Jedro

Ker tožnica zahtevka za povrnitev stroškov v upravnem postopku ni postavila, s tožbo v upravnem sporu tega zahtevka ne more uspešno uveljavljati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnica je v tožbi izpodbijala odločbo občine Borovnica št. 6021-0094/2006-7 z dne 5. 8. 2013, s katero je pristojni organ odločil, da se tožnici na podlagi vloge za znižano plačilo vrtca z dne 14. 12. 2005 določi plačilo za program vrtca za otroka A.A. v višini 30 % cene programa, kar predstavlja 3. plačilni razred in za otroka A.A. v višini 20 % cene programa, kar predstavlja 2. plačilni razred (1. točka izreka) ter da plačilo iz prejšnje točke velja za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 (2. točka izreka). V tožbi se je sklicevala na sodbo Upravnega sodišča U 1686/2006-5 z dne 26. 2. 2008, s katero je sodišče njeni tožbi ugodilo in odločbo župana Občine Borovnica št. 6021-0068/2006 z dne 27. 6. 2006 odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponoven postopek. Navedla je, da je Upravno sodišče v navedeni zadevi ugotovilo, da bi moral organ pri svojem odločanju in ugotavljanju, kaj zajema premoženje, s katerim družina tožnice razpolaga, uporabiti določbe četrte alineje drugega odstavka 32.a člena Zakona o vrtcih, in sicer na način, da katastrskega dohodka ne bi ponovno vštel v premoženje družine, ki se upošteva za določitev plačila vrtca. Kljub takšnemu napotku sodišča pa tožnica v tožbi ugotavlja, da toženka v odločbi z dne 5. 8. 2013, ki jo je izdala na podlagi navedene sodbe sodišča v ponovljenem postopku, ni odpravila ugotovljene napake glede dvojnega vračunavanja katastrskega dohodka. Zato je sodišču v tožbi predlagala, da odločbo z dne 5. 8. 2013 odpravi in samo razsodi oz. podrejeno, da zadevo vrne organu v ponovni postopek. Hkrati je zahtevala povračilo ugotovljene razlike med napačno in pravilno ugotovljeno oziroma ovrednoteno uvrstitvijo v plačilne razrede z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2005 do izdaje nove odločbe.

Toženka je sodišču dne 10. 2. 2014 poslala obvestilo, da je po ponovni preučitvi dejanskega in pravnega stanja ugotovila, da so tožničine navedbe, ki jih podaja v tožbi, utemeljene in da je potrebno njenemu zahtevku ugoditi v delu, v katerem zahteva odpravo odločbe z dne 5. 8. 2013. Tako je toženka na podlagi 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdala odločbo št. 6021-0068/2006-13 z dne 10. 2. 2014, s katero je odpravila odločbo z dne 5. 8. 2013 (1. točka izreka) in tožnici na podlagi vloge za znižano plačilo vrtca z dne 14. 12. 2005 določila plačilo za program vrtca, in sicer za otroka A.A. v višini 10 % cene programa, kar predstavlja 1. plačilni razred (2. točka izreka), za otroka B.B. pa je tožnico oprostila plačila vrtca (3. točka izreka), odločila, da plačilo iz prejšnje točke velja za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 (4. točka izreka) ter da v tem postopku niso nastali posebni stroški postopka (5. točka izreka).

