Jedro

Če stranka v enem postopku postavi določene trditve, v drugem pa glede istih dejstev očitno drugačne trditve, je trditveni temelj ene in iste stranke protisloven. Glede na različnost trditev je očitno tudi, da so ene ali druge trditve, ali pa oboje, prirejene za potrebe vsakokratnega postopka. Takšnega ravnanja pa sodišče ne sme prenašati že zaradi vestnosti in poštenja, ki zavezuje tudi stranki pravdnega postopka.

Stranka pravice do zaslišanja izvedenca nima; zahteva ga lahko zlasti, če je bilo pisno mnenje nejasno, nepopolno, protislovno ali če se mnenja več izvedencev medsebojno bistveno razlikujejo. V praksi se je zaslišanje izvedenca spremenilo iz pravila v izjemo.

Izrek

I. Pritožba zoper točko IV izreka se zavrže. II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 839,97 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh od prejema te odločbe, od tedaj naprej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v točki I izreka vzelo na znanje umik tožbe na izpraznitev podaljška proizvodne hale, ker tožena stranka ni nasprotovala delnemu umiku tožbe. V točki II izreka je dovolilo spremembo tožbe, ker je presodilo, da je takšna sprememba smotrna. V točki III je delno ugodilo denarnim zahtevkom tožeče stranke, in jih v točki IV delno zavrnilo. V točki V je odločilo o pravdnih stroških.

2. V pritožbi tožena stranka meni, da bi bilo prvostopenjsko sodišče moralo zaslišati kot priče tri osebe (A. M., R. G. in N. G.); po mnenju pritožbe je ustno sklenjena pogodba o najemu podaljška tovarniške dvorane konvalidirala (4. odstavek 51. člena OZ). Določbe pravdnega postopka naj bi bile kršene zato, ker pooblaščenec tožene stranke ni bil prisoten na ogledu tovarniške dvorane. Nadaljnja procesna kršitev je bila storjena zato, ker sodišče ni opravilo zaslišanja izvedenca. Zato tudi tožena stranka ni mogla izvedencu postaviti vprašanj, na kakšen način je prišel do ugotovitev.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka navedla razloge za delno zavrnitev pritožbe in za delno zavrženje.

4. Pritožba zoper točko IV izreka ni dovoljena. Pritožba zoper ostale točke izreka prvostopenjske sodbe pa ni utemeljena.

Zavrženje dela pritožbe

5. Pritožnica je vložila pritožbo zoper celo prvostopenjsko sodbo, torej tudi zoper točko IV izreka. V tej točki izreka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

6. Izid prvostopenjskega postopka je bil v tem delu torej za pritožnico ugoden. Od pritožbe tožena stranka ne more pričakovati nikakršnega izboljšanja svojega položaja in torej od pritožbe nima nobene pravne koristi. V tem delu je pritožba očitno nedovoljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrglo (4. odstavek 343. člena in 352. člen ZPP).

Zavrnitev pritožbe zoper točki I in II izreka

7. Prvostopenjsko sodišče je v točki I izreka vzelo na znanje umik tožbe na izpraznitev podaljška proizvodne hale, ker tožena stranka ni nasprotovala delnemu umiku tožbe. V točki II izreka je dovolilo spremembo tožbe, ker je presodilo, da je takšna sprememba smotrna.

8. Pritožba ne navaja prav nobenega pritožbenega razloga. Pritožbeno sodišče je glede na to opravilo le preizkus po uradni dolžnosti, in sicer glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo takšnih kršitev. Pritožbo je zato Višje sodišče v tem delu zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zavrnitev pritožbe zoper točko III izreka

9. V tem delu je tožeča stranka uveljavljala zahtevke na plačilo denarnih zneskov. Tožeča stranka je namreč trdila, da je tožena stranka uporabljala tovarniško dvorano v njeni lasti, in pri čemer tožena stranka za takšno uporabo ni imela pravnega temelja v kakšni med strankama sklenjeni pogodbi in tudi ne kakšnega drugega pravnega temelja. Tožeča stranka je uveljavljala zahtevek na povrnitev neupravičene obogatitve (pridobitve; 190. člen OZ), ki naj bi bil nastal z uporabo tuje nepremičnine (198. člen OZ). Poleg tega je uveljavljala tudi zahtevka na plačilo elektrike in malic delavcem, ki pa sta imela po njenem zatrjevanju pravni temelj v sklenjeni pogodbi. Prvostopenjsko sodišče je tožbenim zahtevkom na navedenih pravnih temeljih ugodilo.

