Jedro

Priznanje azila v Republiki Sloveniji bi bilo celo proti koristim mladoletnega prosilca, ki so v ponovni združitvi z njegovo materjo, ki živi v izvorni državi in kateri je bil mladoletni prosilec dodeljen po razvezi njegovih staršev, saj v Sloveniji nima urejenega statusa, pa tudi prošnja njegovega očeta za azil v Republiki Sloveniji je bila zavrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1689/2002-12 z dne 16.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.6.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, ki je državljan Slovaške Republike, za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Sodišče prve stopnje je v skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi in ni ponovno navajalo razlogov za svojo odločitev. Ocenilo je, da je tožena stranka sprejela svojo odločitev tudi v skladu z določbami Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list RS-MP, št. 9/92 in 35/92), ki v 3. členu na prvo mesto postavlja otrokove koristi, kar pa ne bi bilo upoštevano, če bi se tožniku v Republiki Sloveniji priznala pravica do azila. Tožnik namreč v Slovenijo ni prišel kot begunec zaradi razlogov, ki jih priznava Zakon o azilu (ZAzil) in takšne zaščite tožnik dejansko tudi ne potrebuje. V Slovenijo je prišel s svojim očetom Z.M., prosilcem za azil v Republiki Sloveniji, tožnik pa se pri svoji prošnji za azil identificira z očetovimi težavami in njegovimi razlogi za priznanje azila. Na Slovaškem ima mater, in ker je mladoleten, je njegova mati pri slovaškem sodišču, po razvezi zakonske zveze s tožnikovim očetom, dobila zakonito skrbništvo za tožnika. V primeru priznanja azila tožniku v Republiki Sloveniji naša država tako ne bi spoštovala odločbe sodišča Slovaške Republike, kjer so sodišča neodvisna in ločena od ostalih vej oblasti. Poleg tega je Slovaška Republika večstrankarska, multietična parlamentarna demokratična država, kandidatka za članstvo v EU, ki je svoj pravni red v veliki meri že prilagodila ustaljenemu pravnemu redu zahodnoevropskih parlamentarnih demokracij in je po poročilu ameriškega notranjega ministrstva o stanju človekovih pravic na Slovaškem njenim državljanom omogočeno, da v celoti uveljavljajo svoje ustavne pravice.

Tožnik v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma da mu prizna pravico do azila v Republiki Sloveniji iz humanitarnih razlogov. Je prosilec za azil od svojega 12 leta, v Republiki Sloveniji pa se nahaja že 2 leti in pol. Po napotilih upravnega sodišča bi ga morala tožena stranka napotiti na razgovor k psihologu, kar pa ni bilo storjeno. Postal je žrtev neurejenih odnosov med starši in dolgotrajnega azilnega postopka, v katerem niso bile izkoriščene vse možnosti, ki so predvidene v 3. členu Konvencije o otrokovih pravicah. Vprašanje zakonitosti vrnitve njega kot mladoletnega tožnika k njegovi materi na Slovaško bi moralo temeljiti tudi na strokovnem mnenju pedagoga in psihologa, kar pa dosedaj ni bilo storjeno.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pravilno je stališče tožene stranke, kateremu sledi v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje, da razlogov, ki jih navaja tožnik za priznanje statusa begunca in priznanje azila v Republiki Sloveniji, ni mogoče šteti med razloge v smislu 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000 - odločba US, 113/2000 - odločba US, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), na podlagi katerih bi bilo mogoče tožniku priznati pravico azila v Republiki Sloveniji. Republika Slovenija priznava po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil pravico do azila le tistim tujcem, ki zaprosijo in izkažejo nujno potrebo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, Ženevska konvencija); in po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil tudi tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz humanitarnih razlogov, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli št. 2, 3, 5 in 8 ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - MP, št. 7/94), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Teh pogojev tožnik ni uspel dokazati.

Poleg navedenih predpisov je treba v konkretnem primeru vsekakor upoštevati, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, tudi določbe Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Ta konvencija v 1. odstavku 3. člena določa, da je treba v vseh dejavnostih v zvezi z otroki kot glavno vodilo upoštevati otrokove koristi. Države pogodbenice pa so se na podlagi 9. člena Konvencije o otrokovih pravicah tudi zavezale, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, razen če je taka ločitev nujna za otrokovo korist. V skladu z navedeno obveznostjo morajo države članice zahteve otroka ali njegovih staršev za vstop v državo pogodbenico ali za odhod iz nje z namenom ponovne združitve družine na podlagi 10. člena iste konvencije obravnavati na pozitiven, human in ekspeditiven način. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo priznanje azila mladoletnemu tožniku v Republiki Sloveniji celo proti njegovi koristi, ki je v ponovni povezavi z njegovo materjo, bila pa bi tudi v nasprotju s sodbo Slovaškega sodišča, ki je predodelilo mladoletnega tožnika v vzgojo in oskrbo materi. Prav iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče tudi zavrača pritožbeni ugovor tožnika o neizkoriščenih možnostih azilnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je vsako nadaljnje zadrževanje tožnika v Republiki Sloveniji prav v nasprotju z njegovimi koristmi, saj živi v Republiki Sloveniji v statusno neurejenih razmerah in ločen od svoje matere, pa tudi prošnja njegovega očeta za priznanje azila v Republiki Sloveniji je bila s sodbo tega sodišča št. I Up 1294/2002-2 z den 20.11.2002 pravnomočno zavrnjena.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj ne obstojijo razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.