Jedro

Obtoženci, ki so ravnali kot sostorilci, so ob vstopu blaga v našo državo carinskim organom s ponarejeno dokumentacijo prikazovali, da naloženo blago na tovornjakih in v kontejnerju niso alkoholne pijače in cigarete, torej blago velike vrednosti, za katere je določen obvezen pregled robe, blago pa naj bi bilo tudi v tranzitu namenjeno v druge države, zaradi česar cariniki blaga niso preiskali in so dovolili vstop v našo državo, od koder blago ni odšlo nikamor, na ta način pa so se izognili plačilu carinskih in davčnih obveznosti.

Sodišče prve stopnje je ravnanje obtožencev pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po čl. 217/II KZ, ker naj bi z opisanim lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravili carinske organe v zmoto, da so v škodo proračuna dovolili vstop blaga v našo državo, s čimer je bila povzročena velika premoženjska škoda.

Ravnanje obtoženca, ki je kot carinik v enem primeru potrdil, da je bil odpeljan iz naše države kontejner, za katerega so lažne listine izkazovale prevoz pločevine v tranzitu, čeprav so bile dejansko v njem alkoholne pijače in cigarete, iz naše države pa sploh ni bil odpeljan, je sodišče prve stopnje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po čl. 261/IV in III KZ.

Pritožbeno sodišče je ravnanje skupine obtožencev pravno ocenilo kot nadaljevano kaznivo dejanje tihotapstva po čl. 255/I KZ, čeprav so v ravnanju obtožencev podani tudi temeljni elementi goljufije, je podan le navidezen stek, po katerem se šteje, da določba 1. odst. 255. čl. KZ kot posebni predpis izključuje uporabo 217. čl. KZ kot splošnega predpisa. Ravnanje obtoženca v zvezi s prevozom robe s kontejnerjem, pa je pravno opredelilo kot pomoč h kaznivemu dejanju tihotapstva po čl. 255/I KZ, ker je obtoženec vedel, s čim se ukvarjajo soobtoženci in je s takim ravnanjem prikril njihovo kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče pri tem ni prekoračilo obtožbe, ker gre v vseh primerih za iste historične dogodke in isto ravnanje obtožencev, ki tako niso bili v ničemer prikrajšani v svoji obrambi, pravni kvalifikaciji pa sta tudi milejši od prvotnih in s tem obtožencem v korist.

Izrek

Pritožbam obt. P.K., Z.K. in M.V. ter pritožbam zagovornikov obt. M.J., G.M., P.K., Z.K., R.H., M.V., S.U. in W.T. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o pravnih kvalifikacijah in kazenskih sankcijah s p r e m e n i tako,

I.

