Jedro

Določbe 120. in 124. člena ZTSPOZ/90 se nanašajo na primer, ko se je nekdanja zavarovalna skupnost le statusno uskladila z ZTSPOZ/90, ne urejajo pa položaja, ko se je zavarovalna skupnost ob uskladitvi z novo zakonsko ureditvijo hkrati tudi razdelila na več novih zavarovalnih subjektov. Morebitna hkratna delitev, ki sicer upošteva princip poprejšnje razdelitve poslovnih enot ali območnih skupnosti, je zato notranja stvar pravnih naslednikov. Ti upniku nekdanje zavarovalne skupnosti odgovarjajo solidarno po splošnih pravilih statusnega prava.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo (ki jo je označilo kot vmesno) tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od obeh toženk zahtevala solidarno plačilo 6,000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi njenih poškodb v prometni nesreči 3.5.1990, proti prvi toženki zavrnilo, ker je štelo, da je utemeljen njen ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, popravilo pa je njen naziv, ker ne gre za vmesno sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč. Tožnica razume razloge pritožbenega sodišča, kot da to povzema zatrjevane razloge prvostopenjskega sodišča, da ni pravnega temelja proti nobeni od toženk. Razumeti naj bi bilo, da je zavrnjen tožbeni zahtevek proti obema toženkama, to pa je absolutno pravno zgrešeno. Razlogi v zvezi s preoblikovanjem "območne skupnosti Maribor, Zavarovalnice Triglav d.d." v novo pravno osebo Zavarovalnico Maribor d.d. kot pravnega naslednika prve toženke, so skregani s pravno logiko, še bolj pa s pravno teorijo, saj gre za razmerje med materjo in hčerko, ki pa še niti do danes ni medsebojno urejeno. Zato tožnica meni, da je pravilno vložila tožbo zoper izdajatelja police, to pa je bila mater centrala Zavarovalnica Triglav d.d. v Ljubljani, ki je polico tehnično izdala preko svoje hčerke, vendar na svoje ime in na svoj račun. Vsakršna drugačna pravna interpretacija je absolutno zmotna in pravno nelogična. Zmotne so tudi trditve o v letu 1999 vloženi tožbi, saj je bila ta vložena že leta 1997. Tožnica v oklepaju še navede, da ne razume stavka obrazložitve na tretji strani, ki se začne v 14. vrstici, ker gre tu za nejasne in nerazumljive razloge, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pomanjkljive so tudi navedbe pravnih norm o pravnem nasledstvu. V prepozni dopolnitvi revizije tožnica opozarja na nepravilnosti pri zastopanju prve toženke.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožnica v reviziji napačno povzema in razume, do kakšne odločitve je prišlo v dosedanjem postopku. Kljub napačni oznaki sodbe kot vmesne sodbe, kar je pritožbeno sodišče odpravilo, je izrek prvostopenjske sodbe jasen. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od obeh toženk uveljavljala solidarno plačilo odškodnine, je bil zavrnjen le v delu, v katerem je naperjen proti toženi zavarovalnici in ne tudi proti drugi toženki. To izhaja ne samo iz izreka prvostopenjske sodbe, ampak tudi iz razlogov sodb obeh sodišč. O tožbenem zahtevku proti drugi toženki torej doslej še ni bilo odločeno. Tudi stavek v drugostopenjski sodbi, ki se začne v 14. vrstici na tretji strani, je povsem jasen. Zato ni prišlo do uveljavljanih procesnih kršitev. V prepozni dopolnitvi revizije uveljavljane procesne kršitve revizijsko sodišče ni smelo obravnavati.

Pač pa revizija utemeljeno graja pravilnost uporabljenega materialnega prava pri odločanju o pasivni legitimaciji prve toženke. Izpodbijano stališče obeh sodišč temelji na dejanskih ugotovitvah, da je bila po podatkih zavarovalne police zavarovalna pogodba o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti sklenjena pri takratni Zavarovalne skupnosti Triglav n. sol. o., Območni skupnosti Maribor n. sol. o., da je do nesreče prišlo v času veljavnosti te police 3.5.1990, da je kasneje prišlo do preoblikovanja v Zavarovalnico Maribor d.d. in da so na to novo zavarovalnico na podlagi enega od sklepov ustanoviteljev ter določb statuta prešle vse pravice in obveznosti iz zavarovalnih pogodb bivše Območne skupnosti Maribor. Prvostopenjsko sodišče je tudi pojasnilo, da je bilo preoblikovanje v Zavarovalnico Maribor d.d. vpisano v sodni register dne 26.12.1990. V letu 1997 (letnico 1999 v razlogih pritožbene odločbe je pripisati očitni pisni pomoti in ne gre za procesno kršitev) vložena tožba proti prvi toženki Zavarovalnici Triglav d.d. Ljubljana je zato po stališču obeh sodišč vložena proti osebi, ki za vtoževano škodo ni več odgovarjala.