10. Pritožbeno sodišče meni, da je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno in da niso bile kršene določbe pravdnega postopka.

11. Velik del dejanskega stanja, kolikor se je spor nanašal na uporabo tovarniške dvorane, je bil celo nesporen. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je tožeča stranka lastnica parcele, na kateri stojita dve tovarniški dvorani (proizvodni hali). Prva ima 350 m2, druga je njen podaljšek, in znaša njena površina 412 m2. 1. 7. 2004 sta stranki tega postopka sklenili pisno pogodbo o najemu poslovnih prostorov glede prve tovarniške dvorane. Tožena stranka je izrecno priznala, da je poleg manjše uporabljala tudi drugo, večjo (podaljšek). Glede podaljška ni bila sklenjena pisna najemna pogodba. Tožena stranka se je med drugim branila tudi s trditvijo, da je bila sklenjena najemna pogodba tudi glede podaljška, in sicer ustno. Dogovorjeno naj bi bilo, da je tožena stranka upravičena uporabljati podaljšek brezplačno. Zmotna naj bi bila tudi odločitev glede povračila stroškov za elektriko in malice in odločitev o stroških postopka.

12. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo zato, ker toženi stranki ni uspel dokaz, da je bila najemna pogodba glede podaljška tovarniške dvorane sploh sklenjena (prvostopenjska sodba, rš. 14 na str. 11). Ta dokaz pa ni uspel zato, ker je tožena stranka glede sklenitve pogodbe in okoliščin v zvezi z uporabo podaljška podajala različne trditve. V pravnomočno končanem postopku z opr. št. VI Pg 267/2006 je trdila, da je podaljšek dvorane uporabljala od julija 2004, da je bilo ob sklenitvi najemne pogodbe dogovorjeno plačilo najemnine in da je bila ob sklenitvi ustnega dogovora najemnina že plačana za celotno obdobje najema, ter da je tožeča stranka sama preuredila podaljšek tovarniške dvorane tako, da ga je preurejenega izročila toženi stranki. V tem postopku pa je tožena stranka trdila, da je uporabljala podaljšek tovarniške dvorane od julija 2004, da je bila najemnina za podaljšek vključena v najemnino za manjšo tovarniško dvorano in da je ta podaljšek morala preurediti sama na svoje stroške. Prvostopenjsko sodišče zato ni izvajalo dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala, med drugim tudi zaslišanja treh prič. Prav to odločitev pa pritožba napada.

13. Pritožbena kritika ravnanja prvostopenjskega sodišča je neutemeljena. Stranka sama je tista, ki mora podati trditve o dejstvih (1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Dokazi se izvajajo le, če so trditve postavljene. Če stranka v enem postopku postavi določene trditve, v drugem pa glede istih dejstev očitno drugačne trditve, je trditveni temelj ene in iste stranke protisloven. Stranka svojemu trditvenemu bremenu, to pa je, postaviti trditve o dejstvih, s tem ni zadostila. Glede na različnost trditev je očitno tudi, da so bile ene ali druge trditve, ali pa oboje, prirejene za potrebe vsakokratnega postopka. Takšnega ravnanja tožene stranke pa sodišče ne sme prenašati že zaradi vestnosti in poštenja, ki zavezuje tudi stranki pravdnega postopka (9. člen ZPP).

14. Drugače bi seveda bilo, če bi si nasprotovale navedbe tožeče in tožene stranke o dejstvih; v takšnem primeru sodišče praviloma izpelje dokazni postopek. Vendar v tej zadevi ni šlo za takšen primer; protislovne so bile trditve tožene stranke o za odločitev v tej zadevi bistvenih dejstvih.

15. Prvostopenjsko sodišče je glede na opisani trditveni temelj pravilno opustilo izvedbo dokaza; predlagani dokazi z zaslišanjem treh prič (A. M., R. G. in N. G.) bi bil nedopusten, saj tožena stranka ni postavila ustreznih trditev o dejstvih (1. odstavek 213. člena ZPP).

16. S tem pa so trditve tožeče stranke, da najemna pogodba glede podaljška tovarniške dvorane sploh ni bila sklenjena, veljale za priznana. Ker najemna pogodba sploh ni bila sklenjena, tudi ni mogla konvalidirati.

17. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem se nanaša na delo izvedenca. Nedvomno tožena stranka ni bila prisotna v času, ko je izvedenec opravljal ogled, ker ni bila pravilno vabljena. Bila pa je prisotna tožeča stranka. Tožena stranka v pritožbi prvostopenjski odločbi niti ne očita, da se je oprla na pristransko izvedensko mnenje. Pritožba priznava celo „Da bi v konkretnem primeru na opravljanju izvedeniškega ogleda prihajalo do nedovoljenega vplivanja na delo izvedenca, tožena stranka nima dokaza.“ (pritožba, str. 4). Pritožba očita, da bi lahko prišlo do izvajanja pritiska na izvedence in s tem vpliva na končno izvedeniško poročilo ali do napačne predstavitve dejanskega stanja. To pa je za uspeh pritožbe premalo. Pritožbeni razlog, ki ga navaja tožena stranka, ni absolutne narave, zato bi morala stranka povsem konkretno navesti, v čem bi ta kršitev lahko vplivala na pravilnost odločitve. Morala bi pač navesti, v čem konkretno so izvedenčeve ugotovitve dejstev napačne. Temu pa pritožba ne posveti niti stavka; pritožba namreč vseskozi navaja zgolj abstraktno možnost, da je izvedenec zmotno ugotovil dejstva, ne pa tudi, da je do tega prišlo.

18. Poleg tega, vendar pa nenazadnje, je tožena stranka v prvostopenjskem postopku (pravočasno) grajala prav to, namreč da ni bila prisotna na izvedenčevem ogledu (l. št. 109). Svojo možnost, izjaviti se o morebitnih napakah, nastalih pri ogledu, je torej ne le imela, temveč jo je tudi izkoristila. Vendar pa tudi takrat tožena stranka ni grajala nič konkretnega. Tega ni storila celo niti potem, ko jo je na to upravičenje opozorila tožeča stranka sama (v 8. pripravljalnem spisu, str. 2 = l. št. 111 ).

19. Pritožbena trditev, da sodišče izvedenca ni zaslišalo, drži, vendar to samo po sebi celo niti ni kršitev procesnega prava. Stranka pravice do zaslišanja izvedenca nima; zahteva ga lahko zlasti, če je bilo pisno mnenje nejasno, nepopolno, protislovno ali če se mnenja več izvedencev medsebojno bistveno razlikujejo (odločba VS RS, opr. št. II Ips 217/2005). V praksi se je zaslišanje izvedenca spremenilo iz pravila (1. odstavek 253. člena ZPP) v izjemo (Zobec v Ude/Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2010, kom. k 243. členu ZPP, pod 4 = str. 473). Vendar to celo niti ni edini razlog, zaradi katerega pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

20. Potem ko je sodišče na glavni obravnavi sprejelo jasen dokazni sklep, da se namreč „Vpogleda in prebere … izvedeniško mnenje, izvedenca D. Ž. ...“ in da se „Ostali dokazni predlogi … kot nepotrebni zavrnejo.“ te procesne opustitve prvostopenjskega sodišča tožena stranka ni uveljavljala. Sedaj se takšna procesna kršitev ne more več uveljaviti (1. odstavek 286.b člena ZPP). Vendar pa tudi že prej tožena stranka ni predlagala zaslišanja izvedenca, čeprav jo je tožeča stranka na to upravičenja opozorila sama (glej na prej navedenem mestu).

21. Pritožbene graje glede odločitve prvostopenjskega sodišča glede povračila stroškov za elektriko in za malice delavcev so povsem splošne. Na njih zato pritožbeno sodišče ni odgovarjalo (2. odstavek 350. člena ZPP). Glede ugotovljenega dejanskega stanja pa se tožena stranka sklicuje na prvostopenjsko odločbo, zlasti na njeno rš. 18. 22. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora nositi svoje pritožbene stroške sama, toženi stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve nagrade v višini 1500 odvetniških točk (tf. št. 18 (1) in 21 (1) Odvetniške tarife, materialnih stroškov v višini 25 odvetniških točk (3. odstavek 13. člena Odvetniške tarife) in DDV v višini 20 % od vsote prejšnjih zneskov, torej do skupaj 839,97 EUR. Ni pa upravičena do povrnitve sodne takse, ker ni izkazano, da jo je – kljub opominu – plačala.