Jedro

Naročnik je dolžan pregledati izvršeno delo in nato o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti prevzemnika posla. Šele ko so dela končana, lahko tožena stranka uveljavlja napake na izvršenem delu. Pri nedokončanem delu zato ne gre za uvelajvlajnje stvarnih napak.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da plačilni nalog ostane v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati 607.494,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ter stroške mandatnega postopka, prav tako s pripadajočimi obrestmi (1. točka izreka). V 2. točki izreka pa je toženi stranki še naložilo, da tožeči povrne stroške pravdnega postopka. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz "vseh" pritožbenih razlogov. Navedla je, da ni izgubila pravic, ki ji gredo iz jamčevanja za napake, saj ni prišlo do prevzema. Sklicuje se na to, da je tožeča stranka za napake vedela (485. v zvezi s 121. člen ZOR), kar po njegovem mnenju potrjujeta tudi navedbi tožeče stranke, da so bila dela dokončana s spremembami po naročilu stanovalcev in da naročila za spremembo s strani tožene stranke ni prejela. Pritožnica nadalje trdi, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč oprlo svojo odločitev na to, da je "nedvomno, da je tožeča stranka izpolnila svoje obveznosti po pogodbi, torej v celoti izvršila s strani tožene stranke naročeno delo". Ta trditev sodišča ni z ničemer dokazana. Pritožnica se ob tem sklicuje na zapisnik z dne 28.12.1992, ki ga je podpisala tudi tožeča stranka in na dopis z dne 07.01.1993. V zvezi z dogajanjem, zlasti pa dejstvom, da delo ni bilo dokončano in zato tudi prevzem ni bil mogoč, je predlagala zaslišanje prič A.Č. in J.H.. Nadalje pritožnica meni, da nepodpisan poziv na prevzem, ki ga je tožeča stranka predložila šele 05.09.1996, ne more dokazovati ničesar. Tožeča stranka bi morala poskrbeti, da bi imela potrdilo o tem, da je tožena stranka navedeno obvestilo dobila, sodišče pa bi moralo svoje trditve bolje obrazložiti. Tudi "delitev končne obračunske situacije na hiši Miklošičeva X", ki jo sodišče navaja kot dokaz, kaže le na to, kakšna bi bila delitev, če bi tožeča stranka delo končala. Dejstvo pa je, da tožeča stranka del ni dokončala. Za sodišče je očitno pomembno, da je delo dokončano, ne pa tudi da je opravljeno v skladu s pogodbo in tehnično dokumentacijo. Kolikor delo ni opravljeno po pogodbeni dokumentaciji in v skladu s pogodbo, potem ne more veljati za dokončano. Ena izmed stvarnih napak je ravno nedokončanje dela. Sodišče po mnenju pritožnice ne loči med dokončanjem dela in delom z napako, ki je lahko samo nedokončano delo. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri trditvi, da delo ni bilo končano, saj ni bilo opravljeno v skladu s pogodbo. Vendar sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da so bila dela opravljena. Celo sama tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 29.11.1995 navedla, da je tožeča stranka odstanila 10 špirovcev, odstranila nosilno konstrukcijo in jo nadomestila z drugo, spremenila naklon strehe in jo dvignila, namesto dogovorjene kritine dala drugo kritino, zamenjala bakreno kritino z aluminjasto, namesto bobrovcev namestila aluminij in na ta način streho popolnoma predrugačila (list. št. 12). Ob tem pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni konkretno pojasnila, v čem se opravljena dela razlikujejo od tistih, ki naj bi bila dogovorjena s pogodbo. Pomanjkanja ustreznih trditev pa ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem prič (A.Č. in J.H.). V dokaznem postopku se namreč potrdi ali veže tisto, kar sta strankii zatrjevali, ne služi pa temu, da bi stranki šele zvedeli za določena dejstva. Svojo pritožbeno trditev, da delo ni bilo prevzeto, tožena stranka opira na določbo 485. člena v zvezi s 121. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Meni, da pravic, ki ji gredo na podlagi jamčevanja za napake, ni izgubila, saj je tožeča stranka za napako vedela. Potrditev svojega stališča tožena stranka vidi v navedbah tožeče stranke, vendar te povzema le deloma. Tako je v pripravljalni vlogi z dne 14.11.1995 tožeča stranka sicer res zapisala, da je opravila dodatna dela po posebnem naročilu strank, vendar je zapisano tudi, da so bila ta dela plačana posebej in da nimajo s predmetno zadevo nič skupnega. Tudi g. Z. Š., ki je bil zaslišan kot stranka, je povedal, da so bila dela dokončana "tako kot je v pogodbi" oz. z manjšimi spremembami (list. št. 37). Sodišče druge stopnje tudi nima razlogov za dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prejela dopis tožeče stranke z dne 20.01.1995, s katerim jo je ta pozvala, da opravi prevzem dogovorjenih del (priloga A8). Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela dokazati, da bi imela utemeljenega razloga za to, da del ni prevzela (2. odst. 614. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Prav tako pa v spisu ni trditvene in dokazne podlage za sklep, da je tožena stranka želela v skladu z določbo 608. člena ZOR pogodbo razdreti. Iz dopisa tožeče stranke, s katerim je ta toženo stranko pozvala, naj opravi prevzem dovršenih del, je razvidno, da so bila dela končana. Sodišče prve stopnje upravičeno ugotavlja, da so navedbe tožene stranke o tem, da delo ni končano oz da ima napake, protislovne. Že iz 1. odst. 614. člena ZOR namreč izhaja, da je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo in nato o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti prevzemnika posla. Šele ko so dela končana, lahko tožena stranka uveljavlja napake na izvršenem delu. Pri nedokončanem delu zato ne gre za uveljavljanje stvarnih napak. Nova je trditev tožene stranke, da je bila delitev končne obračunske situacije (priloga A17) sestavljena le za primer, če bi tožeča stranka dela dokončala (prim. 496.a. člen ZPP/77). Vendar navedeno iz listine izrecno ne izhaja. Drugih dokazov pa tožena stranka v zvezi s postavljeno trditvijo tudi ni predlagala. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba. Sodbo sodišča prve stopnje je preizkusilo tudi glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77) in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (2. odst. 354. člena ZPP/77) in da je pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo na podlagi 368. člena ZPP/77 potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. člena ZPP/77. Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99).