Jedro

Tožnik svojega delodajalca ni obvestil oziroma seznanil z razlogom svoje odsotnosti, zato je storil kršitev po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in to kljub temu, da v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ni bil sposoben za delo, saj razlog izostanka v zvezi s kršitvijo po 3. alineji 1. odstavka citiranega člena ni odločilnega pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2008; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi še traja tako, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto psihiatrični tehnik; da je tožena stranka dolžna za čas od 24. 5. 2008 dalje do vrnitve na delo tožniku vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga za ta čas prijaviti v vsa socialna zavarovanja in mu za čas do vrnitve na delo vsak mesec obračunati bruto nadomestilo plače ter odvesti prispevke in davke ter mu izplačati neto pripadajoča nadomestila plače in ostala nadomestila kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za leto 2008 v bruto znesku 665,00 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davke ter mu izplačati neto znesek regresa za leto 2008, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2008 dalje do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in samo odloči o zadevi oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se ne more strinjati z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je drugič odločalo o tožbenem zahtevku tožnika in ga v celoti kot neutemeljenega zavrnilo, sklicujoč se na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je o zadevi že odločalo s sklepom z dne 9. 1. 2012 in zaključilo, da tožnik ni tožene stranke pravočasno in pravilno obvestil o svoji odsotnosti oziroma, da mu bo bolniški stalež prekinjen. Nesporno je ugotovljeno, da je tožnik že od meseca aprila 2007 pa vse do danes v bolniškem staležu. Tožnik sproti prejema odločbe ZZZS glede podaljšanja bolniškega staleža, enako dobiva odločbe tudi tožena stranka. Meseca aprila 2008, ki je sporen v tej pravdi, je tožnik imel bolniški stalež, kar je dokazano s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1517/2008. Sodišče prve stopnje je kljub navedenemu odločilo, da je tožnik utemeljeno prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato ker je bil več kot 5 delovnih dni odsoten od dela in ni javil razloga svoje odsotnosti, čeprav je bil ta čas v bolniškem staležu. Vrhovno sodišče je v 12. točki citiranega sklepa nakazalo in izpostavilo pravno vprašanje, da bi tožnik moral, glede na to, da je čakal na novo odločbo ZZZS, po 31. 3. 2008 obvestiti delodajalca in navesti razloge, zakaj ni prišel v službo. To je storil šele 14. 4. 2008, za kar je imel tožnik tehtne in objektivne razloge. Tožnik je aprila 2008 imel bolniški stalež, res pa je, da mu je bil le-ta priznan retroaktivno s citirano sodbo opr. št. Ps 1517/2008. Dejstvo je torej, da ni neutemeljeno izostal z dela. Tožnik se ne strinja s stališčem, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v razveljavitvenem sklepu. Po mnenju tožnika je z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi možno sankcionirati le, da delavec 5 dni zaporedoma ne pride na delo, seveda neutemeljeno in ne dejstvo, da ni obvestil delodajalca o razlogu izostanka z dela. V pravdi se je dokazalo, da tožnik objektivno ni mogel priti na delo aprila 2008, saj je bil takrat v bolniškem staležu. Navaja, da je imenovani zdravnik izdal odločbo dne 7. 4. 2008 in takrat je bilo odločeno, da je začasna nezmožnost za delo tožnika zaključena z dne 31. 3. 2008. Te odločbe tožnik ni prejel in se zoper njo ni mogel pritožiti. V navedenem postopku je sodišče posebej pozvalo ZZZS, da predloži dokaz o vročitvi odločitve o bolniškem staležu z dne 7. 4. 