Dne 20. 2. 2014 je sodišče tožnici poslalo na podlagi določbe drugega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) poziv, da v roku 15 dni sodišču sporoči, ali je z novo odločbo zadovoljna oziroma ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja na tudi novi upravni akt. Tožnica je z vlogo z dne 4. 3. 2014 sodišče obvestila, da vztraja pri vloženi tožbi in jo razširja tudi na novo izdani akt toženke z dne 10. 2. 2014. V vlogi navaja, da bi moral organ odločiti tudi o vračilu denarne razlike, ki je nastala kot pravna posledica nezakonitosti. Gre za razliko med dejansko plačanimi ter zakonito odmerjenimi oskrbninami za vrtec v skladu z novo izdano odločbo za mld. otroka A.A. in B.B., in sicer za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006. Za prvega znaša ta razlika 828,31 EUR, za drugega pa 701,56 EUR. Ugotavlja, da organ takšne odločbe ni izdal, kakor tudi ne napovedal izdaje novega upravnega akta, v katerem bi opredelil navedeni razliki ter način in čas njunega vračila. V nadaljevanju vloge tožnica pojasnjuje pavšalne stroške, ki so ji nastali zaradi dolgotrajnosti navedenega postopka, in sicer gre za stroške za plačilo pravnih nasvetov ter za potne stroške na relaciji … in ..., vse zaradi pridobitve množice potrdil in dokazil iz uradnih evidenc. V zvezi z zahtevanimi stroški tudi navaja, da dokazil o plačilih oziroma računov nima, ker ni predvidela, da bo tako enostaven postopek trajal skoraj devet let. Sodišču predlaga, da razsodi, da ji je toženka dolžna v roku 8 dni plačati razliko med dejansko plačanim in odmerjenim zneskom po odločbi občine Borovnica št. 6021-0068/2006-13 z dne 10. 2. 2014 za mld. A.A. in B.B. za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 v skupnem znesku 1.529,87 EUR, zakonske zamudne obresti od 14. 12. 2005 do plačila ter povračilo takse za pritožbo v znesku 18,12 EUR in sodne takse za tožbo v upravnem sporu v znesku 148,00 EUR in 1,58 EUR (poštnina) ter pavšalne stroške v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na razširitev tožbe sodišče obvešča, da je dne 18. 3. 2014 izdala odločbo, s katero je odločila o vračilu razlike med dejansko plačanimi in zakonito odmerjenimi oskrbninami za vrtec v skladu s svojo odločbo z dne 10. 2. 2014 za mld. otroka A.A. in B.B. in tožnici priznala pravico do vračila razlike v znesku 1.529,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2006 dalje do plačila. Prereka pa zahtevek tožnice za povračilo stroškov in izpostavlja, da so v tem delu njene navedbe pavšalne in neutemeljene ter da ni izkazala, da so ji ti stroški dejansko nastali. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnica v vlogi z dne 21. 4. 2014 vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in sodišču predlaga, da odloči o preostalem delu njenega zahtevka, ki ga je podala v razširitvi tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je toženka po tem, ko je tožnica vložila predmetno tožbo zoper odločbo z dne 5. 8. 2013, med sodnim postopkom izdala odločbo št. 6021-0068/2006-13 z dne 10. 2. 2014, s katero je izpodbijano odločbo z dne 5. 8. 2013 odpravila in določila plačilo za program vrtca za leto 2006 v skladu z napotki sodišča v sodbi U 1686/2006 z dne 26. 2. 2008, kot je to tožnica tudi zahtevala v predmetni tožbi. Toženka je nato 18. 3. 2014 izdala tudi odločbo št. 6021-0068/2006-16, s katero je tožnici priznala znesek 1.529,87 EUR iz naslova razlike med dejansko plačanimi ter zakonito odmerjenimi oskrbninami za vrtec v skladu z odločbo št. 6021-0068/2006-13 z dne 10. 2. 2014 za mld. otroka A.A. in B.B. z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2006 dalje do plačila, pri čemer se navedena razlika tožnici vrne v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe.

Sodišče tako ugotavlja, da je organ tekom predmetnega sodnega postopka odpravil odločbo, ki jo je tožnica izpodbijala s tožbo (odločba z dne 5. 8. 2013) ter tudi odločil o vračilu razlike med dejansko plačanimi ter zakonito odmerjenimi oskrbninami za vrtec za leto 2006 za mld. otroka A.A. in B.B. v višini 1.529,87 EUR, torej v višini, kot je to tožnica v razširitvi tožbe tudi zahtevala. Z odločbo z dne 18. 3. 2014 ji je organ priznal tudi zakonske zamudne obresti od 18. 2. 2006 dalje do plačila. Svojo odločitev v obrestnem delu je obrazložil s tem, da je oskrbnina za mesec januar 2006 zapadla v plačilo dne 18. 2. 2006. Tožnica pa uveljavlja obresti od 14. 12. 2005 do plačila, zahteva pa tudi povračilo takse za pritožbo in sodne takse za tožbo v upravnem sporu ter povračilo poštnine in pavšalne stroške v višini 1.000,00 EUR (potni stroški, stroški za pravne nasvete in za upravno takso za pritožbo). Prav tako zahteva povračilo stroškov sodnega postopka (poštnina in sodna taksa).

Glede obrestnega dela zahtevka sodišče sodi, da je organ tožnici v odločbi z dne 18. 3. 2014 pravilno priznal zakonske zamudne obresti od 18. 2. 2006 dalje do plačila, saj je tega dne zapadel v plačilo prvi obrok oskrbnine za vrtec po odločbi št. 602-1-068/06. To pomeni, da je bila od tega dne dalje tožnica prikrajšana za razliko med dejansko plačanimi ter zakonito odmerjenimi oskrbninami za vrtec, zato je v tem delu odločitev organa pravilna in tožnica neutemeljeno zahteva obresti od 14. 12. 2005, to je od dne, ko je vložila vlogo za znižano plačilo vrtca. Vendar pa ji je treba pojasniti, da s samo vložitvijo vloge njeno prikrajšanje še ni nastalo.

V zvezi z zahtevanimi stroški upravnega postopka pa sodišče po pregledu upravnega spisa zadeve ugotavlja, da tožnica navedenih stroškov pri organu tekom postopka ni uveljavljala. To pomeni, da organ o njih ni mogel odločiti, saj takšnega zahtevka tožnica ni postavila. Zato sta obe izpodbijani odločbi (z dne 10. 2. 2014 in 18. 3. 2014), v katerih je organ odločil, da posebni stroški postopka niso nastali (5. točka izreka odločbe z dne 10. 2. 2014 in 3. točka izreka odločbe z dne 18. 3. 2014), pravilni. Ker torej tožnica zahtevka za povrnitev stroškov v upravnem postopku ni postavila, s tožbo v upravnem sporu tega zahtevka ne more uspešno uveljavljati.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških sodnega postopka pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.