronične simptome - občasno izkašljevanje belega ali obarvanega izmečka, blažjo utrujenost, vremensko občutljivost ter večjo dovzetnost do svežih okužb pljuč. Kolonizacija s tako imenovanimi pogojno patogenimi bakterijami se ponavadi ne zdravi, razen če je respiratorna simptomatika burna (gnojni izmeček, povišana temperatura, zadihanost, kri v izpljunku ter povišan CRP), kot laboratorijski odraz svežega vnetja. Sodni izvedenec v izvidu še ugotavlja, da je bila tožnica ob pregledih specialistov 9. 9. 2010 in 4. 11. 2010 neprizadeta, brez kliničnega izpada v internističnem statusu, CRP (indikator akutnega vnetja) je bil 9. 9. 2010 normalen (CRP je 1,5). Na podlagi izvida ter upoštevaje, da je bila tožnica brezposelna, torej iskalka zaposlitve z izobrazbo diplomirana ekonomistka, je sodni izvedenec podal mnenje, da je bila tožnica v spornem obdobju sposobna iskati novo zaposlitev razen intervala od 15. 11. 2010 do 17. 11. 2010, ko je bila zaradi posega na očeh začasno ponovno delanezmožna, vendar je takrat šlo za novo obolenje, neodvisno od obolenja pljuč. Sodni izvedenec je svoje ugotovitve dodatno pisno pojasnil ter tudi zaslišan na glavni obravnavi vztrajal pri tem, da je bila tožnica glede na ugotovljeno zdravstveno stanje v spornem obdobju zmožna za delo.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodnega izvedenca, ki je izvid in mnenje podal na podlagi preučitve medicinske dokumentacije v spisu in medicinske dokumentacije v zdravstvenem kartonu. Ugotovitve so strokovno in temeljito obrazložene. Sodni izvedenec je zaslišan na naroku izpovedal, da je izvid z dne 4. 11. 2010 praktično enak izvidu z dne 9. 9. 2010 kar je razumljivo, ker je tako stanje pri bolezni, kot je podana pri tožnici kronično in trajno. Glede izvida z dne 16. 12. 2010 pa je pojasnil, da je bil tedaj napravljen le izpis izvida z dne 4. 11. 2010. Ne glede na to, da je zdravstvena komisija v odločbi z dne 8. 11. 2010 ugotovila, da je pri tožnici začasna nezmožnost za delo podana do 10. 11. 2010, to ne pomeni, da je bila kljub enakemu zdravstvenemu stanju, tožnica začasno nezmožna za delo tudi po 11. 11. 2010 dalje. V zadevi ne gre za vprašanje, ali je bila odločitev zdravstvene komisije z dne 8. 11. 2010 pravilna in zakonita, kajti gre za pravnomočno odločbo, temveč je za odločitev bistveno, ali je bila tožnica zaradi ugotovljenega zdravstvenega stanja v času po 11. 11. 2010 dalje začasno nezmožna za delo. Kot to ugotavlja sodni izvedenec, iz že citiranih izvidov izhaja, da pri tožnici v spornem obdobju ni šlo za sveže vnetje. Značilnost bronhiektazij je tiščanje v prsih, doživljenjsko izkašljevanje in občasno slabo počutje, vendar pa ti znaki niso bili izraženi v taki meri, da bi tožnici onemogočali delo oziroma iskanje zaposlitve glede na tožničino izobrazbo. Sodni izvedenec je tudi ustrezno pojasnil vprašanje glede povišane sedimentacije, ki je relevantna samo ob visokem CRP-ju, ki pa je bil pri tožnici 1,5, levkociti pa so bili 7,0, kar pomeni normalne vrednosti, ne izkazuje pa svežega vnetja. Za odločitev tudi ni odločilno, kdaj so se zdravstvene težave pri tožnici pojavile, torej ali po morebitni preboleli bolezni v otroštvu ali po preboleli boreliji, to je po letu 2007. Bistveno je namreč, kako so izkazane zdravstvene težave vplivale na tožničino delovno zmožnost v spornem obdobju. V tem primeru tudi ne gre za nalaganje obveznosti za delo oziroma celo diktat upravnega organa, kot to v pritožbi navaja tožnica, temveč za ugotavljanje ali so podani razlogi, zaradi katerih tožnica v spornem obdobju ni bila zmožna za delo. Podlaga za odločitev je podana v že citiranem 232. členu POZZ. Pri tožnici torej bolniški stalež zaradi težav s pljuči v spornem obdobju tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bil utemeljen. Vmesno obdobje je bila tožnica sicer v bolniškem staležu, vendar zaradi težav z očmi in sicer dne 15. in 16. 11. 2010, kar pa na predmetno zadevo nima nobenega vpliva. Tožnica je bila namreč v navedenih dneh v bolniškem staležu zaradi drugih zdravstvenih težav, ne pa zaradi težav s pljuči. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.