Jedro

Ob neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je predmetno zastekljeno avtobusno postajališče stalo že več let pred nesrečo tožnice (tožnica se je zaletela v steklo) in je tožnica mimo te postaje večkrat hodila (tudi dva krat do tri krat tedensko), je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče naprtiti krivde, ker tožnica ni ravnala z zadostno skrbnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača 5.770,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 07. 2008 do plačila.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/07; UPB 3; št. 45/08; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse stroškovno posledico. Po prepričanju tožnice je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Ugotovitve, kot izhajajo iz obrazložitve sodbe, pa so tudi protispisne. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da je bilo avtobusno postajališče naknadno spremenjeno, kar predstavlja bistveno kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Konstrukcija avtobusnega postajališča je sicer bila navzven vidna, ne pa tudi steklo, ki ni bilo označeno, zato je avtobusno postajališče, glede na konkretne okoliščine, predstavljalo nevarno stvar. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki na podlagi vpogleda v listinski dokaz pod B5, zaključi, da je avtobusno postajališče dobro vidno za povprečno skrbnega človeka in ne predstavlja nevarne stvari, saj so bile fotografije posnete naknadno, ko je bilo steklo na njih že ustrezno označeno. Ker na dan škodnega dogodka vpeto steklo ni bilo označeno, je predstavljalo nevarno stvar. Avtobusno postajališče postavljeno na pločnik tako, da onemogoča normalno gibanje, ni bilo pravilno postavljeno, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. V nadaljevanju izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki tožnici ni verjelo, da v času škodnega dogodka na steklu na avtobusnem postajališču ni bilo odsevnih trakov. Sodišču prve stopnje očita, da je neupravičeno izpodbijano sodbo oprlo predvsem na izpovedbo priče D.P., pri čemer pa si njegovo izpovedbo tudi napačno razlaga in izpoved povzema iztrgano iz konteksta. Zgolj vsebina neformalne korespondence, ki jo je zapisala sama priča D.P., ne predstavlja dokaza, da so bili prav v času škodnega dogodka na steklu konkretnega avtobusnega postajališča nalepljeni odsevni trakovi. Sodišče prve stopnje ni navedlo zakaj in v katerem delu je priči D.P. poklonilo vero. Neupravičeno ni sledilo izpovedbi priče V.B., ki je povedala, da vsaj še dva dni po tistem, ko se je škodni dogodek zgodil, steklena površina ni bila označena. Tudi izpoved priče K.L. potrjuje, da je povsem verjetno in življenjsko, da v določenem času na steklu oznak ni bilo. Ustrezne evidence o zamenjavi stekla in oznak, kot je povedala priča D.P., pa tudi ne obstajajo. Do izpovedbe priče A.M., ki je neposredno po škodnem dogodku srečala tožnico, pa se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ker ni zakonske podlage, ki bi nalagala obveznost, da so stekla na avtobusnem postajališču oblepljena z odsevnimi trakovi. Tudi dejstvo, da je tožnica vedela za avtobusno postajo, tožene stranke ne more razbremeniti odgovornosti. Njeno vedenje je zgolj razlog, da se ni zaletela že v drog avtobusne postaje, ki je nedvomno stal na pločniku in oviral pešpot, temveč le v steklo, ki pa v času škodnega dogodka ni bilo označeno. Tega, da je znotraj postajališča neoznačeno steklo, ki je bilo pred škodnim dogodkom že označeno, ni mogla pričakovati. Ob slabi vidljivosti ter povsem prosojnem steklu, ko je hodila po delu pločnika, kjer je bil prehod širši, škodnega dogodka ni mogla preprečiti. Če je sodišče že ugotavljalo, da ni ravnala z zadostno skrbnostjo, bi moralo ugotavljati kvečjemu delež soprispevka tožnice k nastalemu škodnemu dogodku, ne pa zavrniti tožbenega zahtevka v celoti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice, ki se je 13. 12. 2006 telesno poškodovala na avtobusni postaji v Kranju, ko se je zaletela v steklo avtobusne postaje na Hujah, zavrnilo z utemeljitvijo, da ni podana niti objektivna niti subjektivna odgovornost tožene stranke. Ocenilo je, da avtobusno postajališče ne predstavlja nevarne stvari, prav tako pa hoja mimo avtobusnega postajališča ne predstavlja nevarne dejavnosti. Ugotavlja, da tožnica ni dokazala, da v času nezgode steklene površine avtobusnega postajališča niso bile oblepljene z odsevnimi trakovi, spričo česar tudi ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Ocenilo je še, da tožnica tudi ni ravnala z zadostno skrbnostjo, ker pri hoji ni bila dovolj pazljiva.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da objektivna odgovornost tožene stranke ni podana. Steklo samo po sebi ni nevarno in tudi ne steklena stena avtobusnega postajališča, saj se nevarnost, ki sicer iz nje izvira, lahko omeji z ustreznimi ukrepi (nalepljenimi odsevnimi trakovi, posebnimi nalepkami). Neutemeljeno je zato pritožbeno vztrajanje na objektivni odgovornosti.

7. Opustitev označbe stekla z odsevnimi trakovi, če bi jo tožnica dokazala (po oceni sodišča prve stopnje, ki jo tožnica sicer izpodbija, tožnica ni dokazala, da odsevnih trakov na steklu avtobusnega postajališča ni bilo), bi zato lahko kvečjemu predstavljala krivdno odgovornost toženke (135. člen Obligacijskega zakonika; UR. l. RS št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ). Ob (neizpodbijanih) ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je predmetno avtobusno zastekljeno postajališče stalo že več let pred nesrečo tožeče stranke in da je tožnica mimo te avtobusne postaje večkrat hodila (tudi dvakrat do trikrat tedensko), je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni ravnala z zadostno skrbnostjo oziroma, da pri hoji ni bila dovolj pazljiva. Tožnica priznava, da je vedela za zastekljeno steno avtobusnega postajališča (po njeni izpovedbi, kot tudi izpovedbi vseh zaslišanih prič, je bil pred škodnim dogodkom na steklu nalepljen neprozoren trak, ki ga, po tožničini trditvi, ob škodnem dogodku ni bilo). Vprašanje, ali je bilo ob škodnem dogodku steklo označeno ali ne, po oceni pritožbenega sodišča, zato ni pomembno in na pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zmotno je pritožbeno stališče tožnice, da bi se dejstvo, da je za zastekljeno avtobusno postajo vedela, lahko upoštevalo le pri oceni njenega morebitnega soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku. Ob zadostni skrbnosti, bi tožnica, kljub slabi vidljivosti, na katero se v pritožbi sklicuje, škodni dogodek (trk v, po njeni trditvi, neoznačeno steklo avtobusne postaje) preprečila. Ker toženi stranki krivde ni mogoče naprtiti, je zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk odškodninske odgovornosti, sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

8. Morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih tožnica uveljavlja v zvezi z ugotavljanjem sodišča prve stopnje ali je bilo avtobusno postajališče oziroma steklo ustrezno označeno ali ne, ob dejstvu, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že zato, ker tožnica ni ravnala z zadostno skrbnostjo, niso upoštevne.

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi njenih pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.