Jedro

Če je VSRS dotedanjo sodno prakso zgolj nadgradilo, pri čemer od odločilnega stališča ni odstopilo, kot je to bilo v sklepu II Ips 55/2024 glede sodbe II Ips 8/2022, ne gre za novo pravno kvalifikacijo, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba in izdana sodba v obravnavani zadevi ne predstavlja sodbe presenečenja.

VSRS je ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti v zadevi II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 pojasnilo, da prvi odstavek 24. člena ZVPot vsebuje štiri alternativno določene abstraktne dejanske stanove. Navedeno pomeni, da že izpolnitev vsaj enega od njih terja zaključek, da je presojani pogodbeni pogoj nepošten in posledično ničen (drugi odstavek 23. člena ZVPot).

Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik ekonomist in bi zato sodišče prve stopnje moralo upoštevati njegovo izobrazbo, funkcije in intelektualne sposobnosti ter v zvezi s tem podvomiti v verodostojnost njegove izpovedbe. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da pojasnilna dolžnost banke ni drugačna, četudi bi imel potrošnik višji nivo strokovnega znanja, temveč je vezana na pravni standard povprečno preudarnega in razumnega potrošnika, pri čemer je SEU sprejelo stališče, ki ga pritožbeno sodišče v okviru skladne razlage sprejema, da navedeno velja celo v primeru, če je potrošnik zaposlen pri banki in ima ustrezno znanje s področja kreditne pogodbe v tuji valuti, ki jo sklepa.

V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da bi sporna kreditna pogodba lahko ostala tudi brez valutne klavzule, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila valutna klavzula glavni pogodbeni pogoj in bistveni element pogodbe, brez katere kreditna pogodba ne more obstajati, zato je le-ta nična v celoti.

Cilj, da se prepreči nastanek škode zaradi preplačila kredita oziroma nadaljnjega plačevanja mesečnih obrokov po nični kreditni pogodbi, je namreč mogoče doseči že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe kot milejšim sredstvom, ki je bilo sicer z začasno odredbo tudi uveljavljeno.

Izrek

I.Pritožba zoper sodbo se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja s terjatvijo in njeno izterjavo v izvršilnem postopku ter na določitev denarne kazni, ugodi in se v tem obsegu sklep o začasni odredbi P 93/2024-49 z dne 11. 4. 2025 (točka II. in III. izreka) razveljavi ter se predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrne.

III.V preostalem delu se pritožba zoper sklep zavrne in se v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta Kreditna pogodba št.*** z dne 18. 12. 2007 in Notarski zapis kreditne pogodbe št. *** in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z vknjižbo hipoteke na nepremičnini opr. št. SV ***/07 z dne 20. 12. 2007, sklenjena med med tožečo in toženo stranko, nična (točka I. izreka), ugotovilo je, da je vknjižba hipoteke, vpisana pod ID pravice: ***pri nepremičnini ID znak: parcela ***1210/6 ID: ***), za terjatev v višini 158.446,00 CHF, vpisana na podlagi Notarskega zapisa Kreditne pogodbe št. ***in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na podlagi 142. člena SPZ, opr. št. SV ***/2007, na navedeni nepremičnini neveljavna in se izbriše (točka II. izreka) in odločilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za poznejšo sodbo (točka III izreka).

2.Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 93/2024 z dne 11. 4. 2025.

3.Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) vlaga pritožbi zoper zgoraj navedeni sodbo in sklep.

4.V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba v bistvenem navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, in da so bile toženki v postopku kršene ustavne in konvencijske pravice. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo ob upoštevanju izobrazbe, funkcij in intelektualnih sposobnosti tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) podvomiti v verodostojnost njegove izpovedbe, da mu ob sklepanju kreditne pogodbe ni bilo pojasnjeno praktično nič, saj je takšna trditev glede na okoliščine primera in osebnostne lastnosti tožnika povsem neverjetna ter kaže na pomanjkljivo in nekritično dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je kljub temu, da je tožnik po izobrazbi ekonomist presodilo, da naj bi bila dolžnost banke vezana na standard povprečnega potrošnika in ni drugačna, četudi bi potrošnik imel višjo raven strokovnega znanja. Tožnik je z lastno izpovedbo pokazal, da je že v času sklepanja pogodbe razpolagal z ustreznim oziroma naprednim razumevanjem ključnih značilnosti produkta, ki ga je izbral, zaradi česar ni mogoče utemeljeno trditi, da je bil zaveden ali neobveščen v smislu pojasnilne dolžnosti banke. Zadeva je tako primerljiva dejanskemu stanju zadeve Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VSRS) II Ips 74/2023.

5.Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da tožnik v konkretni zadevi, kljub uresničitvi valutnega tveganja ni utrpel nobene škode. Do dne 18. 4. 2025 je po kreditni pogodbi plačal 100.784,62 EUR in če se prišteje še preostanek kredita v EUR protivrednosti v višini 83.030,48 EUR, to pomeni, da trenutno predvideno skupno plačilo kredita v EUR protivrednosti po kreditni pogodbi znaša 183.865,10 EUR, kar pomeni, da trenutno predvideno skupno plačilo kredita v EUR protivrednosti po kreditni pogodbi znaša še vedno za 26.636,21 EUR oziroma približno 13 % manj, kot je bilo predvideno skupno plačilo za primerljiv EUR kredit v času sklenitve pogodbe. Pri kršitvi pojasnilne dolžnosti je bistvenega pomena določitev hipotetičnega dejanskega stanja, v katerem bi bila stranka, če bi bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena.

6.Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno presodilo, da ugovor zastaranja naj ne bi bil utemeljen. Pri tem se nepravilno sklicuje na zadevo VSRS II Ips 75/2024 ter je sodišče neprepričljivo zaključilo, da je tožnik očitno že leta 2015 vedel za vse bistvene okoliščine, na podlagi katerih bi lahko vložil tožbo, saj je samo sodišče ugotovilo, da se je tožnik zavedal povišanj anuitet, ki niso bile skladne z njegovimi pričakovanji, da je aktivno iskal rešitve ter se celo vključil v Združenje Frank, katerega temeljni namen je bil prav informiranje in zaščita kreditojemalcev v CHF ter pravno reševanje domnevnih nepravilnosti pri teh kreditih.

