Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sklep v posestnem sporu, čeprav postane pravnomočen in izvršljiv, je zgolj začasen ukrep in velja le, dokler se v rednem postopku (petitorni pravdi) ne odloči o sporni pravici.
O pravici se odloča o petitorni pravdi in ne v motenjskem sporu. Zato ni mogoče združiti pravde zaradi motenja posesti in petitorne pravde, s katero v obravnavanem primeru toženci zahtevajo prenehanje vznemirjanja njihove lastninske pravice.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) tožencem naložilo, da v 8 dneh prenehajo motiti izvrševanje soposesti dostopne poti z vozili tožnikoma, tako, da neugotovljenega dne pred 4. 2. 2022 zaklenjeno dvižno rampo, stoječo prečno na dostopni poti na nepremičnini 0000 345/8, odklenejo oziroma tožnikoma izročijo ključe in naprave, ki odpirajo to zaklenjeno dvižno rampo, (II.) v bodoče pa naj se vzdržijo kakršnegakoli nadaljnjega posega v izvrševanje soposesti tožnikov na dostopni poti na nepremičnini 0000 345/8, zlasti so se dolžni vzdržati zaklepanja dvižne rampe, stoječe prečno na dostopni poti in postavljanja drugih ovir, ki bi onemogočile souporabo dostopne poti z vozili na nepremičnini 0000 345/8. Na koncu je (III.) sklenilo, da so toženci v 8 dneh dolžni povrniti tožnikoma stroške tega postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, pri čemer bo sklep o višini stroškov izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.
2. Toženci v pravočasni pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge, predlagajo spremembo sklepa, da se tožba kot prepozna zavrže, podredno, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oz. da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.
Iz obširne pritožbe je mogoče povzeti naslednja dejstva, s katerimi toženci nasprotujejo sklepu. Dvižna zapornica je le nadomestila prejšnji stebriček, zaradi katerega je bil dovoz že prej oviran, zaradi česar tožnika nista uveljavljala posestnega varstva. Ker sta tožnika 5. 1. 2022 odstranila dvižni stebriček, so bili toženci po 31. členu Stvarnopravnega zakonika1 (v nadaljevanju: SPZ) prisiljeni samozaščitno pričeti z gradnjo zapornice, ki je pričela obratovati 25. 1. 2022. Posledično tožba, vložena 3. 3. 2022, ni vložena pravočasno – tožnika sta za zapornico izvedela 26. 1. 2022, ko jo je tožnica fotografirala (kar naj bi izhajalo iz njene izpovedbe). Tožnika nista vložila motenjske tožbe po postavitvi količka, ki je vožnjo oviral od 6. 1. 2022, ampak sta količek preprosto odvila. Ker tožnika načrtno vznemirjata lastninsko pravico tožencev, so bili ti kot samopomoč prisiljeni postaviti oviro za nedovoljeno parkiranje, nato pa skupaj z Dijaškim domom postaviti sodobnejšo električno dvižno zapornico. Sodišče se v postopku ni predelilo do tega, da je sporna zapornica na zemljišču in v solasti Dijaškega doma ter da je bila motenjska tožba vložena le proti tožencem.
Toženci so zaradi vznemirjanja lastninske pravice vložili nasprotno tožbo in predlagali združitev obeh postopkov, a je sodišče predlog zavrnilo in nasprotno tožbi izločilo v nov postopek, s čimer je kršilo materialno pravo. Iz tožbe ni razvidno ali tožnika zahtevata dovoz in parkiranje za štiri avtomobile, ali morda celo za več. Tožba ni sklepčna, saj iz opisa ni razvidno, kako se je izvrševala soposest. Tožnika nista bila soposestnika, tega nista izkazala. Na nobenem delu parc. št. 345/8 tožnika nimata izključne posesti, saj vsak del dvorišča lahko za parkiranja uporabljajo tudi tretji. Pri ravnanju tožencev manjka element protipravnosti, zato tožnika nimata posestnega varstva. Tožbeni zahtevek je formuliran tako, da pokriva ponovno nedopustno parkiranje na delu parcele tožencev in zahtevo tožnikov po pridobitvi parkirnega mesta, zato ekonomski in pravni interes ni podan.