Nazadnje povzeti materialnopravni razlogi o pomanjkanju pasivne legitimacije prve toženke so po presoji revizijskega sodišča zmotni. Revizija utemeljeno opozarja na drugačno ureditev prehoda pravic in obveznosti pri ustanavljanju novih pravnih subjektov. Na to je podrobneje opozarjala s sklicevanjem na drugačno ureditev v več zakonih že v svoji pritožbi. Pomanjkanje razlogov v pritožbeni sodbi o teh pritožbenih trditvah sicer ne predstavlja procesne kršitve (kot bi bilo mogoče razumeti sicer podrobneje neobrazložene revizijske trditve o pomanjkljivih navedbah pravnih norm o pravnem nasledstvu), vendar pa je v obravnavani zadevi prav izostali odgovor na materialnopravna opozorila pritožbe privedel do zmotne uporabe materialnega prava tudi na pritožbeni stopnji.

Tožnica je v pritožbi utemeljeno opozarjala na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 87/2002; ZOR), Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ, št. 77/88 do Ur. l. RS, št. 66/93; ZPod) in Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 15/2005 - UPB1; ZGD). Iz splošnih pravil obligacijskega prava izhaja osnovna ureditev, da se oseba dolžnika ne more spremeniti mimo upnikove volje (446. do 453. člen ZOR). Varstvu takšnega upnikovega položaja so namenjene tudi posebne določbe statusnega prava, ki urejajo preoblikovanje gospodarskih družb. Že ureditev v 187.a členu ZPod je določala, da so ob delitvi za obveznosti subjektov, ki so nehali obstajati, solidarno odgovorni subjekti, ki so nastali z delitvijo. Taka ureditev je določena tudi v sedanjem 533.m členu ZGD. Da je šlo pri statusnih preoblikovanjih prejšnje Zavarovalne skupnosti Triglav z vsemi njenimi območnimi skupnostmi tudi za delitev (in ne samo za prilagoditev takrat novemu Zakonu o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja; Ur. l. SFRJ, št. 17/90; ZTSPOZ/90), izhaja že iz samih navedb prve toženke, da so nastale štiri nove zavarovalnice. Ureditev iz prehodne določbe 124. člena ZTSPOZ/90 je sicer specialna določba statusnega prava za zavarovalnice. Po njej z dnem vpisa zavarovalne organizacije v sodni register nanjo preidejo vse pravice in obveznosti iz pogodb o premoženjskem in osebnem zavarovanju in o pozavarovanju ter vse druge pravice in obveznosti skupnosti. Katere so te skupnosti, s katerih se prenesejo vse druge pravice in obveznosti na zavarovalne organizacije, pa izhaja iz 120. člena istega zakona: gre za skupnosti premoženjskega in osebnega zavarovanja ter za pozavarovalne skupnosti, ki so bile ustanovljene po (prejšnjem) Zakonu o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 24/76; ZTSPOZ/76). Takšno po prejšnjem zakonu ustanovljeno skupnost je v obravnavani zadevi predstavljala pravna prednica prve toženke, to je Zavarovalna skupnost Triglav, ki je sklenila zavarovalno pogodbo o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Prej razložene določbe 120. in 124. člena ZTSPOZ/90 se namreč nanašajo na primer, ko se je nekdanja zavarovalna skupnost le statusno uskladila z ZTSPOZ/90, ne urejajo pa položaja, ko se je zavarovalna skupnost ob uskladitvi z novo zakonsko ureditvijo hkrati tudi razdelila na več novih zavarovalnih subjektov. Morebitna hkratna delitev, ki sicer upošteva princip poprejšnje razdelitve poslovnih enot ali območnih skupnosti, je zato notranja stvar pravnih naslednikov. Ti upniku nekdanje zavarovalne skupnosti odgovarjajo solidarno po splošnih pravilih statusnega prava (enako stališče je revizijsko sodišče že zavzelo v odločbi II Ips 411/2004).

Odločitev obeh sodišč o ugovoru pasivne legitimacije za prvo toženko je bila torej materialnopravno zmotna. Zaradi nje je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP tožničini reviziji ugodilo tako, da je sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških je odpadla, ker jih tožnica ni priglasila.