7.Nadalje je sodišče napačno odločilo, da v konkretnem primeru naj ne bi bilo mogoče uporabiti izjeme iz člena 1(2) Direktive 93/13 Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - v nadaljevanju Direktiva 93/13 93/13), skladno s katero se le-ta ne uporablja za pogodbene pogoje, ki odražajo določbe nacionalnega prava. Izpodbijana sodba je zato materialno pravno napačna. Ker je bila v slovenskem pravu valutna klavzula zajeta in predvidena že v zakonih, je še toliko bolj podana kršitev prepovedi retroaktivnosti, saj za toženko ni moglo biti predvidljivo, da bo sodišče vsebino določb zakonov na splošno štelo za potrošniku nerazumljivo, prav tako za toženko ni moglo biti predvidljivo, da bo sodišče Direktivo 93/13 apliciralo na določbe pogodbe, ki ustrezajo določbam zakonov, saj se v takih primerih Direktiva 93/13 po lastnih določbah sploh ne uporablja.

8.Prav tako nista uporabljiva Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) in Direktiva 93/13, ker ne gre za sestavino pogodbe, ki bi jo naj določila toženka. Sodišče je napačno presodilo, da bi naj v konkretnem primeru šlo za pogodbeni pogoj po 22. členu ZVPot. Višje sodišče v Mariboru je sodbi I Cp 777/2024 z dne 11. 7. 2025 zavzelo jasno stališče, da ne držijo navedbe, da noben potrošnik, ki bi bil ustrezno informiran o valutnem tveganju in bi se zavedal njegovega dejanskega obsega, takšnega kredita ne bi sklenil, kot to nerazumno navaja sodišče v 41. in 42. točki izpodbijane sodbe. Poudarja, da posamično dogovarjanje glede posameznih pogodbenih klavzul sicer ne pomeni, da mora biti pogoj v celoti po željah ali celo diktiran v celoti s strani potrošnika, temveč kot to določa 22. člen ZVPot, da pogoja ni določilo podjetje. Ne gre za to, da bi moral potrošnik sam napisati pogodbo. Razen tega mora biti potrošniška, hipotekarna, kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa (7. člen Zakona o potrošniških kreditih - ZPotK), sicer sploh ni veljavna. Obvezno sodelovanje notarja je bilo uvedeno prav zaradi dodatnega varstva in informiranja potrošnika, saj mora notar kot pravni strokovnjak, ki je neodvisen od banke in ki uživa javno zaupanje, potrošniku osebno razložiti posledice pogodbe in ga opozoriti na tveganja.

9.Da se kredit sklene v CHF, je bilo torej predmet posamičnega dogovarjanja po kreditni pogodbi, za to ne gre za pogodbeni pogoj iz 22. člena ZVPot, za katerega se uporabljata določba 23. in 24. člena istega zakona, kar je sicer sodišče napačno uporabilo. Toženka ni postavila nobenih pogodbenih pogojev, ki bi bili nepošteni do tožnika, kot to določa 23. člen ZVPot.

10.Toženka je tožnika tudi že v letu 2008 obvestila, da se je njena mesečna anuiteta v EUR protivrednosti povišala, pa tedaj ni ukrepal. V letu 2015 je bila tožniku tudi ponujena možnost konverzije kredita v EUR, ki je prav tako ni izvedel, čeprav se je tedaj tožnik že aktivno vključeval v dejavnosti Združenja Frank. Sodišče bi moralo pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja celovito oceniti ravnanje tožnika po sklenitvi pogodbe, zlasti njegovo pasivnost kljub možnosti konverzije, ki bi ji omogočila zmanjševanje tveganja. Tudi če bi na primer tožnik šele leta 2018 ukrepal in predlagal spremembo kredita iz CHF v EUR, bi se lahko na tak način učinkovito izognil negativnim posledicam uresničenega valutnega tveganja brez kakršnihkoli neugodnih posledic.

11.Nadalje je obveznost lojalne razlage nacionalnih predpisov omejena s splošnimi pravnimi načeli. Sodišče prve stopnje se neposredno sklicuje na Direktivo 93/13 in njene razlage, čeprav ta sploh ni neposredno uporabljiva. V zvezi s tem se tudi ne opredeli do navedb toženke, da je lojalna razlaga, torej razlaga nacionalnega prava skladno z Direktivo 93/13, omejena s splošnimi pravnimi načeli, zlasti z načeli pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Dolžnost lojalne razlage ni absolutna, do česar se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo.

12.Toženka tudi izpostavlja, da VSRS v sklepu II Ips 55/2024 navaja, da je s sodbo II Ips 8/2022 in nadaljnjimi judikati nadgradilo dotedanjo sodno prakso, in da je bistvo le-te med drugim v zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti. Ker je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi nove pravne kvalifikacije, ki je stranki kljub potrebni skrbnosti v postopku nista mogli predvideti, je sodba pritožbenega sodišča za toženko po ugotovitvah VSRS predstavljala presenečenje. Če takšne pravne kvalifikacije ni mogla predvideti toženka med sodnim postopkom, jo je še manj lahko predvidela leta 2007, ko je bila sklenjena predmetna kreditna pogodba.

13.Sodišče tudi spregleda ključno dejstvo, da je tožnik predmetno kreditno pogodbo sklenil prav z namenom, da bi se izognil nihanju anuitet pri EUR kreditu, katerega je v celoti poplačal z najemom kreditov po predmetni kreditni pogodbi v CHF. Iz njegove lastne izpovedbe izhaja, da se mu je že nihanje višine anuitete kredita v EUR, ki je bila višja od anuitete kredita v CHF v znesku približno 40,00 EUR v obdobju 6 mesecev, zdelo ogromno, kar jasno kaže, da je bil tožnik zelo občutljiv na spremembe višine obroka in se je potencialno znatnih ekonomskih posledic, ki lahko zanj nastane v daljšem časovnem obdobju, zavedal.

14.Na nacionalnih sodiščih je presoja, kaj v zadevni državi članici standard povprečnega potrošnika pomeni. Povprečni potrošnik je razumno obveščen, pozoren in pazljiv, ta standard pa morajo zapolniti nacionalna sodišča sama. Običajno obveščenost povprečnega potrošnika je treba razumeti tako, da se nanaša na informacije, za katere se lahko razumno domneva, da jih pozna vsak potrošnik, ob upoštevanju ustreznih družbenih, kulturnih in jezikovnih dejavnikov. Sodišče bi tako glede na pravo EU moralo upoštevati družbene in kulturne posebnosti, ki se nanašajo na slovenskega potrošnika, kateremu valutno tveganje zaradi zgodovinske pogojenosti, ni bilo tako neznano. Če kdo, bi prav slovenski povprečni potrošnik v letu 2007 moral vedeti, kaj pomeni izguba vrednosti domačega denarja zaradi inflacije, saj se je to v bivši Jugoslaviji in tudi po osamosvojitvi večkrat zgodilo. Vse navedene zgodovinske in družbene okoliščine pa so v konkretnem primeru upoštevne ne le z vidika določitve obsega pojasnilne dolžnosti banke v letu 2007, temveč tudi z vidika presoje, kakšna je bila tipologija povprečnega slovenskega potrošnika v letu 2007 in kako je slednji podane informacije razumel.