1. da so obt. M.J., G.M., P.K,, Z.K., R.H., M.V. in S.U. k r i v i , da so se ukvarjali s prenašanjem blaga velike vrednosti čez carinsko črto in se pri tem izogibali ukrepom carinskega nadzorstva, dejanja pa so storili v skupini s sodelovanjem pri izvršitvi in z drugimi dejanji, ki so odločilno prispevala k njihovi izvršitvi, s tem, da so M.J., Z.K, M.V, S.U., G.M. pri dejanjih pod točko I/1 in točko I/2, P.K. in R. H. pri dejanju pod točko I/1 v sodelovanju z ločeno preganjanimi P.A., H.W. in M. P. ter drugimi še neugotovljenimi osebami, v času od 27.1.1997 do 15.12.1997 v Republiko Slovenijo pretihotapili različne vrste alkoholnih pijač in cigaret v skupni vrednosti 767,971.897,00 SIT, pri čemer so se izognili ukrepom carinskega nadzorstva s tem, da so s ponarejeno carinsko dokumentacijo prikazovali, da blago niso alkoholne pijače in cigarete ter da je blago v tranzitu preko Republike Slovenije, zaradi česar so carinski organi dovolili vstop blaga v Republiko Slovenijo brez posebnega pregleda in nadzora, navedeno blago pa nikoli ni zapustilo ozemlja Republike Slovenije, temveč je bilo razloženo v skrivnih skladiščih v Trzinu pri F.F., v Šenčurju pri F.K. in enkrat v Slovenji vasi pri Ptuju pri Z.K. ter od tam prodano kupcem v Sloveniji, dejanje pa so storili tako, da so iz Italije preko mejnega prehoda Carinska izpostava terminal Sežana uvozili 26 kamionov različnih vrst alkoholnih pijač in tobačnih izdelkov v skupni vrednosti 750.637.850,00 SIT in sicer dne 27.1.1997 v znesku 38.432.158,00 SIT, dne 17.2.1997 v znesku 70.779.388,00 SIT, dne 10.3.1997 v znesku 39.998.166,00 SIT, dne 24.3.1997 v znesku 41.073.208,00 SIT, dne 14.4.1997 v znesku 42.481.041,00 SIT, dne 28.4.1997 v znesku 38.322.663,00 SIT, dne 12.5.1997 v znesku 42.648.333,00 SIT, dne 28.5.1997 v znesku 37.623.987,00 SIT, dne 3.6.1997 v znesku 27.715.938,00 SIT, dne 23.6.1997 v znesku 21.626.101,00 SIT, dne 7.7.1997 v znesku 27.939.001,00 SIT, dne 25.7.1997 v znesku 26.828.861,00 SIT, dne 29.8.1997 v znesku 30.037.085,00 SIT, dne 16.9.1997 v znesku 22.503.757,00 SIT, dne 23.9.1997 v znesku 25.963.337,00 SIT, dne 1.10.1997 v znesku 24.167.597,00 SIT, dne 6.10.1997 v znesku 26.933.715,00 SIT, dne 21.10.1997 v znesku 29.485.225,00 SIT, dne 31.10.1997 v znesku 24.213.951,00 SIT, dne 24.11.1997 v znesku 28.652.299,00 SIT, dne 27.11.1997 v znesku 3.982.717,00 SIT, dne 5.12.1997 v znesku 28.131.377,00 SIT, dne 10.12.1997 v znesku 28.546.430,00 SIT, dne 15.12.1997 v znesku 18.617.945,00 SIT, dne 20.12.1997 v zneskih 3.739.674,00 SIT in 193.877,00 SIT pri čemer P.K ni sodeloval pri prevozih dne 28.4.1997, dne 12.5.1997, dne 28.5.1997 in dne 3.6.1997, katere so pred tem natovorili v carinskih conah v Trstu pri podjetju A. in v Trevisu pri podjetju R. ter alkoholne pijače in cigarete na Fernetičih izvozno ocarinili, ob vstopu blaga v carinsko cono Republike Slovenije pa so carinskim organom predložili lažne carinske dokumente, iz katerih je izhajalo, da je bil za to blago izpeljan carinski postopek in da je blago pod carinskim nadzorom, čeprav carinski postopek ni bil opravljen; 2. da so iz Avstrije po železnici preko carinskih izpostav Tezno in Železniška postaja Ljubljana med časom od 24.10.1997 do 27.10.1997 uvozili en kontejner alkoholnih pijač in cigaret v vrednosti 17.334.137,00 SIT, katerega dobavitelj je bilo podjetje W. G.m.b.H. iz Gradca, ki je blago pred tem dne 11.9.1997 odpremilo po železnici v tranzitnem postopku na pot Dunaj-Budimpešta-Ljubljana-Dunaj, kamor se je vrnilo dne 6.10.1997, kjer je bilo vskladiščeno v carinskem skladišču in tam dne 22.10.1997 naloženo v kontejner številka WCTU .., s katerim je bilo nato blago, deklarirano kot alkoholne pijače in cigarete, namenjeno na Hrvaško, odposlano dne 24.10.1997 s tovornega kolodvora na Dunaju preko carinske izpostave Tezno v Slovenijo, pri čemer je bil že na Dunaju zamenjan tovorni list tako, da je bilo blago ob vstopu v Republiko Slovenijo deklarirano kot kovina, namenjena na Hrvaško, na carinski izpostavi Železniška postaja Ljubljana pa je bil dovoljen pretovor kontejnerja na kamion in blago odpremljeno na izstopno carinsko izpostavo Jelšane, kjer je W.T. potrdil izstop tega blaga iz Slovenije, čeprav se to dejansko ni zgodilo, dejanje pa so storili po poprejšnjem dogovoru tako, da je pri dejanju opisanim pod točko 1 J. organiziral nakup blaga v Italiji ter skupaj s K. prevoz tega blaga v Slovenijo, pri čemer je K. poskrbel še za izročitev lažne carinske dokumentacije posameznim prevoznikom in za neoviran prehod slovenske meje, H. je skrbel za prirejanje uvozno - izvozne dokumentacije in za izdelovanje ponarejenih faktur, J. in V. pa sta preko mobilnih telefonov koordinirala prevoze od mejnega prehoda do skladišč, pri dejanju opisanim pod točko 2 je J. skupaj z W. organiziral nakup blaga v Avstriji ter prevoz tega blaga v Slovenijo, pri dejanjih, opisanih pod točko 1 in točko 2 pa so V., U. po V. naročilu in ločeno preganjani P. opravljali te prevoze do skrivnih skladišč v Šenčurju pri Kranju, v Trzinu in v Slovenji vasi pri Ptuju, katere sta predhodno najela M. in J., ki sta prevoze nadzorovala preko mobilnih telefonov, preverjala okolico in voznike opozarjala na morebitne policijske kontrole, nadzorovala pa sta tudi raztovarjanje blaga, M. in K. pa sta skrbela za prodajo in distribucijo blaga, pri čemer je M. vodil evidenco prodaje, blago dostavljal kupcem, od njih pobiral gotovino in denar menjal v tuje valute ter ga izročal J., K. pa je blago tudi vskladiščil v svojem skladišču v Slovenji vasi pri Ptuju.

