Jedro

Odškodnina za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko prisodi le izjemoma, in sicer če so te močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne (neobičajne) okoliščine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: a) v drugi in tretji alineji I. točke izreka spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneskov 2,76 EUR in 10.529,20 EUR od 24. 1. 2012 do plačila, b) razveljavi v celoti v II. točki izreka, v III. točki izreka pa glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2012 do plačila ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, (I) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 2.400,00 EUR od 24. 1. 2012 do 9. 3. 2012, znesek 2,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2012 do 9. 3. 2012 in znesek 10.529,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2012 do 9. 3. 2012 ter (II) pravdne stroške v znesku 1.694,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, za znesek 5.802,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se sodba v I. točki izreka spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneskov 2,76 EUR in 10.529,20 EUR od 24. 1. 2012 do plačila, da se ugodi tožbenemu zahtevku v še preostalem delu ter da se zvišajo pravdni stroški. Podrejeno predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ker tožena stranka še ni plačala tožniku zneskov 2,76 EUR in 10.529,20 EUR, zakonske zamudne obresti od teh zneskov ne tečejo zgolj do 9. 3. 2012, temveč do plačila. Odločitev sodišča, da predstavlja pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo znesek 2.400,00 EUR, je nepravilna. Ko je sodišče odločalo o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, je premalo upoštevalo samo poškodbo, bolečine in nevšečnosti. Kljub temu, da tožnik ni izrecno izpovedal, katera zdravila je jemal, je izkazana navedena nevšečnost med zdravljenjem, saj je izvedenec potrdil, da je tožnik jemal analgetike. Tudi upoštevaje sodno prakso je odškodnina iz tega naslova odmerjena prenizko. Bistveno prenizko je nadalje sodišče odmerilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče ni upoštevalo, da je izvedenec navedel, da so tožnikove življenjske zmožnosti zmanjšane za dva odstotka in da so torej tožniku ostale trajne posledice. Poleg tega je bilo tožnikovo začasno zmanjšanje aktivnosti po sami nezgodi takšne intenzivnosti, da je tožnik upravičen do odškodnine iz tega naslova. Tožnik je bil namreč zaradi poškodovane noge oviran pri delu na kmetiji in v gospodinjstvu, še najbolj pa je bil oviran pri opravljanju svojega poklica. Tožnik je torej imel številne težave. Zaključek sodišča, da tožniku ne verjame glede ukvarjanja s športnimi aktivnostmi, je protispisen, saj je tožnik izpovedal o težavah pri ukvarjanju s športom, težave pa je potrdil tudi izvedenec. Glede na to, da tožnik pred nezgodo ni imel nobenih težav s poškodovano nogo in da je vse opravljal brez težav, po nezgodi pa je bil močno omejen pri vsakdanjih aktivnostih, kasneje pa jih je opravljal s težavo, pri čemer ima še danes občasno bolečine, ki se pojavijo pri povečanem naporu, je odškodnina v znesku 500,00 EUR, upoštevaje tudi sodno prakso, prenizka. Tožnik je upravičen tudi do višje odškodnine iz naslova strahu. Ob sami nezgodi se je hudo ustrašil, saj je kar naenkrat zagledal na njegovem voznemu pasu voznika in že je počilo, glede na naravo njegovega dela pa je trpel tudi strah glede samega izida zdravljenja. Posledično je upravičen do višjih pravdnih stroškov. Ob tem še opozarja, da so bili priglašeni tudi stroški stranke za prihod na sodišče, o katerih pa sodišče ni odločilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov. Ob upoštevanju, da tožena stranka tožniku še ni plačala zneska 2,76 EUR iz naslova potnih stroškov (tožena stranka je dne 9. 3. 2012 izplačala tožniku iz tega naslova 102,34 EUR, sodišče prve stopnje pa je tožniku priznalo že dodatnih 2,76 EUR) in zneska 10.529,20 EUR iz naslova (ostale) premoženjske škode, tečejo zakonske zamudne obresti od teh zneskov od zapadlosti dalje do plačila in ne zgolj do 9. 3. 2012, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

6. Tožnik nasprotuje tudi odločitvi o zavrnitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo, glede katere je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da jo je toženka, sicer z zamudo, že poravnala. Ocenilo je, da bi primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo znašala 2.400,00 EUR (1.500,00 EUR za telesne bolečine, 400,00 EUR za strah in 500,00 EUR za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti), kar je toženka 9. 3. 2012 že plačala (1).

7. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Materialnopravna podlaga za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta določbi 179. člena in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Preizkus pravilnosti odmere denarne odškodnine zato terja preizkus, ali je prisojena denarna odškodnina ustrezna glede na stopnjo oziroma intenzivnost bolečin in strahu ter njihovo trajanje, glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri odškodovancu, kot tudi na objektivne kriterije, ki se nanašajo na razmerja med podobnimi škodami.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin 1.500,00 EUR. Ugotovilo je, da je bilo tožniku zaradi utrpele delne raztrganine desne dvoglave mečne mišice odrejeno konzervativno zdravljenje, da je bil tožnik med zdravljenjem, ki je trajalo približno šest tednov, pregledan pri kirurgu in šestkrat pri splošnem zdravniku, da je opravil UZ preiskavo in deset ambulantnih fizioterapij, da je hodil v času zdravljenja z opornicami, da je golen hladil z ledom, da je moral počivati in jemati analgetik. Upoštevalo je, da je srednje hude bolečine trpel nekaj dni po poškodbi, med zdravljenjem občasno, kumulativno vzeto pa 10-14 dni, zmerne bolečine je trpel ves čas med zdravljenjem in so se občasno pojavljale še nekaj mesecev po zaključenem zdravljenju. Ne drži trditev pritožbe, da ni bilo upoštevano jemanje zdravil med zdravljenjem (sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik jemal analgetik). Ugotovljeno dejansko stanje se v zadostni meri in pravilno odraža v odmerjeni odškodnini.

9. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bila tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana v času zdravljenja in je zato pravična in primerna odškodnina iz naslova trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500,00 EUR (10. točka obrazložitve). S tem je tožniku priznalo odškodnino zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki pa se lahko prisodi le izjemoma in sicer, če so te močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne (neobičajne) okoliščine. Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti mora biti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode (2). Sicer gre oškodovancu odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

10. Po oceni pritožbenega sodišča tožnikovo (začasno) zmanjšanje življenjske aktivnosti, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (tožnikove življenjske aktivnosti so bile zmanjšane v času zdravljenja, hoja s pomočjo opornic je pomenila dodatno nevšečnost in je pripomogla k temu, tekom zdravljenja je imel določene nevšečnosti pri vsakdanjih življenjskih aktivnostih kot so higiena, oblačenje in podobno), glede na navedene kriterije ne opravičuje prisoje odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob tem je treba še dodati, da so v ugotovitvi, da je tožnik hodil tekom zdravljenja z opornicami, zajete tudi vse omejitve, ki so običajna posledica navedene nevšečnosti in se zato ni moč strinjati s pritožnikom, da bi bilo treba posebej upoštevati, da je bil tožnik po nezgodi oviran pri delu na kmetiji in v gospodinjstvu, poklicnem delu ter športnih aktivnostih. Tožnikovo začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti se upošteva pri prisoji odškodnine za telesne bolečine, in sicer kot nevšečnosti pri zdravljenju, in ne v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot je (očitno) zmotno upoštevalo sodišče prve stopnje.

11. Po povedanem pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin 2.000,00 EUR, kot je toženka že plačala. Ugotovljene okoliščine tožnika ne opravičujejo do višje odškodnine.

12. Za prestani strah je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 400,00 EUR, pri čemer je upoštevalo, da je tožnik ob sami nezgodi utrpel primarni strah hude intenzitete, ki je trajal le nekaj minut, sekundarni strah pa je bil le milejše oblike (tožnik je bil nekoliko zaskrbljen za sam uspeh zdravljenja, ki je potekalo brez zapletov) in je trajal največ šest tednov. Upoštevaje te ugotovitve, ki jih pritožba ne izpodbija, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmerjena odškodnina, ki jo je toženka že plačala, primerna. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za višjo odškodnino.

13. Sodba glede zatrjevanega trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti nima razlogov oziroma so ti nejasni. Iz obrazložitve (10. točka) ne izhaja jasno niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da so tožnikove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane, niti ugotovitev, da niso. Poleg tega je sodišče prve stopnje protispisno navedlo, da je izvedenec ugotovil, da so bile življenjske aktivnosti tožnika zaradi utrpele poškodbe le neznatno zmanjšane in da ga je to lahko nekoliko oviralo pri hudih obremenitvah poškodovane noge pri njegovem poklicnem delu in ostalih opravilih, ki jih je naštel ob kliničnem pregledu. Kot pravilno opozarja pritožnik, je izvedenec ugotovil, da so opisane posledice ostale pri tožniku trajno in je torej sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo preteklik namesto sedanjika. S tem sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sta narekovali razveljavitev prvostopne odločitve glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine za obravnavano obliko škode v višini 2.500,00 EUR. (3)

14. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v drugi in tretji alineji I. točke izreka spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneskov 2,76 EUR in 10.529,20 EUR od 24. 1. 2012 do plačila (5. alineja 358. člen ZPP), v delu III. točke izreka, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2012 do plačila, pa je sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), ker niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti.

15. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka.

16. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Po navedbah toženke v odgovoru na tožbo (2. točka), ki jih tožnik ni prerekal, je tožniku izplačala 2.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in 400,00 EUR iz naslova strahu, zavrnila pa je plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

(2) Primerjaj VSL sodba I Cp 2304/2010 z dne 22. 9. 2010. (3) Odškodnine 500,00 EUR za (začasno) zmanjšanje življenjske aktivnosti (toženka se ne pritožuje), ni mogoče upoštevati kot (delno) odmero odškodnine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, za katero tožnik zahteva 2.500,00 EUR, toženka pa mu iz tega naslova še ni nič plačala.