15.Ob upoštevanju Direktive 93/13, ki ne velja neposredno, lojalna razlaga pa je omejena s prepovedjo retroaktivnosti in temeljnimi pravnimi načeli, bi potem ko je bila kreditna pogodba že sklenjena in v pretežnem delu izvršena, glede na navedeno terjalo razlago zakona contra legem, kar bi bilo v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti in kršitve načela pravne varnosti. Sodišče je z razlago Direktive 93/13 nadomestilo nacionalno zakonsko določbo, ki poprej take vsebine ni imela, oziroma ustvarilo novo pravilo, ki ga doslej, pred začetkom tega sodnega postopka nacionalno pravo ni poznalo.

16.Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede pojasnilne dolžnosti in toženki kršilo pravico do izjave. Zaključki sodišča glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti so zmotni in mestoma nasprotujoči si, stališča so nezadostno obrazložena in namenoma tako ohlapna, da je bila toženki v postopku onemogočena pravica do obrambe, pri čemer je bilo sodišče pristransko in vnaprej odločeno, da bo razglasilo ničnost kreditne pogodbe ne glede na dokaze.

17.Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede pojasnilne dolžnosti. Dokazna ocena je neprepričljiva, na več mestih pa je v zvezi s tem sodba tudi neobrazložena, pri čemer toženka podrobno analizira izpovedbe posameznih prič iz postopka. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede nepoštenosti pogodbenih pogojev.

18.Pritožba nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je za nepoštenost pogodbenega pogoja določilo ničnostno sankcijo, s čimer je podana kršitev načela sorazmernosti.

19.Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnikoma naloži plačilo stroškov v 15 dneh s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

I.V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo toženka ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo, kar zadeva ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve. Glede ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe pa navaja, da tožnik ni izkazal težko nadomestljive škode, kar je sodišče razlagalo napačno in se pri tem sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) C-287/2022 z dne 15. 5. 2023. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati tudi pogoj reverzibilnosti, čeprav SEU o tem ne govori. Toženka se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju USRS) Up-275/97. Prav tako v slovensko pravo niso bile prenesene nobene določbe Direktive 93/13 o zagotavljanju odvračalnega učinka, o katerem govori zadeva C-520/21, in na katero se sklicuje sodišče v izpodbijanem sklepu. Sklicevanje na odvračalni učinek kaže na kaznovalni namen sodišča. Pritožba tudi analizira predlog VSRS II Ips 14/2025, iz katerega sledi, da bi morala moral tožnik plačati obresti vsaj v višini letne efektivne obrestne mere, kot je bila dogovorjena med strankama ob sklenitvi pogodbe. Nadalje iz sklepa VSM I Cp 928/2024 izhaja, da se razlaga, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati - razširjati svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo, nanj ne nanaša. Zgolj na podlagi tega, da bi morda v prihodnosti tožnik moral razširiti tožbo ali vložiti novo tožbo v zvezi z dajatvenim zahtevkom, ni mogoče utemeljiti izdane začasne odredbe v zvezi z ničnostnim zahtevkom, kot je to storilo sodišče v izpodbijanem sklepu. Razen tega, če tožnik ne bi uspel v glavni stvari, bi lahko posledice ugoditve začasne odredbe za tožnika pomenile hudo finančno, morda tudi socialno breme, ki ga morda ne bo zmogel.

II.Iz sklepa VSM I Cp 928/2024 pa tudi izhaja, da odločitev o tem, da če ni izpolnjena predpostavka dobre vere, kot jo razlaga SEU, to nujno ne pomeni, da je podana predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja, kot jo določa načelo vestnosti in poštenja, kot ga pozna slovensko pravo.

III.Sodišče prve stopnje je tudi napačno štelo, da finančno stanje tožnika ni relevantno. Tožnik je dobro finančno situiran, za ureditev stanovanjske hiše pa je kredit porabil le v manjšem deležu.

IV.Pritožba še poudarja, da v konkretnem primeru ni prišlo do nobenega drastičnega povišanja mesečne anuitete, kot je toženka to poudarila v ugovoru zoper sklep z dne 25. 4. 2025. Plačila tožnika po kreditni pogodbi so bila v pretežnem delu odplačevanja kredita nižja od informativne mesečne anuitete (ki je znašala 472,47 EUR), ne pa višja.

V.Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da s predmetno zadevo ni primerljiva zadeva C-609/19 in poudarja, da v času kreditne pogodbe niso obstajale predvidljive ekonomske okoliščine, ki bi jih toženka poznala ali morala poznati, in ki bi lahko povzročile tako veliko spremembo v menjalnem tečaju, do kakršne je prišlo v času izvrševanja kreditne pogodbe. Takih sprememb ni predvidela niti banka Slovenije, niti ni zahtevala nobenega informiranja v smeri predvidevanja velike ali zelo velike depreciacije, kot to napačno v izpodbijanem sklepu navaja sodišče.

VI.Iz pritožbe izhaja tudi, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo načelo prepovedi retroaktivnosti, ki je tudi splošno načelo prava EU, in kar so dolžne države članice spoštovati pri implementaciji in uporabi direktiv, izhaja pa tudi iz Ustave RS (v nadaljevanju URS). V času sklenitve kreditne pogodbe je pravo EU v okviru standarda povprečnega potrošnika določalo tistega, ki je razumno obveščen, pozoren in pazljiv, ob upoštevanju družbenih, kulturnih in jezikovnih dejavnikov. Niso vsi potrošniki v EU isti, zato tudi razlaga Direktive 93/13 93/13 v posamezni državi članici ni nujno ista. Slovenski potrošnik je bil ob upoštevanju zgodovinskega dejstva, da je v bivši Jugoslaviji in v času po osamosvojitvi večkrat prišlo do hiperinflacije, kar je bilo povezano z menjavo valut. Tožnik pa je imel tudi možnost konverzije, s čimer bi lahko zmanjšal škodo.

VII.Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

VIII.Tožnik v odgovorih na obe pritožbi prereka navedbe iz pritožb in se zavzema za njuno zavrnitev ter za potrditev izpodbijane sodbe in sklepa. Prav tako zahteva povračilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IX.Po izdaji sodbe sodišča prve stopnje je SEU odločilo v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026, in sicer je s sklepom odgovorilo na predhodno vprašanje, ki ga je v zadevi II Ips 14/2025 v zvezi s kondikcijskim zahtevkom postavilo VSRS. Pritožbeno sodišče je pravdni stranki pozvalo, da se v zvezi s predmetnim sklepom SEU izjavita. Obe sta na poziv sodišča odgovorili, odgovori pa so bili nato posredovani nasprotni strani.