II.

Obt. W.T je drugim naklepoma pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja s tem, da je kot carinik na mejnem prehodu Jelšane pomagal prikriti sledove kaznivega dejanja in lažno potrdil, da je blago opisano pod točko 2 dne 30.10.1997 izstopilo iz Slovenije v Republiko Hrvaško, čeprav se to dejansko ni zgodilo.

S tem so obt. M.J, Z.K, G. M, M. V. in S.U. z dejanjem pod I tč. 1 in tč. 2, obt. P.K. in obt. H. pa pod I tč. 1 storili nadaljevano kaznivo dejanje tihotapstva po čl. 255/I KZ/95 v zvezi s čl. 25 KZ, obt. W.T. pa pod II. kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju tihotapstva po čl. 255/I KZ/95 v zvezi s čl. 27 KZ in se jim po čl. 255/I KZ/95 izrečejo k a z n i : M.J. 2 (dve) leti in 8 (osem) mesecev zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za 5 (pet) let, G.M. 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, P.K. 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora, Z.K. 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, R.H. 2 (dve) leti zapora, M.V. 8 (osem) mesecev zapora, S.U. 6 (šest) mesecev zapora in W.T. 1 (eno) leto zapora, v preostalem pa se vse pritožbe zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je s citirano sodbo spoznalo obt. M. J., G.M., P.K, Z.K, R. H., M.V. in S.U. za krive zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/II in I KZ, obt. W.T. pa zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po čl. 261/IV in III KZ ter izreklo obt. J. kazen šest let zapora in stransko kazen izgona iz države Republike Slovenije za osem let, obt. K. šest let, obt. H. pet let, obt. M. in obt. K. vsakemu po štiri leta zapora, obt. V. tri leta, obt. T. dve leti in obt. U. eno leto in šest mesecev zapora. Obtožencem je vštelo v izrečeno kazen pripor, odločilo, da morajo solidarno plačati oškodovani Republiki Sloveniji škodo v znesku in sicer M.J., G. M. Z. K. 1,889.792.661,00 SIT, P.K. 1,698.949.732,00 SIT, R. H. 1,836.260.650,00 SIT, M.V. 957.112.752,00 SIT in S.U. 891.926.898,00 SIT, s preostankom odškodninskega zahtevka pa je oškodovano Republiko Slovenijo napotilo na pot civilne pravde. Sodišče je vzelo tudi zasežene predmete in odločilo, da morajo obtoženci nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnino in sicer obt. J., M., K., H., K. in T. vsak po 150.000,00 SIT, obt. V. in U. pa vsak po 100.000,00 SIT.

Zoper sodbo je vložil pritožbo zagovornik obt. J. odv. M. S. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal spremembo izpodbijane sodbe z oprostitvijo obtoženca, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik je tudi predlagal, da se ga obvesti o seji pritožbenega sodišča. Zagovornika obt. M. odv. T.H in P.C sta vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovorniki obt. K. odvetniki Odvetniške družbe ... so vložili pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagali razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahtevali pa so tudi, da se jih obvesti o seji pritožbenega sodišča. Pritožbo je vložil tudi obt. P.K. smiselno zaradi istih pritožbenih razlogov.

Zagovorniki obt. K. odv. B.M., A.D.in M. K.so vložili pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagali razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa njeno spremembo z oprostitvijo obtoženca. Zagovorniki so tudi zahtevali, da jih pritožbeno sodišče obvesti o seji senata. Pritožbo je vložil tudi obt. Z.K. smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zagovornika obt. H. odv. F. in M. G.sta vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z oprostitvijo obtoženca, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obt. V. odv. J.S. je vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahteval pa je tudi obvestilo o seji pritožbenega sodišča. Obtoženi M.V. pa je vložil pritožbo zaradi izrečene kazenske sankcije in predlagal spremembo izpodbijane sodbe z izrekom nižje kazenske sankcije.