2008, vendar tega tožena stranka ni storila, saj je bilo ugotovljeno, da ta odločba tožniku ni bila poslana. Tožnik torej sploh ni vedel, da mu je bil bolniški stalež zaključen 31. 3. 2008. Sodišče tožniku v predmetni sodbi pa očita, da ni delodajalca že marca 2008 obvestil, da se mu bolniški stalež zaključi z 31. 3. 2008. Tožnik marca ni vedel, da se mu bolniški stalež zaključi z 31. 3. 2008, saj je za to dejstvo izvedel šele okrog 10. aprila, ko je pri svoji izbrani zdravnici, ki pa je odločbo prejela in je takrat tožnika seznanila, da je njegov bolniški stalež zaključen z 31. 3. 2008. Tožnik je nato klical toženo stranko in poskušal zadevo urediti tudi na način, da se mu za izostale dni piše letni dopust. Tako so podane objektivne okoliščine, zaradi katerih tožnik do takrat, ko je dejansko klical toženo stranko ni mogel vedeti in biti seznanjen z dejstvom, da mu je z 31. 3. 2008 bolniški stalež zaključen in da je torej 5 delovnih dni zapored neutemeljeno izostal z dela. Meni tudi, da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo človeškega faktorja in dejstva, da je tožnik v bolniškem staležu od aprila 2007, torej da ni šlo za nek izolirani izjemen primer bolniškega staleža, da pri toženi stranki ne bi vedeli, kaj se s tožnikom dogaja, saj je tožena stranka sama navajala, da se je pri tožniku že zgodilo, da je bilo potrebno za nazaj urejati zadeve in jih nekako kompenzirati z dopustom, ker so odločbe prihajale kasneje in se je bolniški stalež tožniku priznaval retroaktivno. Torej tudi mesec april 2008 ni bil nek izjemni ali izoliran primer. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedenega v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je o tem individualnem delovnem sporu enkrat že odločalo in s sodbo opr. št. I Pd 1557/2008 z dne 9. 2. 2010 tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodilo. Zoper to odločitev je tožena stranka vložila pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 305/2010 z dne 9. 1. 2012 ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo napotkom Vrhovnega sodišča RS iz citiranega sklepa in po izvedenih dokazih v celoti zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in posledično na reintegracijo in reparacijo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2008 po tretji alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ker tožnik več kot 5 dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožniku 31. 3. 2008 iztekel bolniški stalež, tožnik pa kljub temu po navedenem datumu na delo pri toženi stranki ni prišel, niti ni o razlogih za svojo odsotnost obvestil tožene stranke. Zaključilo je, da tožnik svoje predpostavljene A.A. povsem neupravičeno ni pravočasno obvestil, da mu bolniški stalež poteče 31. 3. 2008, saj je sam izpovedal, da je že v začetku marca 2008 izvedel, da mu bo bolniški stalež zaključen 31. 3. 2008, zdravnica pa mu je 24. 3. 2008 povedala, da bo predlagala podaljšanje bolniškega staleža. Delodajalca 31. 3. 2008 ni obvestil o nadaljevanju bolniškega staleža, ker je čakal na odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pa tudi sicer ni želel klicati predpostavljene A.A., ker mu je rekla, da gre za mikro poškodbo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi o nameravanem podaljšanju bolniškega staleža moral obvestiti toženo stranko in da bi to tudi lahko storil, saj sam ni navedel nobenega razloga, ki bi mu to onemogočal. Tožnik je interno navodilo tožene stranke o javljanju bolniških odsotnosti poznal, saj ga je nadrejena delavka A.A. že v januarju in februarju izrecno opozorila prav na situacijo, do katere je po zaključku bolniškega staleža z dne 31. 3. 2008 tudi dejansko prišlo in sicer iz razloga, ker tožnik do 31. 3. 2008 delodajalca ni obvestil o zaključku bolniškega staleža in si uredil odobritve koriščenja letnega dopusta.