X.Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa je delno utemeljena in delno neutemeljena.

K pritožbi zoper sodbo:

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo toženka na več mestih izrecno uveljavlja tudi v pritožbi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, razlogi sodišča prve stopnje so jasni, razumljivi in zadostni. V sodbi ni pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prav tako ni podana v pritožbi izrecno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, to je kršitev načela kontradiktornosti, ki jo pritožba uveljavlja s tem, ko navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi nove pravne kvalifikacije, ko se je sklicevalo na zadevo VSRS II Ips 55/2024, zaradi česar izpodbijana sodba predstavlja zanjo sodbo presenečenja.

Bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka, določeno v 5. členu ZPP.¹ To načelo je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu URS, katere del je med drugimi tudi pravica stranke, da se opredeli do relevantne pravne podlage, kamor sodi tudi relevantna sodna praksa. Ni dvoma, da bi sodišče moralo dati stranki pravico, da se izjavi o spremenjeni sodni praksi zaradi razlage določenih pravnih pravil. Če pa je VSRS dotedanjo sodno prakso zgolj nadgradilo, pri čemer od odločilnega stališča ni odstopilo, kot je to bilo v sklepu II Ips 55/2024 glede sodbe II Ips 8/2022, ne gre za novo pravno kvalifikacijo, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba in izdana sodba v obravnavani zadevi ne predstavlja sodbe presenečenja.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja zgoraj navedeno kršitev, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do nekaterih njenih navedb iz postopka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do relevantnih navedb toženke, glede ostalih navedb, pa se sodišču prve stopnje glede na doslej ustaljeno sodno prakso VSRS, USRS in SEU, ni bilo treba opredeljevati, kot bo še obrazloženo v nadaljevanju. Sodišču se namreč ni treba opredeliti do vseh navedb strank, temveč zgolj do tistih, ki so bistvene za odločitev v zadevi.²

Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obširnih navedb toženke, da v konkretnem primeru ni podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je presojalo, kakšno pojasnilno dolžnost sta tožnika prejela, presojalo je dobro/slabo vero toženke, presojalo je tudi pogodbeno vključenost klavzule o sprejemu valutnega tveganja ter o konverziji oziroma o možnosti predčasnega poplačila kredita in na podlagi vsega tega zaključilo, da je bilo podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank v škodo tožnikov.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi nekaterih prič v zvezi s podajo pojasnilne dolžnosti v konkretni zadevi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v točkah 36 do 40 obrazložitve obsežno opredelilo do izpovedb prič in do izpovedbe tožnika v delu, ki so se nanašale na pravno relevantna dejstva, zato kršitev načela kontradiktornosti tudi iz tega razloga ni podana.

Prav tako ni podana kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov in s tem kršitev ustavne pravice iz 155. člen URS, ki naj bi bila podana s tem, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na stališča sodne prakse SEU, USRS in VSRS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti, ki so bila sprejeta kasneje in ne v času sklepanja sporne kreditne pogodbe. Navedeno izhaja tudi iz novejše sodne prakse, in sicer iz sodbe VSRS II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, v kateri je VSRS pojasnilo, da sodišče druge stopnje z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, moral ravnati dober strokovnjak. To stališče VSRS pa je tudi skladno s stališčem SEU v eni od zadnjih zadev C-368/25 z dne 24. 2. 2026 (točki 48 obrazložitve te sodbe).

Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13³, ki zavezuje glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.⁴ Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. SEU pa je v sklepu C-368/25 z dne 24. 2. 2026 še poudarilo, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, ki poteka izključno med posamezniki, pri uporabi določb svojega notranjega prava, sprejetega za prenos obveznosti iz Direktive 93/13, upoštevati vsa pravila nacionalnega prava in jih razlagati, kolikor je mogoče v smislu besedila in namena te Direktive 93/13, da bi tako prišlo do rešitve, ki je v skladu z njenim ciljem (točka 86 sklepa).

Pri tem sodišče prve stopnje, ko je razlagalo nacionalna pravila v smislu ciljev Direktive 93/13 ni zašlo v razlago contra legem. V zgoraj citirani zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026 je SEU še pojasnilo, da je treba spremeniti tudi ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi notranjega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13 (točka 45), prav tako je treba splošna pravila nacionalnega prava razlagati kar najbolj glede na specifični cilj varstva potrošnikov, ki mu sledi Direktiva 93/13, ob upoštevanju zlasti podrejenega položaja, v katerem je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika, in potrebe po ohranitvi odvračalnega učinka prepovedi nepoštenih pogojev, da bi se dosegla rešitev, ki je v skladu s ciljem, ki mu ta Direktiva 93/13 sledi (točka 46).

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zastaranje terjatve, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o dajatvenem tožbenem zahtevku, temveč zgolj o ničnostnem in o izbrisu hipoteke iz zemljiške knjige. Zato so pritožbena zatrjevanja, ki se nanašajo na zastaranje dajatvenega zahtevka v tem trenutku pravno nerelevana. Kar zadeva ničnostni zahtevek, pa slednji ne zastara, saj je ničnost nepoštenih pogodbenih pogojev iz 23. člena v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot, kot sankcija zaradi kršitve potrošniškega prava, predpisana v javnem interesu, ki ga ne varuje le nacionalna zakonodaja (ZVPot in ZPotK), temveč tudi evropski pravni red (Direktiva 93/13). Ničnost namreč pomeni najhujšo obliko neveljavnosti in torej absolutno negacijo pravnega posla.⁶ Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in na izbris hipoteke zaradi ničnega sporazuma o zavarovanju terjatve, ni zastarala, drugačna pritožbena zatrjevanja pa so neutemeljena. Sodišče prve stopnje je sicer ugovor zastaranja presojalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, vendar slednje ni vplivalo na sicer pravilno odločitev, da terjatev iz ničnostnega zahtevka in za zahtevka na izbris hipoteke ni zastarala.

Pravilni so nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik v času sklepanja sporne kreditne pogodbe ni bil v prirejenem položaju s toženko, saj je nastopal v vlogi potrošnika, banka kot finančna institucija pa mu je predložila v naprej sestavljeno in natisnjeno vsebino kreditne pogodbe. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Direktive 93/13 pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. S tem se vzpostavlja domneva, da če je pogodbeni pogoj vključen v tipsko pogodbo, se šteje, da pogoj ni bil dogovorjen posamično, vendar pa lahko prodajalec ali ponudnik trdi in dokaže, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovarjali posamično (tretji stavek 2. odstavka 3. člena Direktive 93/13). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pa je v obravnavani zadevi tožniku bila v podpis ponujena v naprej pripravljena vsebina pogodbe s strani banke in posebej predmet pogajanj ni bil tečaj valute, v katerem mora biti posojilo vrnjeno, temveč je ta bil le predstavljen. Navedeno izhaja iz izpovedbe tožnika, zato je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da toženki ni uspelo dokazati, da je bil pogodbeni pogoj z valutno klavzulo CHF dogovorjen posamično, nasprotna pritožbena zatrjevanja pa so neutemeljena.

