Jedro

Po 2. členu ZZT lahko tujec opravlja delo v Republiki Sloveniji na podlagi delovnega dovoljenja (če mednarodna pogodba ne določa drugače), po 2. odstavku 6. člena ZZT pa se delovno dovoljenje na vlogo delodajalca izda za določen čas, ki ne more biti daljše od enega leta. V obravnavanem primeru ni pogojev za uvedbo postopka, ker je delodajalec zaprosil za delovno dovoljenje za preteklo obdobje oziroma za nazaj in za obdobje, ki je daljše od enega leta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 409/97-10 z dne 25.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 13.2.1997, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Republiškega zavoda za zaposlovanje, Enote v M. z dne 2.4.1996. S tem sklepom je bila na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zavržena zahteva delodajalca H., d.o.o., M., ker ni pogojev za uvedbo postopka glede na določbe 2. člena in 2. odstavka 6. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92, v nadaljevanju ZZT) ob ugotovitvi, da je delodajalec zahteval izdajo delovnega dovoljenja za preteklo obdobje.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno odločila. Iz upravnih spisov izhaja, da je delodajalec z vlogo, vloženo dne 27.2.1996, zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja za nazaj. Tožbene ugovore zavrača in pritrjuje stališču tožene stranke, da je imel tožnik možnost ravnati po 23. členu ZZT in v roku devetdesetih dni od uveljavitve ZZT zaprositi za izdajo osebnega delovnega dovoljenja, pa tega ni storil. Pravnomočna sodba Delovnega sodišča v Mariboru, št. Pd 313/94 z dne 30.5.1995, ne zahteva izdajo delovnega dovoljenja za nazaj. Za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, če delodajalec ni ravnal po 25. členu ZZT in tožnika ni obvestil o možnosti vložitve zahteve za izdajo osebnega dovoljenja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo ter naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka. Zatrjuje, da nalaga navedena pravnomočna sodba Delovnega sodišča v Mariboru izdajo delovnega dovoljenja za obdobje, kot izhaja iz zahteve delodajalca. Ker je ta v stečaju od 1.6.1996, popolna reintegracija delovnega razmerja tako ni več mogoča. V odgovoru na pritožbo navaja tožena stranka, da tožnik v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi bilo mogoče upoštevati pri odločanju v upravnem postopku oziroma upravnem sporu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obravnavani zadevi gre za odločanje o izdaji delovnega dovoljenja na vlogo delodajalca, vloženo dne 27.2.1996. Ob izdaji odločb upravnih organov je veljal ZZT, ki je v 2. členu določal, da tujec lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v Republiki Sloveniji na podlagi delovnega dovoljenja (če mednarodna pogodba ne določa drugače), v 2. odstavku 6. člena pa, da se delovno dovoljenje na vlogo delodajalca izda za določen čas, ki ne more biti daljši od enega leta. Ugotovitev, da je delodajalec zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja za obdobje od 15.10.1992 do 31.5.1996, kar je za preteklo obdobje oziroma za nazaj in za obdobje, daljše od enega leta, izhaja iz vloge, ki je v upravnih spisih. Glede na takšno ugotovitev, ki ji tožnik tudi ne ugovarja, je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki in organu prve stopnje, da za uvedbo postopka po vloženi vlogi ni pogojev glede na določbe 2. člena in 2. odstavka 6. člena ZZT.

Na drugačno uporabo materialnega prava ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, navedena pravnomočna sodba Delovnega sodišča v Mariboru ne nalaga izdaje zahtevanega delovnega dovoljenja. Sicer pa vprašanja v zvezi z njeno izvršitvijo niso predmet tega upravnega spora.

Za odločanje o stroških postopka v obravnavanem primeru, ko je sodišče odločalo le o zakonitosti upravnega akta, v ZUS ni podlage. Po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS namreč trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta. Da bi v postopku nastali skupni stroški, pa tožnik ne navaja.

Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.