Zagovornik obt. U. odv. B.D. je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal spremembo izpodbijane sodbe z oprostitvijo obtoženca, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma znižanje izrečene kazni.

Zagovornik obt. T. odv. B.G. je vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji in predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Okrožna državna tožilka ... je v odgovoru na pritožbe predlagala zavrnitev vseh pritožb in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Višji državni tožilec ... je na seji senata predlagal zavrnitev vseh pritožb. Pritožbe so delno utemeljene.

Pritožbeno sodišče je ocenilo po pregledu kazenske zadeve, prilog, pritožbenih navedb in navedb v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, o dokazni oceni pa navedlo tudi prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema v celoti in jih pritožbe obtožencev in zagovornikov ne morejo omajati in pri tem ni storilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pač pa je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje za vse obtožence uporabilo napačno uporabilo zakon in s tem kršilo 4. točko 372. čl. ZKP, kot so pravilno opozarjali pritožniki. Iz dejanj obt. J., K., K., H., M., V. in U. namreč izhajajo vsi objektivni in subjektivni znaki nadaljevanega kaznivega dejanja tihotapstva po čl. 255/I KZ/95. Obtoženci so se s svojim ravnanjem nedvomno naklepno izogibali carinskim in drugim dajatvam ter s tem povzročili veliko premoženjsko škodo, njihov motiv pa je bilo spraviti v našo državo blago velike vrednosti brez plačila ustreznih dajatev, ukrepom carinskega nadzorstva, ki naj bi preprečevalo neupravičeno ravnanje s carinskim blagom in zagotavljanje njegove istovetnosti, pa so se izogibali s ponarejeno dokumentacijo, s katero so prikazovali tranzit blaga, za katerega ni določena tako stroga kontrola kot za alkoholne pijače in cigarete, katerih tovor morata obvezno pregledati kar dva carinika.

Po tej plati so v njihovem ravnanju nedvomno podani tudi temeljni elementi kaznivega dejanja goljufije, vendar je podan le navidezen stek, zaradi katerega določba čl. 255/I KZ kot posebni predpis izključuje uporabo določb čl. 217 KZ, zato je pritožbeno sodišče njihovo ravnanje pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje tihotapstva po čl. 255/I KZ/95 v zvezi s čl. 25 KZ.

Ravnanje obt. T. pa je bilo v naklepnem nudenju pomoči, ki jo je nedvomno obljubil soobtožencem vnaprej, kajti kontejner z alkoholnimi pijačami in cigaretami, ki je kot tranzitni prevoz prispel v našo državo s ponarejenimi listinami, da se v tranzitu prevaža pločevina, s čimer se je izognil strogemu carinskemu nadzorstvu in s čimer je bilo dokončano kaznivo dejanje soobtožencev, je moral tudi formalno zapustiti našo državo, sicer bi carinska uprava poizvedovala po njem.

Izogib te kontrole pa je omogočil obt. T., ki je bil zaposlen kot carinik na mejnem prehodu Jelšane in je lažno potrdil, da je bil kontejner dne 30.10.1997 odpeljan na Hrvaško, čeprav se to v resnici ni zgodilo. Državni tožilec je tudi obt. T. prvotno očital sodelovanje pri kaznivem dejanju goljufije po čl. 217/II KZ, sodišče prve stopnje pa je ocenilo njegovo ravnanje kot samostojno kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po čl. 261/IV in III KZ. Kriminalna količina T. ravnanja nedvomno obsega naklepno ravnanje, vedel je, da soobtoženci v resnici spravljajo v našo državo alkoholne pijače in cigarete, torej blago velike vrednosti, on pa je s potrditvijo, da je blago odšlo v drugo državo, prikril njihovo kaznivo dejaje. Po oceni pritožbenega sodišča so tako v njegovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju tihotapstva po čl. 255/I KZ/95 v zvezi s čl. 27 KZ.

S spremenjeno pravno kvalifikacijo glede vseh obtožencev po oceni pritožbenega sodišča ni prekoračena obtožba, saj gre v vseh primerih za iste historične dogodke, isto ravnanje obtožencev, ki tako niso bili v ničemer prikrajšani glede svoje obrambe, varstveni objekt je nespremenjen, pravna kvalifikacija pa milejša in s tem v korist obtožencem.