V času sklenitve pogodbe veljavni 24. člen ZVPot je določal, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene in so nični (23. člen ZVPot), če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošnika, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Ti pogoji so predpisani alternativno, kar pomeni, da če je podano dejansko stanje enega od njih, je nična celotna pogodba.⁷ Kot je zapisalo USRS v 37. točki obrazložitve odločbe Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, pa se nepoštenost presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe, pri čemer so upoštevane vse okoliščine, ki bi jih ponudnik (banka) lahko poznal ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno kasnejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele v fazi izvajanja pogodbe.

Nadalje je tudi VSRS ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti v zadevi II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 pojasnilo je, da prvi odstavek 24. člena ZVPot vsebuje štiri alternativno določene abstraktne dejanske stanove. Navedeno pomeni, da že izpolnitev vsaj enega od njih terja zaključek, da je presojani pogodbeni pogoj nepošten in posledično ničen (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Kot skladno s sodno prakso VSRS ter stališči USRS (Up-14/21 z dne 13. 1. 2022) je potrdilo razlago, da že neizpolnitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti s strani banke pomeni, da slednja ni ravnala dobroverno in je s tem kršila načelo vestnosti in poštenja. Prav tako je izrecno poudarilo še, da se tudi presoja znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank v smislu 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot ne omejuje na količinsko in ekonomsko presojo, saj je znatno neravnotežje lahko že posledica dovolj resnega posega v potrošnikov pravni položaj. Tudi za presojo znatnega neravnotežja je torej pomembno, kakšen je bil obseg danih pojasnil s strani banke. Kombinacija izrazitega informacijskega razkoraka glede prevzema tveganja in neenakomerna porazdelitev bremena tveganja (potrošnik prevzame neomejeno valutno tveganje, banka pa zaradi zaprtih denarnih pozicij nosi zgolj kreditno tveganje, ki ga hipotekarno zavaruje), oboje v škodo potrošnika, lahko skupaj vzpostavita znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank že v trenutku sklenitve pogodbe.

V nasprotju s prepričanjem pritožbe, sodišče prve stopnje pravilno, v skladu z 52. členom Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-2), ni bilo dolžno presojati, v kašnem obsegu se je tveganje tečajnih sprememb v breme tožnikov dejansko realiziralo v času izvrševanja sporne pogodbe. Tudi sicer pa ZPotK-2 v času sklenitve sporne kreditne pogodbe še niti ni veljal (veljati je začel šele leta 2016), zato so pritožbena zatrjevanja v tej smeri neutemeljena.

Pri tem ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka v pritožbi. Taka pogodbena vsebina pa glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino.

V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na določbo 371. člena OZ,⁸ ki določa načelo monetarnega nominalizma, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je s kreditno pogodbo toženka zavezala izplačati znesek kredita v EUR protivrednosti CHF, prav tako se je tožnik zavezal plačevati obroke kredita po vsakokratni vrednosti CHF, prav tako v EUR protivrednosti. Vendar je bistveno, da sta tožnik plačo in dohodke prejemal v EUR in je moral ob zapadlosti vsakega mesečnega obroka obračunavati mesečni znesek obroka po takratni trenutni vrednosti valute CHF in za vračilo kreditnega obroka "kupovati" takratno vrednost CHF ter je zato v obdobju odplačevanja kredita moral vračati bistveno več, kot je prejel.

Kar zadeva standard pojasnilne dolžnosti banke, tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot USRS v zadevi Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi VSRS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Iz sodbe in sklepa VSRS v zadevi II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 pa iz točke 15. obrazložitve še dodatno izhaja, da mora kreditojemalec biti jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, ki ga bo morda, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke. Kaj pomeni zelo velika depreciacija valute države, v kateri ima posojilodajalec stalno prebivališče, in v kateri prejema plačo, je treba oceniti glede na okoliščine primera.⁹

Tudi USRS, odločitve katerega so v skladu s 3. odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) obvezne, pa še poudarja, da kot vse druge informacije v zvezi z obsegom potrošnikove obveznosti, ki jih je sporočil prodajalec ali ponudnik, morajo številne simulacije prispevati k temu, da potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev in s tem tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), saj kreditojemalcu ni bilo pojasnjeno neomejeno tveganje. Glede dejstva, kaj je bilo kreditojemalcu predstavljeno s strani toženke, je sodišče prve stopnje v točkah 36. do 40 obrazložitve opravilo dokazno oceno izpovedb tožnika in prič A. A., B. B. in C. C., toženkinih uslužbenk (ki sicer niso bile prisotni pri sklepanju sporne kreditne pogodbe) in pravilno ugotovilo, da je bil tožnik obveščen o splošnih značilnostih kredita, vezanega na CHF, torej da je višina obroka odvisna od gibanja tečaja CHF, ni pa mu bil podrobneje razložen možni potencialno neomejen scenarij gibanja tečaja in iz tega izhajajoče znatne ekonomske posledice zanj. Sodišče prve stopnje je tako z gotovostjo ugotovilo, da je toženka pri podaji pojasnilne dolžnosti tožniku izpostavlila minimalno valutno tveganje in ne na način, da bi se tožnik lahko zavedal možnih posledic menjalnega tečaja na njegov premoženjski položaj.

Tudi če bi bančni uslužbenec tožniku predstavil možnost znatne (celo katastrofične) spremembe na kreditne obveznosti zaradi gibanja tečaja, česar kot obrazloženo zgoraj ni bilo storjeno, pa ob tem, ko tožniku ni bila prikazana nobena simulacija niti preteklega niti bodočega gibanja tečaja CHF napram EUR, takšna pojasnilna dolžnost ne bi zadoščala. Še zlasti bi tožnika morala biti obveščena tudi o tem, da imata poleg koristi ob takšnem kreditiranju lahko tudi znatne negativne finančne posledice, ker je bil kredit najet za 30 letno obdobje odplačevanja (3. člen kreditne pogodbe - dokaz A2).

