Jedro

V inšpekcijskem postopku je stranka v postopku le investitor nedovoljenega posega, ne pa tudi tisti, ki je podal prijavo inšpektorju. Zato tožeči stranki skladu z določbo 139. člena ZUP/86 ni mogoče priznati lastnosti stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 99/99-11 z dne 14.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 5.1.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Urbanistične inšpekcije Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota K., Izpostava J. z dne 28.5.1998, s katerim tožeči stranki na podlagi 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) ni bila priznana lastnost stranke v inšpekcijskem postopku.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da iz upravnega spisa izhaja, da je organ prve stopnje investitorju C.R. izdal odločbo po uradni dolžnosti na podlagi 72. in 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) zaradi ublažitve naklona brežine na parc. št. 481/1 k.o. P. Na podlagi 139. člena ZUP/86 je preizkusil, ali ima tožeča stranka pravico biti stranka v postopku ob upoštevanju 72. in 73. člena ZUN. Na podlagi navedenih določil ZUN je pravilno presodil, da se postopek uvede po uradni dolžnosti in da je stranka v inšpekcijskem postopku investitor in to ne glede na to, kdo je dal prijavo. Na podlagi 49. člena ZUP/86 je stranka oseba, ki se na njeno zahtevo uvede postopek, zoper katero teče postopek, ali tista oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. V inšpekcijskem postopku na podlagi 72. in 73. člena ZUN pa je investitor stranka v postopku, zato je bila zoper C.R. izdana odločba v inšpekcijskem postopku. Tožeča stranka navaja, da je neposredno prizadeta, vendar lahko svoje koristi varuje v postopku izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Zato je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli, po kateri ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Inšepkcijski organ s svojim ravnanjem te določbe ni upošteval. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožeči stranki ni bila dana možnost varovati svojih koristi v postopku izdaje lokacije in gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Pritožbeno sodišče naj zadevo ponovno preveri in tožeči stranki prizna lastnost stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja.

V zadevi gre za inšpekcijski postopek ne pa za postopek izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del, kot to zmotno navaja tožeča stranka v pritožbi. Zato se v zadevi, ko gre za inšpekcijski ukrep, ne more sklicevati na kršitev 8. člena navedene konvencije. Na ugotovljeno dejansko stanje je bilo po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo pravilno ugotovljeno.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (73. člen Zakona o upravnem sporu).