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljene vse pritožbene navedbe, češ da obtoženci niso delovali kot sostorilci in je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je šlo za organizirano združitev več oseb, ki so kaznivo dejanje izvrševale v skupini, pri tem je obširno utemeljilo vlogo vsakega posameznika in njihove prispevke, ki so bili sicer različni, vendar je vsak od njih s svojim prispevkom bistveno pripomogel tudi k izvršitvi kaznivega dejanja. Očitek, češ da se nekateri sploh niso poznali med seboj, je zato neutemeljen in je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da je vsak opravljal svojo vlogo, z drugimi pa je imel samo nujne potrebne stike, pri tem pa so vsi vedeli, da so bile cigarete in alkoholne pijače pretihotapljene preko meje. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, češ da pri obt. M. ni podan subjektivni element kazenske odgovornosti, ker je sodeloval samo pri prodaji, kar priznava tudi sam, vendar pa je iz izpovedi F.in K.ter zagovorov U. in V. razvidno, da je sodeloval tudi pri najetju skladišč v Trzinu in Šenčurju, poleg tega je iztržek tudi menjal v devize in jih izročal J., s kupci pa se pogosto pogovarjal v šifrah, kot je razvidno iz izsledkov kontrol telefonskih klicev, kar vse dokazuje njegovo sodelovanje v skupini.

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe v zvezi z ravnanjem obt. K., češ da njegova udeležba ni podana, ker naj bi bilo kaznivo dejanje že dokončano, ko je bilo blago pripeljano v Republiko Slovenijo, samo skladiščenje brez predhodnega dogovora naj ne bi zadoščalo, njegova vloga naj tudi ne bi bila konkretizirana, poleg tega ga ne omenja nobeden od šoferjev, v preiskavi ga ni nihče identificiral, v nobeni španoviji ni bil z M., pa tudi skladišč naj ne bi najemal in razvažal robe.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe utemeljeno ocenilo, da je bila vloga obt. K. enako pomembna kot vloga obt.M. za uspeh delovanja skupine v celoti, njegova vloga je konkretizirana, iz izpovedi F. je razvidno, da je prihajal s kombijem pogosto po robo v skladišče v Trzinu "tudi na teden ali štirinajst dni ali na tri tedne" (list. št. 1683), v skladišču doma je bila najdena roba, ki je izhajala iz pošiljk, ki so bile zasežene v Trzinu in v Šenčurju in je pritožbena navedba, češ da naj bi bilo dvomljivo ali je blago res enako, neutemeljena glede na izpoved priče A. P., ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča verodostojno izpovedala, da je primerjava LOT kod zaseženega blaga - to je lasersla koda, s katero je vsaka steklenica opremljena v proizvodnji - dokazala, da ima viski Ballantines iste kode in je zato del iste pošiljke. Sodišče prve stopnje pa je tudi utemeljeno ocenilo izpoved obtoženčeve matere in R. Š. kot neverodostojni, zato so po oceni pritožbenega sodišča neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe o napačni ocenitvi njunih izpovedi. Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe o domnevnem neskladju med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ki naj bi bili pri obt. K. podani o tem, da izrek govori o skladišču obtoženca, obrazložitev pa o prostorih njegove matere, kajti iz podatkov v spisu je razvidno, da je imel obt. K. skladišče in diskont pijač na naslovu ..., kjer tudi živi, lastnica objektov pa je njegova mati.

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe, češ da obt. H. sodišče ni dokazalo sodelovanja pri vnosu blaga s 26 kamioni iz Italije, pri tem naj bi bili zaseženi formularji, izvozno uvozna dokumentacija in štampiljke brez vrednosti glede na druge uvedene postopke in ker se ne nanašajo na italijasnki uvoz, zaradi česar naj bi bili tudi dokazi z grafologom brezpredmetni. Prisluhi naj bi bili po oceni pritožnika brez vrednosti, neposrednih dokazov za prirejanje dokumentacije ni, poleg tega pa naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker v opisu dejanja ni navedeno uničenje dokumentov.

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da sicer res ni bila najdena ponarejena carinska dokumentacija, ki je bila po prihodu blaga v skladišče očitno uničena, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki pa je v razlogih izpodbijane sodbe, vse ugotovljene indice, razvidne iz zaseženih predmetov v stanovanju v Mengšu, ki ga je najel obtoženec, izsledkov kontrol telefonskih pogovorov o pogostih in tesnih stikih med njim in J., pa tudi K.in F., mnenja izvedenca grafološke stroke B.R. o istovetnosti že odtisnjenih in zaseženih žigov, zanesljivo povezalo v sklenjen krog in ga brez sence dvoma spoznalo za krivega sodelovanja v obravnavani kriminalni dejavnosti.

Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da postopki, ki še niso dokončani, prav v ničemer ne zmanjšujejo ali spreminjajo vrednosti zaseženih predmetov.

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z drugimi okoliščinami dejanskega stanja, katero naj bi bilo po mnenju pritožnikov ugotovljeno zmotno in nepopolno. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede izsledkov kontrol telefonskih pogovorov med obtoženci je ocenilo kot pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so bili ukrepi pod imenom P. uporabljeni zakonito na podlagi odredb preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v ..., opr.št..., pri tem so se v skladu z razlogi, ki so izrecno navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 59), smeli uporabljati za kaznivo dejanje goljufije po čl. 217/II KZ, nobenih pomislekov pa tudi ni v zvezi z njihovo uporabo zaradi spremenjene pravne kvalifikacije, saj je ZKP/95 v 2. točki I. odst. 151. čl. med kataloško navedenimi kaznivimi dejanji, za katera so dovoljeni telefonski prisluhi, izrecno navedel tudi kaznivo dejanje tihotapstva po čl. 255 KZ/95. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo številne konkretne pogovore med obtoženci in na njihovi podlagi ob upoštevanju drugih dokazov naredilo prepričljive zaključke o njihovem sodelovanju in vlogi v skupini. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, češ da naj bi bili prisluhi neargumentirani in brez možnosti prepoznave ter brez ugotovitve kupca, kajti iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil vsak prisluh natančno identificiran in v postopku ni bilo o njihovi vsebini nobenega dvoma, glede identitete kupcev alkoholnih pijač in cigaret pa pritožbeno sodišče samo pripominja, da ugotovitev njihove identitete v tem postopku ni bila potrebna.

Pritožbeno navedbo, da carinski organi niso opravili svoje dolžnosti, ko so dovolili vstop blaga v našo državo brez pregleda, je neutemeljena, ker je iz dokaznega postopka razvidno, da ima carinik diskrecijsko pravico, da pregleda ali ne pregleda blago, ki ni podvrženo strožjemu nadzoru, ki se izvaja nad prometom z alkoholnimi pijačami in cigaretami, vsi dokumenti o tranzitu preko naše države pa so prikazovali prevoz pohištva, železa ali strojnih delov, kot sta povedala obt. U.in V.. Pritrditi pa je pritožbeni navedbi, da so bila posamezna dejanja lahko storjena le s sodelovanjem carinikov, oz.drugih še neugotovljenih oseb, kot ugotavlja izpodbijana sodba.

Pritožbena navedba, češ da je zgolj domneva, da je bila carinikom predložena lažna carinska dokumentacija, ki ni bila najdena, pa je ravno tako neutemeljena, kajti obt. U. in V. sta izčrpno opisala to dokumentacijo, ki je bila v skladišču izročena J., kot je izpovedal F..

Pritožbene navede, da ni razviden način storitve kaznivega dejanja pod točko 2 obtožbe, ker ni navedeno, kdo je zamenjal tovorni list na Dunaju in da J. ni organiziral nakupa robe v Avstriji, so po oceni pritožbenega sodišča tudi neutemeljene, kajti sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane ugotovilo, da storilec, ki je zamenjal tovorni list, ni bil ugotovljen, zanesljivo pa je ugotovilo in obširno ter preprečljivo obrazložilo ravnanja posameznih obtožencev in ocenilo tudi zagovor H.W., zoper katerega teče kazenski postopek v Avstriji.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s tem razlogovanjem in samo še pripominja, da opis kaznivega dejanja vsebuje vse bistvene elemente.

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z obt. M., kajti tudi njegova dejavnost je bila odločilna za uspeh celotnega posla in ni imela le stranski značaj, kot je poskušal prikazati pritožnik. V razlogih izpodbijane sodbe, ki so prepričljivi (stran 56), pa je tudi podrobno obrazložena njegova vloga. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče tudi glede dokumentov italijanske združbe A., ki so jih italijanski varnostni organi izročili našim v okviru dogovorjenega medsebojnega sodelovanja, sami pa jih pridobili pri opravljanju svoje dejavnosti, iz podatkov v spisu je razvidno, da so bili predloženi italijanskim carinskim organom ob izvozu blaga iz Italije in bi morali biti tudi našim, če ne bi bili zamenjeni s ponarejenimi in jim zato ni mogoče očitati nobene neverodostojnosti, ali da bi bili celo pridobljeni na nezakonit način, zaradi česar tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, očitek, da sodišče ni opravilo primerjave po listinah in zaseženim blagom, pa protispisen glede na zapisnik o zaseženih alkoholnih pijačah in cigaretah ter specifikacijo blaga po italijanskih carinskih dokumentih.