Pri tem dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi s pomanjkljivo pojasnilno dolžnostjo s strani banke ne morejo omajati pritožbena zatrjevanja, da iz Poročil Banke Slovenije ne izhaja napoved prihodnjega gibanja tečaja valut. V obravnavani zadevi ni bilo odločilno, ali je banka lahko napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na tako gibanje vplivajo, kar izpostavlja pritožba. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je merilo dobre vere objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Kot je že bilo pojasnjeno, ne gre za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Banka je kot strokovnjak morala upoštevati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.¹⁰ Zato so pritožbena zatrjevanja, da toženka kot banka ni mogla predvideti finančnih kriz v letih 2011 in 2015 pravno nerelevantna in zato neutemeljena.

Prav tako je sodišče prve stopnje v točki 48. obrazložitve pravilno obrazložilo, zakaj možnost konverzije kredita CHF v EUR ne odpravlja nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kreditne obveznosti na tujo valuto, s čimer se pritožbeno sodišče strinja in še dodaja, da bi v obravnavani zadevi v primeru, če bi tožnik leta 2015 pristal na konverzijo, bil dolžan plačati tudi stroške konverzije kredita in priprave dodatka k tej pogodbi (3. alineja 1. odstavka 11. člena kreditne pogodbe - dokaz A2), kar bi bil dolžan plačati tudi v primeru predčasnega odplačila (1. odstavek 13. člena kreditne pogodbe - dokaz A2). Tudi v teh primerih se ohranijo vsi pogodbeni elementi valutnega tveganja, saj se pogodbene obveznosti obstoječega kredita ne spremenijo, ampak je podana le predčasna zapadlost celotnega kredita. Razen tega je VSRS v sodbi II Ips 58/1025 z dne 1. 4. 2026 v zvezi s tem vprašanjem tudi obrazložilo, da tudi golo dejstvo, da je toženka tožniku v februarju 2015 (zgolj) kot eno od možnosti odplačevanja kredita ponudila spremembo valute kredita v EUR, sama po sebi še ne pomeni, da se je tožnik na ta način seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev v kreditni pogodbi in s tem z njihovo ničnostjo (točka 21. obrazložitve).

Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da se je slovenski potrošnik v preteklosti pogosto srečeval z inflacijo in menjavo različnih valut in mu je zato mehanizem konverzije znan, ter da v posledici tega, slednjega ni mogoče obravnavati kot popolnega laika na področju menjalnih tečajev. Kot je zgoraj obrazloženo, evropsko in slovensko pravo nudita posebno varstvo potrošnikov kot šibkejših strank, v obravnavani zadevi pa je bilo pomembno, kakšno je bilo ravnanje banke ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe s tožnikom. Vprašanje o tem, kako bi ravnal povprečni slovenski potrošnik je zgolj hipotetično in nebistveno za zadevo.

Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik ekonomist in bi zato sodišče prve stopnje moralo upoštevati njegovo izobrazbo, funkcije in intelektualne sposobnosti ter v zvezi s tem podvomiti v verodostojnost njegove izpovedbe. Dejstvo, da je tožnik po izobrazbi ekonomist, ne vpliva na to, da bi zanj veljala drugačna, manj stroga pravila za podajo pojasnilne dolžnosti. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da pojasnilna dolžnost banke ni drugačna, četudi bi imel potrošnik višji nivo strokovnega znanja, temveč je vezana na pravni standard povprečno preudarnega in razumnega potrošnika,¹¹ pri čemer je SEU sprejelo stališče, ki ga pritožbeno sodišče v okviru skladne razlage sprejema, da navedeno velja celo v primeru, če je potrošnik zaposlen pri banki in ima ustrezno znanje s področja kreditne pogodbe v tuji valuti, ki jo sklepa.¹²

Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je tožnik po izobrazbi ekonomist ni bistvena okoliščina za dolžnost banke podati ustrezno pojasnilno dolžnost. Navedeno pa tudi ne more biti razlog, da bi moralo sodišče prve stopnje zgolj iz tega razloga podvomiti v verodostojnost tožnikove izpovedbe.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v celoti prevzel neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, ker je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj pa je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika. Hkrati so bili interesi tožnika kot potrošnika močno prizadeti zaradi velike potencialne nestabilnosti kreditnega financiranja. Tako je pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na CHF valuto predstavljal tudi nepošten pogoj iz 4. alineje 24. člena ZVPot, ki je določal, da se šteje pogodbeni pogoj za nepoštenega, če nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da bi sporna kreditna pogodba lahko ostala tudi brez valutne klavzule, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila valutna klavzula glavni pogodbeni pogoj in bistveni element pogodbe, brez katere kreditna pogodba ne more obstajati, zato je le-ta nična v celoti.¹³ Šele z ničnostjo se vzpostavlja ustrezen pravni položaj, v katerem mora biti potrošnik, če je banka v tipsko pogodbo vnesla valutno klavzulo, v zvezi s katero ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti in pri tem kršila načelo dobre vere. Pravo EU namreč ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu lahko vodilo do delne ničnosti. ¹⁴

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v skladu s 23. členom ZVPot ugotovilo ničnost sporne kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini tožnika, ter zaradi ničnosti slednjega odredilo izbris hipoteke iz zemljiške knjige, je tako pravilna.

Po obrazloženem je pritožba zoper sodbo neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (točka I. izreka te odločbe).

K pritožbi zoper sklep:

Tožnika sta po vložitvi tožbe dne 31. 3. 2025 vložila tudi predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero sta predlagala začasno ureditev pravnega razmerja med strankama, in sicer da se začasno, do pravnomočnega končanja tega spora, zadrži učinkovanje Kreditne pogodbe št. ***z dne 18. 12. 2007, Notarskega zapisa kreditne pogodbe št. ***in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z vknjižbo na nepremičnini po 142. členu Stvarnopravnega zakonika Notarke D. D., opr. št. SV ***/07 z dne 20. 12. 2007 (točka I. izreka), nadalje je odločilo, da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami po navedeni kreditni pogodbi in notarskem zapisu ter da te terjatve izterjuje v izvršilnem postopku zoper tožnika ali uveljavlja kakršnokoli drugačno poplačilo teh terjatev, kot tudi da v centralni register SISBON vnaša podatke o neplačanih obveznostih, ki bi nastale v času trajanja zavarovanja s to začasno odredbo (točka II. izreka), in da v primeru kršitve prepovedi iz prejšnjih točk sodišče toženki izreče denarno kazen v višini 50.000,00 EUR (točka III. izreka).

Sodišče prve stopnje je dne 11. 4. 2025 izdalo sklep, s katerim je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo. Zoper ta sklep je toženka vložila pravočasen ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom dne 2. 20. 2025 tako, da je ugovor zavrnilo.

Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ. Slednjo je zatrjevala tudi toženka v pritožbi.

