Jedro

Če prodajalec izkaže z izpolnjenim obrazcem DDV-VP, potrjenim s strani carinskih organov, da je kupcu vrnil DDV, mora davčni organ v primeru dvoma v vračilo DDV kupcu presoditi objektivne okoliščine v smislu predpisanih zakonskih pogojev za vračilo DDV in tudi subjektivne okoliščine na strani prodajalca, to je njegovih zmožnosti, da ugotovi, ali so bili v času, ko je DDV kupcu vrnil, dejansko izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Če se izda začasna odločba, je treba obrazložiti razloge za to.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 22.6.2001 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper začasno odločbo Davčnega urada B. z dne 26.6.2000, v delu, v katerem se zavrne zahtevek tožeče stranke za vračilo davka na dodano vrednost iz naslova vračila davka na dodano vrednost v potniškem prometu za mesec marec 2000 v znesku 201.043,40 SIT po računih ..., ker zaradi dvoma v verodostojnost predložene dokumentacije - overitve zahtevkov za vračilo DDV s strani carinskega organa, davčni organ še ugotavlja izpolnjevanje pogojev za vračilo DDV. Tožena stranka je odločitev organa prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdila kot pravilno in zakonito, svojo odločitev pa je utemeljila z odločbami 2. odstavka 102. člena, 2. odstavka 104. člena in 1. odstavka 105. člena Pravilnika za izvajanje Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 - 22/01, v nadaljevanju Pravilnik), ker tožnik ni izpolnil vseh predpisanih pogojev za pridobitev pravice do vračila DDV, ki ga je vrnil kupcu.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je vračilo DDV davčnemu zavezancu (prodajalcu) s strani carinskega organa po 105. členu Pravilnika vezano na vrnitev DDV kupcu. Pri presoji, ali so izpolnjeni v navedenem členu predpisani pogoji za vračilo DDV prodajalcu, je zato treba ugotavljati, ali je ta utemeljeno vrnil DDV kupcu; to pa pomeni presojo tako objektivnih okoliščin iz 101. člena Pravilnika, kot tudi subjektivnih okoliščin, na strani prodajalca. Drugačna razlaga 3. odstavka 105. člena Pravilnika bi pomenila nedovoljeno prevalitev rizika, povezanega z vračanjem DDV kupcu, na prodajalca, za kar pa v Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV, Uradni list RS, št. 89/98) ni pravne podlage. Vračilo DDV je bilo zavrnjeno, ker sta davčna organa dvomila v verodostojnost predloženih obrazcev DDV-VP; ker pa verodostojnost omenjenih listin nista presojala v dokaznem postopku, naj bi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Niti v obrazložitvi upravne odločbe organa prve stopnje niti organa druge stopnje ni navedeno, katera neizogibna potreba je narekovala izdajo odločbe kot začasne odločbe. Iz upravnih spisov tudi ni razvidno, da bi bila tožnica pred izdajo upravnega akta seznanjena z relevantnimi rezultati ugotovitvenega postopka.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da lahko davčni organ glede na določbe 105. člena Pravilnika odloča o vračilu DDV davčnemu zavezancu le v skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi listin, ki mu jih predloži davčni zavezanec. Odločitev, da se v obravnavani zadevi tožnici ne vrne DDV, ki ga je plačala kupcu, temelji na ugotovitvi, da tožnica ni dokazala, da bi kupec dejansko iznesel iz Slovenije pri njej nabavljeno blago (iz dopisa carinskih organov izhaja, da so bili na obrazcih odtisnjeni ponarejeni žigi ter da podpis na obrazcu ne ustreza podpisu carinskega delavca). Zato v zadevi ne gre za dvom v pristnost listin, s katerimi uveljavlja tožnica pravico do vračila DDV s strani davčnega organa, ampak za nepristne listine, ki ne morejo biti podlaga za izplačilo DDV. Potrdila carinskega organa imajo naravo javnih listin, zato breme dokazovanja njihove drugačne vsebine ne bremeni davčni organ. Davčnemu organu tudi ni treba navesti razlogov, ki so narekovali izdajo začasne odločbe; sicer pa naj bi ti izhajali iz obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke. Načelo zaslišanja stranke ni bilo kršeno, ker je davčni organ odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba odpravi in tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Davčni zavezanec (prodajalec) ima po 105. členu Pravilnika pravico do vračila DDV s strani davčnega organa, če je predhodno v skladu s pogoji iz 101. in 103. člena Pravilnika kupcu vrnil DDV za blago, ki ga je kupec pri njem nabavil in iznesel iz Slovenije, pri čemer mora za to prodajalec predložiti davčnemu organu izpolnjen obrazec DDV-VP. Po določbi 3. odstavka 105. člena Pravilnika davčni organ odloči o vračilu DDV prodajalcu na podlagi podatkov iz evidence iz 102. člena Pravilnika (zasebne evidenca, ki jo o izdelkih, prodanih kupcu po 55. členu ZZDV, vodi prodajalec na obrazcu DDV-VE) in overjenih izvirnikov obrazca DDV-VP.

V obravnavanem primeru je bil tožnikov - prodajalčev zahtevek za vračilo DDV zavrnjen kljub dokazilu, da je DDV vrnil kupcu, zaradi dvoma v verodostojnost potrditve obrazcev DDV-VP s strani carinskih organov. Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je treba v postopku vračila DDV prodajalcu, ki je kupcu vrnil DDV za blago, ki ga je kupec pri njem nabavil in iznesel iz Slovenije, presojati listine, s katerimi prodajalec izkazuje izpolnitev (objektivnih) zakonskih pogojev, z vidika, ali je bil DDV kupcu vrnjen utemeljeno; to pa pomeni ugotavljanje in presojo objektivnih okoliščin v smislu izpolnjevanja predpisanih zakonskih pogojev za vračilo DDV (vključno z okoliščino, da je bil znesek DDV kupcu dejansko vrnjen), ter ugotavljanje in presojo subjektivnih okoliščin na strani prodajalca, torej njegovih zmožnosti, da ugotovi, ali so bili v času, ko je DDV kupcu vrnil, dejansko izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Zato zgolj dvom v verodostojnost predložene listinske dokumentacije, ki naj bi bil v tem, da potrditev obrazcev DDV-VP ni opravljena s strani pristojnih carinskih organov, ker naj bi bil na tej potrditvi odtisnjeni ponarejeni žigi carinskega organa ter da podpis na obrazcu ne ustreza podpisu carinskega delavca, kar temelji na dopisih carinskih organov, ne zadošča za zavrnitev zahtevka prodajalca za vračilo DDV. Nepristnost predložene listinske dokumentacije je treba ugotavljati v ugotovitvenem postopku in z upoštevanjem relevantnih okoliščin na strani prodajalca presoditi, ali je bil DDV kupcu utemeljeno vrnjen. Pred izdajo odločbe pa je treba stranki v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so relevantna za odločbo. Že zato je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno presodilo, da v upravnem sporu izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je v vsebinskem pogledu ni mogoče preizkusiti, da je dejansko stanje glede omenjenih relevantnih okoliščin ostalo nepopolno ugotovljeno ter da so podane kršitve pravil postopka. Zato je pravilno odločilo, ko je na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo ter odpravilo izpodbijani upravni akt. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala davčna organa v obrazložitvi izpodbijanih aktov navesti, katera je tista neizogibna potreba, ki je v obravnavanem primeru narekovala izdajo odločbe kot začasne odločbe po 18. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Enako je pritoženo sodišče odločilo tudi v zadevi I Up 1070/2002.