Pritožbene navedbe, da obt. K. ni sodeloval pri izvršitvi kaznivih dejanj ter da sodišče prve stopnje celo razlaga njegov zagovor v njegovo škodo, pa so po oceni pritožbenega sodišča tudi neutemeljene v celoti. Sodišče prve stopnje je podrobno navedlo, pa tudi ocenilo zagovor obt. K., dokazni zaključki so pravilni in skladni z drugimi izvedenimi dokazi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi, pri tem pa še pripominja, da so neutemeljeni, protispisni in celo nekorektni očitki pritožnika, češ da sodišče prve stopnje ne pozna postopkov o prestopu državne meje, ločilo naj ne bi posameznih izrazov, mešalo pa naj bi tudi dokumentacijo carinskih postopkov v Italiji in Sloveniji, isto pa velja tudi za pritožbene navedbe, češ da K. ni bil zaposlen na terminalu Sežana, zaradi česar naj bi bila absolutno nemogoča izvedba dejanja izstopa iz carinskega terminala, pri tem pa njegova izročitev ponarejenih dokumentov šoferju v medprostoru med italijansko in slovensko carino ni samo domneva, kot navaja pritožnik, ampak je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo in podrobno obrazložilo vzroke gibanja obtoženca in njegovo ravnanje v medprostoru in na carinskem terminalu Sežana ter pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje v celoti.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo tudi svoje zaključke v zvezi z obt. K.. Pritožbeno sodišče jih je ocenilo kot pravilne, pritožbene navedbe pa zavrnilo kot neutemeljene. Glede na izvedeni dokazni postopek ni dvoma, da je bilo zaplenjeno blago njegovo in ne morda od Š., katerega izpoved in izpoved obtoženčeve matere je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot neverodostojni, kot je navedeno že zgoraj. Po oceni pritožbenega sodišča je dejansko stanje razčiščeno v celoti in ni potrebe po nobenem prometnem strokovnjaku, kot ga predlaga pritožnik, ravno tako pa tudi dejstvo, da kamion ne more zapeljati na dvorišče hiše, kjer živi obtoženec, ni nobena ovira za razložitev tovora, kajti iz fotografij, ki jih je predložil obtoženec, je razvidno, da je tovornjak lahko parkiral ob cesti, ali pa kje drugje, saj so potrebovali za razložitev in spravilo robe kar 4 ure, kot je povedal V, ki je pripeljal tovornjak in nato čakal v gostilni.

Pritožbeno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tudi vse pritožbene navedbe, da je bil obt. V. le najet za delo, za katero je prejel plačilo, o nezakonitih prevozih pa je lahko le sumil, saj naj ne bi bilo dokaza, da je vedel, da so carinski dokumenti ponarejeni, blago pa je bilo v tranzitu, ko se med vožnjo često dogajajo spremembe. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo svoje zaključke o sodelovanju obtoženca v skupini, sam pa je tudi povedal, da je vedel, da bo vozil alkoholne pijače in cigarete, blago bo deklarirano kot tranzit, iz Slovenije pa ne bo šlo, J. pa mu je tudi povedal, da ga bodo "zrihtani papirji čakali" (list. št. 1221). Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena navedba, češ da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se obtožencu ne očita kaznivo dejanje za prevoze, ki jih je po njegovem naročilu opravil obt. U., kajti obtožencu se očita sostorilstvo, kot je opisano že zgoraj, udeležba posameznika pa je našla odraz pri obveznosti povrnitve nastale škode.

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljeno tudi pritožbeno navedbo, da naj bi bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, ker naj bi obt. U. pri vstopu in izstopu iz carinskega terminala Sežana sprejel isti carinik v službeni obleki, kajti iz podatkov v spisu je razvidno, da je obt. U.na tak način spremenil svoj zagovor po razglasitvi sodbe, medtem ko je prej v zagovoru podrobno pripovedoval, da je po pogovoru z V. začel voziti preko meje cigarete in pijače "brez carinske kontrole, rekel mi je, da imajo papirje drugi čez" (list. št. 216), v vmesni coni med obema mejnima točkama je nato prišel k njemu carinik P., kateremu je izročil dokumente, ki jih je dobil v luki v Trstu, on pa njemu nove dokumente in "vztrajam pri tem, kar sem povedal, to se je v resnici dogajalo" (list. št.852) ter "obžalujem, da sem to storil, bil sem v finančni krizi ... vztrajam pri zagovoru, ki sem ga dal v preiskavi" (list. št. 1675) ter ni dvoma, da je obt. U. njegovo sodelovanje dokazano v celoti.