Izpodbijani sklep ima vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njem tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ.

Je pa sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja s terjatvijo in na prepoved izterjave v izvršilnem postopku ter v delu, v katerem je določilo izrek denarne kazni, če bo toženka s terjatvami razpolagala in jih uveljavljala v izvršilnem postopku (točke II. in III. izreka sklepa o začasni odredbi), in v katerem je ugovor toženke v tem delu zavrnilo, nepravilno uporabilo materialno pravo.

Začasna odredba v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja s terjatvami in izterjavo v izvršilnem postopku, ni dopustna. Taka začasna odredba predstavlja poseg v ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS), ki vsebuje tudi pravico do izvršbe. Njeno uveljavljanje ureja ZIZ, v izvršilnem postopku pa so na voljo učinkovita pravna sredstva, s katerimi lahko dolžnik izvršbi nasprotuje ali doseže njen odlog (53. in 71. člen ZIZ). Za pravu EU skladno razlago učinkovitega varstva potrošnika glede izterjave obveznosti iz kreditne pogodbe je pomembna zadeva SEU C-407/18, v kateri je kot institut varstva izpostavljen odlog izvršbe.¹⁵ Z navedeno začasno odredbo se tako zasleduje sodno prepoved uveljavljanja pravice do izvršbe zunaj okvira zakonske ureditve, ki določa način uresničevanja in omejitve navedene pravice, kar ni dopustno.¹⁶

Izdana začasna odredba je zato v tem delu nesorazmerna in s tem v nasprotju z določilom 3. člena ZIZ, ki se nanaša prepoved razpolaganja s terjatvijo in določitev denarne kazni. Cilj, da se prepreči nastanek škode zaradi preplačila kredita oziroma nadaljnjega plačevanja mesečnih obrokov po nični kreditni pogodbi, je namreč mogoče doseči že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe kot milejšim sredstvom, ki je bilo sicer z začasno odredbo tudi uveljavljeno.

Po obrazloženem je pritožba toženke zoper izpodbijani sklep v zgoraj navedenem delu utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je v tem delu ugovoru ugodilo, sklep o začasni odredbi razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo (točka II. izreka te odločbe).

V zvezi s preostalim delom pritožbe zoper izpodbijani sklep, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je v skladu s pravno teorijo in sodno prakso regulacijska začasna odredba dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Hkrati mora biti podan pogoj reverzibilnosti, kar je kot poseben dodatni pogoj opredelilo URS v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998.¹⁷ Predlagatelj mora pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo z dne 22. 8. 2025 odločilo o obstoju terjatve na ničnost kreditne pogodbe in hipotekarnega sporazuma. Neutemeljena so zato pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da terjatev tožnikov zoper toženko verjetno obstoji. Pritožbeno sodišče se v zvezi z navedenim v celoti sklicuje na razloge, ki jih je v tej zvezi navedlo sodišče prve stopnje glede odločitve o glavni stvari (da je kreditna pogodba nična), prav tako pa tudi na zgoraj navedeno obrazložitev, ki se nanaša na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo utemeljenost terjatve na ničnost kreditne pogodbe z dokaznim standardom gotovosti.¹⁸ Kolikor na pritožbene navedbe že ni odgovorjeno v zgornji obrazložitvi, ki se nanaša na pritožbo zoper sodbo, pritožbeno sodišče glede na ostala pritožbena zatrjevanja iz pritožbe zoper izpodbijani sklep še dodaja:

Neutemeljeno pritožba izpostavlja, da s predmetno zadevo ni primerljiva zadeva SEU C-609/19. Prav nasprotno, iz sodbe SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas Personal Finance SA) izhajajo relevantna stališča za obravnavano zadevo, in sicer, da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem (točka 65. sodbe).¹⁹

Glede pritožbenega očitka, da je toženka s pristopom sodišča prve stopnje kaznovana, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravo EU varstva potrošnikov kot temeljno vsebuje zahtevo učinkovitosti nezavezujoče narave nepoštenih pogodbenih pogojev (člen 6(1) Direktive 93/13)²⁰ in t. i. odvračilni učinek, kot ga je opredelilo SEU na podlagi člena 7(1) Direktive 93/13, ki vsebuje zahtevo po ustreznih in učinkovitih sredstvih za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogodbenih pogojev.²¹ SEU je navedeni zahtevi učinkovitega varstva potrošnikov, tudi upoštevaje načelo sorazmernosti, povezalo in konkretiziralo glede vrnitvenih zahtevkov v zadevi SEU C-520/21 (Bank M)<em>. </em>V njej je odvračalni učinek razširilo iz pogodbene ravni tudi na vrnitveni (kondikcijski) zahtevek.<em> </em>Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku.

Podani pa so tudi ostali pogoji za izdajo začasne odredbe, pri čemer pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreč morali, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi, če bi morali tožbo razširjati že v predmetni pravdi. Začasne ukrepe je treba nujno sprejeti tedaj, ko je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe. S tem je izpolnjen pogoj nastanka težko nadomestljive škode iz 2. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ.

V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan 18. 3. 2025, to je nekaj dni pred vloženim predlogom za izdajo začasne odredbe že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 6.987,99 EUR učinkovanja notarskega zapisa in kreditne pogodbe v celoti odpraviti.

V zvezi s pogojem reverzibilnosti, pa je sicer sodišče prve stopnje v točki 28. obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da slednji sicer ni pogoj za izdajo začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Vendar pa je pred tem v isti točki obrazložitve povzelo navedbe tožnika glede izpolnjenosti tega pogoja, da je v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka mogoče začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe v celoti odpraviti, ker gre za denarne obveznosti tožnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta pogoj izpolnjen, saj se bosta v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka kreditna pogodba in notarski zapis lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili in bo v tem primeru toženka ostala le delno nepoplačana, za kar ima še vedno ustrezno zavarovanje z vknjiženo zastavno pravico na nepremičnini, kar bo lahko v primeru plačilne nesposobnosti tožnika unovčila, oziroma izterjala s prisilno prodajo nepremičnine. Uveljavljano kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ v tem delu, je tako smelo odpraviti pritožbeno sodišče samo.

Vsa ostala ugovorna in pritožbena zatrjevanja pa so glede na stališča iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, ki je narekovala prilagojeno uporabo določb ZIZ, neutemeljena.

V zvezi s sklicevanjem pritožbe na drugačno stališče Višjega sodišča v Mariboru v zadevi I Cp 928/2024, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kot je že obrazloženo, je bila zoper sklep I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 vložena zahteva za varstvo zakonitosti, o kateri je VSRS že odločilo s sklepom II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 in presodilo, da je utemeljena. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na takšno sodno prakso.