Na več mestih pritožba govori o pravici, ki pa (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) ne more biti predmet ugotavljanja in odločanja v motenjski pravdi. Posledično so brezpredmetne pritožbene navedbe, da parkirna mesta niso bila razdeljena med solastnike; o tem, da tožnika želita priposestvovati služnost; da vožnja z avtomobili po sporni poti nikoli ni bila dovoljena; ali obstaja kaka pravna podlaga, da mora imeti lastnik stanovanj pravico voziti do vhodnih vrat; da ni prišlo do pravno-poslovnega prenosa posesti; da gre pri ravnanju tožnikov za zlorab o pravice; o vprašanju lastninske pravice kot predhodnem vprašanju;
3. V odgovoru na pritožbo ji tožnika nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev ter priglašata stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožba v IV. točki povsem po nepotrebnem povzema celotno tožbo (skupaj s tožbenim zahtevkom) zaradi vznemirjanja lastninske pravice (8 strani!), saj te tožbene navedbe v ničemer ne vplivajo na odločitev o pritožbi zoper sklep o motenju soposesti. Navedene tožbene trditve bodo obravnavane v sporu zaradi vznemirjanja lastninske pravice. Pritožba tudi povsem po nepotrebnem povzema izpovedbe strank in prič (4 strani),2 saj ni jasno, kak bi bil namen teh splošnih povzemanj. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče na tožbene navedbe iz tožbe zaradi vznemirjanja in na citate izpovedb strank in prič ne odgovarja.
6. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage (31. - 33. člen SPZ), pri čemer je pravilno izpostavilo, da se v sporih zaradi motenja posesti ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Posest je namreč dejanska oblast nad stvarjo. To je tudi razlog, da pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, ki ciljajo na pravico (katere so te, je zapisano v zadnji alineji 2. točke te obrazložitve). Sklep v posestnem sporu, čeprav postane pravnomočen in izvršljiv, je zgolj začasen ukrep in velja le, dokler se v rednem postopku (petitorni pravdi) ne odloči o sporni pravici.
7. O pravici se torej odloča o petitorni pravdi in ne v motenjskem sporu. Zato ni mogoče združiti pravde zaradi motenja posesti in petitorne pravde, s katero v obravnavanem primeru toženci zahtevajo prenehanje vznemirjanja njihove lastninske pravice. Vprašanje vznemirjanja lastninske pravice tudi ni predhodno vprašanje v pravdi zaradi motenja posesti – kot že pojasnjeno, se v njem ne odloča o pravici, ampak le o dejanski uporabi spornega dostopa. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo tožencev zaradi vznemirjanja lastninske pravice izločilo v nov spis (P 35/2022), je torej pravilna.
8. Dokazni postopek je prepričljivo pokazal, da do postavitve sporne zapornice tožnika nista imela težav z dostopom po sporni poti, saj postavitev količka ni spremenila dotedanjega načina izvrševanja soposesti. Količek je bil do 5. 1. 2022 spuščen ves čas, občasno pa tudi kasneje. Tudi pokončni stebriček je bil enostavno odstranljiv in je omogočal prehod in šele postavitev sporne zapornice je povzročila, da sporne poti ni bilo več mogoče uporabljati. Ker je bilo pot še vedno mogoče uporabljati, tožnikoma s postavitvijo količka ni bila motena posest in zato (ker tožbe nista vložila v 30 dneh od postavitve količka) nista zamudila roka za posestno varstvo.
9. Glede pravočasnosti vložene tožbe so pritožbene navedbe najprej nekoliko nejasne in ponekod tudi same s seboj v nasprotju: toženci tako na 2. strani pritožbe navajajo, da sta tožnika količek odstranila 5. 1. 2022, kasneje na 13. strani pritožbe pa, da je stebriček oviral vožnjo od 6. 1. 2022 dalje – če bi oviral vožnjo šele od takrat, bi bilo nelogično, da bi toženci trdili, da sta količek tožnika odstanila že dan pred tem; potem pritožba navaja, da je zapornica delovala od 25. 1. 2022 (13. stran pritožbe), nato pa, da sta tožnika tožbo vložila 7. 2. 2022 (13. stran pritožbe), kar seveda ni res, saj iz dohodnega zaznamka izhaja, da je bila vložena 3. 3. 2022. 10. Pritožba kot ključno glede pravočasnosti tožbe izpostavlja, da naj bi tožnica, ko je bila zaslišana, izpovedala, da je sporno zapornico fotografirala že 26. 1. 2022, kar bi seveda pomenilo, da bi bila tožba, vložena 3. 3. 2022, prepozna. Pritožnika zmotno povzemata tožničino izpovedbo. Kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave (oz. prepisa zvočnega posnetka zaslišanja tožnice – list. št. 105), je tožnica odgovarjala na vprašanje svoje pooblaščenke: »Kdaj je bila ta fotografija narejena?«3 Tožnica je odgovorila, da je bilo to v začetku februarja in da so »26. 1. še ven štrleli kabli in da oranžne zadeve (gre za spodnji, nosilni del zapornice) še ni bilo.« Tudi iz nadaljnjega zaslišanja je razvidno, da je tožnica izpovedala, da 26. 1. 2022 še ni stala zapornica (npr. list. št. 107), sodišče prve stopnje pa je na list. št. 109 na zapisniku ugotovilo, da je bila fotografija v prilogi A2 (ki prikazuje zapornico, za katero trdi pritožba, da jo je tožnica videla že 26. 1.) slikana 4. 2. 2022 (čemur v nadaljevanju glavne obravnave ni nihče oporekal). Tako je jasno, da je bila tožba vložena pravočasno znotraj 30-dnevnega roka od od dneva, ko sta tožnika (posestnika) zvedela za motenje in storilca.
11. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na ugovor samopomoči, ki so ga podali toženci, in ugotovilo, da za dovoljeno samopomoč niso izpolnjeni vsi zakonski pogoji (31. člen SPZ). Eden od pogojev je tudi, da mora način samopomoči ustrezati okoliščinam, v katerih naj bi obstajala samopomoč. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen – ne da so toženci tožnikoma preprečili vožnjo po sporni poti, ampak so jima s postavitvijo zapornice onemogočili, da bi vozilo, ki je parkirano na spornem mestu, odpeljala z nepremičnine tožencev. Ker torej ne gre za dovoljeno samopomoč, pomeni (motilno) ravnanje tožencev samovoljno (in s tem protipravno), preprečitev katerih pa je ravno namen posestnega varstva.
12. Dejstvo, da tožba ni vložena tudi proti Dijaškemu domu, ne vpliva na pravilnost odločitve. Sodišče namreč odloča o postavljenem zahtevku in če tožnika s tožbo nista zajela tudi Dijaškega doma to spričo dejstva, da ne gre za nujne sospornike, nikakor ne vpliva na pasivno legitimacijo tožencev, ki jo je sodišče obrazložilo v 25. točki obrazložitve.
13. Ni res, da tožba ne bi bila sklepčna. V tožbi zaradi motenja posesti ni potreben ugotovitveni del zahtevka (ugotovitve motilnega dejanja). Sta pa sicer tožnika v tožbi pojasnila, kako se je izvrševala soposest. Prav tako je iz tožbe razvidno, da tožnika zahtevata, da imata preko parc. št. 345/8 omogočen dostop z vozili, ne govori pa tožbeni zahtevek o parkiranju. Zato je neutemeljen pritožbeni pomislek, da tožbeni zahtevek pokriva nedopustno parkiranje in zahtevo tožnikov po pridobitvi parkirnega mesta. Po prepričanju pritožbe tožnika zato nimata pravnega in ekonomskega interesa za posestno varstvo. Ekonomski in pravni interes tožnikov je pojasnilo sodišče prve stopnje v 22. do 24. točki obrazložitve. Ugotovilo je, da tožnika z vložitvijo tožbe nista zlorabila svojih pravic, saj nimata druge dovozne poti (to je ugotovilo na podlagi izpovedb praktično vseh in videnega na kraju samem), torej imata ekonomski interes. Pravni interes je podan, ker sta tožbo tožnika vložila zaradi varovanja svoje soposesti in ne zaradi nagajanja tožencem. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 14. Ko pritožba govori o tem, da tožnika na nobenem delu parc. št. 345/8 nimata izključne posesti in da lahko vsak del zemljišča za parkiranje uporabljajo tudi tretji, posredno priznava, da imata tožnika na zemljišču soposest (čeprav pritožba trdi tudi, da soposesti tožnika nimata). Da sta tožnika imela soposest je sicer sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v 16. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče pa s temi ugotovitvami v celoti soglaša. Tožnika sta sporno pot uporabljala, kar so potrdile vse stranke in tudi priče A. A., B. B., C. C. in D. D. 15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku,4 v nadaljevanju: ZPP).
16. Tožnika z odgovorom na pritožbo nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).
1 Uradni list RS, št 87/2002, s spremembami. 2 V zvezi s tem velja opozoriti, da je tudi sodišče prve stopnje v sodbi po nepotrebnem na splošno povzemalo te izpovedbe (8. do 11. točka obrazložitve). Povzemanje oz. sklicevanje na izpovedbe v sodbi je smiselno le kolikor se z njimi dokazuje kakšno pravno pomembno dejstvo. Če se izpovedbe povzemajo najprej na splošno, potem pa še v ožji obrazložitvi, pride do nepotrebnega dvojnega navajanja. 3 Gre za fotografijo v prilogi A2 na kateri je sporna zapornica. 4 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.