Po oceni pritožbenega sodišča ni podano nasprotje med razlogi in listinami ter je protispisna navedba, da naj bi hrvaški državni organi potrdili samo, da prestop kontejnerja ni bil evidentiran za 29.10., ne pa tudi za 30.10.1997, kajti iz prilog C 797 in C 798 je izrecno razvidno, da tudi 30.10.1997 nimajo evidentiranega vstopa vozila s pločevino, za katerega je obt. T. potrdil izstop.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo izvedenski mnenji grafologov M.P., ki je podal mnenje o parafah obtoženca in B.R. glede poimenskih žigov ter so neutemeljene vse pritožbene navedbe glede vprašljivosti P. izvedenskega mnenja, ki je nedvomno strokovno verodostojno in temelji na originalnih listinah in ne kopijah, za katere je tudi izvedenec R. pojasnil, da niso identične z originali. Sodišče prve stopnje je podrobno ocenilo obe izvedenski mnenji, svoje zaključke logično in prepričljivo obrazložilo tako, da pritožbeno sodišče v zvezi z njimi nima nobenih pomislekov.

Sodišče prve stopnje je tudi sprejemljivo ocenilo izpoved priče F.K., ki je ocenil hipotetične situacije obt. T. v zvezi s prevozom kot neverjetne in zanesljivo zaključilo, da tovornjak s kontejnerjem, v katerem naj bi bila po ponarejenih dokumentih pločevina, v resnici pa so bile alkoholne pijače in cigarete, sploh ni prišel na mejni prehod Jelšane, obtoženec pa je kot carink potrdil njegov izstop na Hrvaško ter s tem pomagal storilcem kaznivega dejanja pod točko 2 prikriti to kaznivo dejanje, saj carina ni poizvedovala za blagom, ki je v tranzitu odšlo na Hrvaško, kot je navedeno tudi že zgoraj.

Pritožbeno sodišče je kot neutemeljene ocenilo pritožbene navedbe, češ da je sodišče prve stopnje nesprejemljivo ocenilo, da kontejner ni prečkal državne meje, čeprav je carinska uprava to izrecno potrdila (list. št. 1750 in ne 1780, kot je navedel pritožnik), zaradi česar naj bi bil zavezanec za plačilo carine špediter. Sodišče prve stopnje je korektno in strokovno obrazložilo svoje zaključke, iz citiranega dopisa carinske uprave pa je razvidno, da je po njihovih podatkih vozilo s kontejnerjem, ki je bil v naši državi le v tranzitu, prečkalo našo mejo 30.10.1997, ker je tako potrdil na carinskem dokumentu obt. T..

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe, češ da naj solidarna odškodninska odgovornost obtožencev ne bi bila utemeljena, vprašljiv pa naj bi bil tudi izračun škode, kajti po mnenju pritožnika bi smel biti izračun narejen samo na podlagi zaplenjenega blaga, ker naj bi bilo veliko odpeljanega v druge države, vendar naj ga hrvaški cariniki ne bi evidentirali, del zaplenjenega blaga pa naj bi lahko predstavljal tudi legalen uvoz.

Pritožbeno sodišče je ob tem ocenilo kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sodni izvedenec finančne stroke S.L. na podlagi italijanske in avstrijske dokumentacije pravilno izračunal neplačane carinske dajatve in davščine. Ker so bili obtoženci sostorilci, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, da so v obsegu njihovega ugotovljenega delovanja dolžni solidarno povrniti nastalo škodo, navedbe pritožnika, da so del blaga odposlali v tretje države, pa razen s posameznimi indici, ki ne zadoščajo, ni izkazan z ničemer.

Za kaznivo dejanje tihotapstva po čl. 255/I KZ/95 je bila v zakonu določena denarna kazen ali zaporna kazen do treh let, za pomoč pri storitvi kaznivega dejanja pa zakon določa, da se storilec kaznuje, kot da bi dejanje sam storil, sme pa se kaznovati tudi mileje.

Pritožbeno sodišče je pri odločanju o kazenskih sankcijah pri vseh obtožencih upoštevalo njihovo dosedanjo nekaznovanost in vse olajševalne ter obteževalne okoliščine, ki so podrobno obrazložene v razlogih izpodbijane sodbe in jim kot primerne izreklo zgoraj navedene kazni.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbam v zgoraj navedenem obsegu, v preostalem pa je zavrnilo pritožbe kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.