Po obrazloženem je pritožba zoper izpodbijani sklep v preostalem delu neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, kot izhaja iz točke III. izreka te odločbe.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo zoper sodbo ni uspela, s pritožbo zoper sklep pa je bila uspešna le v sorazmerno majhnem delu, zaradi česar niso nastali posebni stroški, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. in 3. odstavek 154. člena ZPP). Tožnik pa do stroškov pritožbenega postopka ni upravičen, saj z navedbami iz odgovorov na pritožbo in iz dodatne vloge ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

15. člen ZPP določa, da mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

2Tako odločbi USRS Up-951/15 z dne 18. 5. 2017, tč. 18 obrazložitve in Up-728/08 z dne 26. 3. 2009, tč. 5 obrazložitve.

3O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo 93/13 v slovenski sodni praksi glej Weingerl P., Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU. Pravna praksa, št. 10/2023, priloga.

4VSRS v zadevi II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016, v točki 13 obrazložitve, v zvezi s tem pojasnjuje tudi: "Za takšne situacije, ko Direktiva 93/13 ni ustrezno implementirana ali ko ni (pravočasno) implementirana, je Sodišče EU skozi sodno prakso razvilo alternative neposrednemu učinku, npr. EURo skladno (konsistentno oziroma lojalno) razlago, odškodninsko odgovornost države in uporabo doktrine izključitve. Uporaba te doktrine pomeni, da se je mogoče na Direktivo 93/13 sklicevati tudi v okviru spora med posamezniki, vendar samo zato, da bi se izključilo nacionalno pravo, ki je neskladno z Direktivo 93/13, pri čemer pa se določbe Direktive 93/13 kot take ne uporabijo direktno za rešitev spora, pač pa se za rešitev spora uporabi nacionalno pravo, iz katerega so bile izključene neskladne določbe".

5Tako tudi VSRS v zadevi II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026.

6Tako dr. Ada Pavčnik - Polajnar, Neveljavnost pogodb, Center za samoupravno normativno dejavnost, Ljubljana 1982, stran 110.

7Tako sodba VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 26. do 30. točka obrazložitve.

8371. člen OZ določa, da če je predmet obveznosti vsota denarja, mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, če se upnik in dolžnik v skladu z zakonom ne dogovorita drugače.

Med temi okoliščinami izstopajo pomen obračunske valute (v tem primeru CHF) v obdobjih večjih kriz in finančnih pretresov (valuta varnega zatočišča), ročnost kreditne pogodbe, jasnost in razumljivost številčnih simulacij, ki so bile vključene v nekatere kreditne ponudbe ter končno vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo tega kredita.

10Tako sodba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

11Tako sklep VSRS II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024, tč. 12. obrazložitve.

12Sodba SEU z dne 21. 9. 2023 v zadevi C-139/22 (M Bank), tč. 64 in 66.

13Kot izhaja iz razlage USRS, je treba poštenost oziroma nepoštenost pogodbenega pogoja presojati v trenutku sklenitve pogodbe, tako da niti nihanje obrestne mere v času izvajanja kreditne pogodbe ne more vplivati na odločitev v zadevi. Izbira ugodnejše obrestne mere LIBOR v trenutku sklenitve pogodbe pa prav tako nima vpliva, saj je, kot je obrazloženo, nična valutna klavzula predstavljala glavni predmet pogodbe in je posledično nična celotna pogodba.

14Ničnost celotne pogodbe zaradi ničnosti valutne klavzule je posledica uresničitve varstva potrošnikov, ki izvira iz nepoštenega ravnanja toženke. Takšna sankcija pa tudi omogoča vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov (tako sodba VSRS II Ips 5/2026 z dne 17. 6. 2026).

15Na podlagi navedene zadeve je slovenski zakonodajalec prilagodil ureditev odloga izvršbe tako, da je ta za potrošnika lažje dosegljiv. Kot posebno upravičen razlog za odlog je z namenom učinkovitega uveljavljanja nepoštenih pogodbenih pogojev po Direktivi 93/13 določil položaj, ko dolžnik, ki je potrošnik, zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa (3. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ). Navedena ureditev tudi zagotavlja uresničevanje celovitosti in s tem učinkovitosti sodnega varstva, kot ga je opredelilo USRS odločbi Up-46/12.

16Glej tudi VSL sklep I Cpg 330/2020, VSL sklep I Cpg 315/2021 in VSL sklep II Cp 735/2024.

17Več o tem mag. Igor Strnad: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna Praksa, št. 6-7, Ljubljana 2021, str. 13 do 15, Neža Pogorelčnik: Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2013, št. 1, str. 143 in 144 ter sklep VSM I Cp 824/2020 z dne 24. 11. 2020, tč. 20 obrazložitve.

18Za izdajo začasne odredbe zadošča že dokazni standard verjetnosti.

19Tudi v tem postopku pred SEU se je postavilo vprašanje poštenosti in s tem dopustnosti nekaterih pogojev v kreditni pogodbi (točka 13. in 14. sodbe SEU C-609/19). Dve izmed zastavljenih vprašanj predložitvenega sodišča SEU sta bili namreč tudi, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13/EGS razlagati tako, da pogoji, ki določajo plačila v fiksnih obrokih, ki se prednostno uporabijo za poplačilo obresti, ter ki določajo podaljšanje trajanja (pogodbe) in povečanje plačil za plačilo preostalega zneska računa, ki se lahko zaradi sprememb menjalnega tečaja znatno poveča, ustvarjajo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, zlasti ker potrošnika izpostavljajo nesorazmernemu tečajnemu tveganju, in ali je treba člen 4 Direktive 93/13/EGS razlagati tako, da morata v skladu z njim jasnost in razumljivost pogojev kreditne pogodbe, v kateri je kredit izražen v tuji valuti in vračljiv v domači valuti, presojati tako, da se ob sklenitvi pogodbe nanašata na predvidljive gospodarske razmere, v obravnavanem primeru na posledice gospodarskih težav v letih od 2007 do 2009 za spremembe menjalnih tečajev, pri čemer se upoštevajo strokovnost in znanje poklicnega kreditodajalca ter njegova dobra vera (točka 20 sodbe EU). Na ta vprašanja je SEU podalo odgovore in prav takšna vprašanja se kot bistvena pojavljajo tudi v predmetni zadevi.

20Cilj je, da je iz razmerja med banko in potrošnikom odstranjena nedopustna vsebina, pri čemer mora biti to varstvo celovito in učinkovito.

21SEU C-415/11, Aziz, 60. točka obrazložitve in SEU C-537/12, C-116/13, Banco Popular Espanol in Banco de Valencia, 56. točka obrazložitve.