Glede na zgornje ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni vsi pogoji iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, torej da je obstajal odpovedni razlog, ki ga opredeljuje navedena določba. Kljub temu, da iz dokaznega postopka izhaja (pravnomočna odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1517/2008 z dne 14. 5. 2009), da tožnik v obdobju od 1. 4. 2008 do 3. 5. 2008 zaradi zdravstvenih težav ni bil sposoben za delo, je glede na dikcijo kršitve, kot jo opredeljuje tretja alineja prvega odstavka 111. člena ZDR in glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pravilno zaključilo, da je tožnik storil kršitve po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, saj razlog izostanka v zvezi s samo kršitvijo ni odločilnega pomena.

Glede na to so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožnika, da tožena stranka tožniku ne bi smela podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je tožnik v času po 1. 4. 2008 do 3. 5. 2008 iz dela izostal zato, ker za delo ni bil sposoben, torej iz upravičenih razlogov. Zmotno tožnik v pritožbi nadalje zatrjuje, da se mu ni zdelo potrebno javljati toženi stranki, ker naj bi ta dobro vedela, da je tožnik v bolniškem staležu in da je nezmožen za delo (že od leta 2007 dalje). Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tožnik v spornem obdobju bolniškega staleža ni imel odobrenega, toženi stranki pa ni sporočil razlogov za svojo odsotnost, čeprav je že v začetku marca 2008 izvedel, da mu bo bolniški stalež zaključen z 31. 3. 2008 (izpoved tožnika – l. št. 81 in 137), zdravnica pa mu je 24. 3. 2008 tudi povedala, da bo predlagala podaljšanje bolniškega staleža. Tožnik je sicer zatrjeval, da je bil prepričan, da mu bo bolniški stalež odobren tudi za sporno obdobje, vendar navedeno ne izključuje njegove obveznosti, da delodajalca obvesti oziroma seznani z razlogom svoje odsotnosti.

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz enega od razlogov, naštetih v prvem odstavku 111. člena ZDR, pa mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, če se ugotovi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že obrazložilo, da so pri tej presoji pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja, sodelovanja in podobno. Poudarilo je tudi, da je pri presoji teh okoliščin treba upoštevati vse okoliščine primera, ki zajemajo dosedanje delo delavca, odnos do drugih delavcev in delodajalca, ravnanje delavca po ugotovitvi kršitve, njegovo ravnanje kasneje, v sodnem postopku, pa tudi morebitni generalno preventivni vidik, čeprav je poudarilo, da le-ta sam po sebi ne zadošča za utemeljitev izredne odpovedi.(1) Sodišče prve stopnje je obstoj navedenega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotavljalo in pravilno zaključilo, da nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki ni več možno, ker je zaupanje delodajalca do tožnika povsem porušeno. Tožnik že večkrat pred spornim dogodkom tožene stranke ni obveščal glede svoje bolniške odsotnosti in je po poteku bolniškega staleža svojo neupravičeno odsotnost želel pokriti z odobritvijo bolniškega staleža za nazaj. Pri tem je upoštevalo kot pomembno dejstvo, da je tožnika nadrejena delavka A.A. že v januarju in februarju 2007 sama poklicala in mu pojasnila, kako se obvešča o bolniškem staležu ter ga posebej opozorila, da jo mora o zaključku bolniškega staleža pravočasno obvestiti. Povedala je tudi, da je pri toženi stranki pravilo, da delavec, ki je odsoten, to sam sporoči delodajalcu, vendar se je pri tožniku pogosto dogajalo, da ga na delo po zaključku bolniškega staleža ni bilo, pa mu je bil ta potem naknadno odobren za nazaj (l. št. 80, 81, 141, 142). Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, to je obstoj okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj so tožnikove istovrstne kršitve (neobveščanja o poteku bolniškega staleža) porušile medsebojno zaupanje, saj je toženi stranki znatno otežil učinkovito razporejanje kadrov in organizacijo delovnega procesa, ker ob poteku bolniškega staleža nikoli ni vedela, ali bo tožnik prišel v službo, ali ne.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP), pa tudi sicer v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).

1. Enako sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005, sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 120/2009 z dne 24. 1. 2011, sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 183/2010 z dne 9. 1. 2012.