Jedro

Sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage je izjemoma mogoče zgolj v primeru, ko to stranka v svojih trditvah izrecno navede, hkrati pa bi bilo povzemanje vsebine takšnega dokaza v tožbo obsoletno zaradi njegove obsežnosti po eni strani, hkrati pa ustrezne razčlenjenosti na pravno relevantna dejstva po drugi strani.

Ob odsotnosti posebnih materialnopravnih pravil o drugačnem razporedu trditvenega in dokaznega bremena je na tožeči stranki (materialno) trditveno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek določenega zahtevka, na toženi stranki pa (materialno) trditveno (in dokazno) breme glede dejstev, ki utemeljujejo samostojne ugovore (npr. ugovor prenehanja obveznosti). Kako natančno mora tožena stranka prerekati tožbeni zahtevek oziroma tožeča stranka prerekati ugovore tožene stranke, pa je med drugim odvisno od kvalitete predhodnih navedb nasprotne stranke. Presoja o tem sodi v polje procesnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 50594/2009 z dne 12. 5. 2009 in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencu v višini 85,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje tožniku zmotno očita, da ni uspel dokazati obstoja zatrjevane terjatve, saj je situacija ravno obratna; namreč toženec ni uspel dokazati, da je plačal vse, kar je bil dolžan za stroške ogrevanja stanovanja v kurilni sezoni 2007 do 2008. Meni, da je uspel dokazati obstoj terjatve, saj je v tožbi in dokazilu v računu, ki je sestavni del zahtevka (tožba pa je bila vložena pred spremembo ZPP in zato v tožbi ni treba pojasnjevati vsebine listine, ampak je dovolj, da se stranka nanjo sklicuje - II Cp 2116/2011 z dne 24. 8. 2011) konkretno opredelil zahtevek. Na tako jasno opredeljen zahtevek pa toženec ni podal nobenih pravno relevantnih ugovorov. Njegove trditve so bile kontradiktorne, tudi sicer je rast cen energentov, zlasti kurilnega olja, nafte in naftnih derivatov splošno znano dejstvo, ki ga ni treba posebej dokazovati. Sistem zaračunavanja akontacij za ogrevanje in končni poračun pa sta bila vedno ustaljena praksa. V nadaljevanju pojasnjuje utemeljenost svojega zahtevka v zvezi z elaboratom, ki ga prilaga pritožbi. Sodišče se je ukvarjalo tudi z vprašanjem razlike v kvadraturi, izkazalo pa se je, da to sploh ni moglo biti sporno, saj je toženec na naroku 21. 8. 2012 na vprašanje pooblaščenca tožnika potrdil, da znaša njegova kvadratura 72,84 m2 (kvadratura ostalih stanovanj pa ni v domeni toženca, kakor tudi ne druga vprašanja, ki jih postavlja toženec v imenu nikoli legalno ustanovljenega "Odbora za ogrevanje") in ki je identična kvadraturi, navedeni v vseh s strani tožnika izdanih računih. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Na vročeno pritožbo odgovarja toženec, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Stroškov z odgovorom na pritožbo ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, predstavlja obravnavana zadeva spor majhne vrednosti, kar med drugim pomeni, da je sodišče druge stopnje vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (tj. na dejstva, ki jih je ugotovilo kot dokazana, kakor tudi na dejstva, ki jih ni ugotovilo kot dokazana). V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo predstavlja položaj, ko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovi dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP). V takšnem primeru sodišče druge stopnje razveljavi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v ponovno sojenje.

6. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru zavrnilo zahtevek tožnika iz razloga nesklepčnosti, ne pa nedokazanosti, kot to zmotno tolmači pritožba. Ugotovilo je, da tožnik ni zmogel svojega trditvenega bremena, saj bi morala tožbena podlaga vsebovati preverljiv in jasen obračun stroškov, ki jih tožnik vtožuje, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi moral tožnik na zahtevo toženca, da navede konkretna dejstva o porabljeni količini kurilnega olja in njegovi dejanski ceni ter pojasni razliko v kvadraturi, natanko navesti, kolikšna je bila poraba kurilnega olja, koliko je bilo prejetih akontacij in po kakšnem izračunu je tožnik prišel do vtoževanega zneska toženca. Pri tem je dodalo, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na posamezne predložene dokaze. Sklicevanje na poračun brez navajanja konkretnih dejstev, ki utemeljujejo njegovo višino in višino terjatve do toženca, namreč ne more zadostiti zahtevi glede utemeljenosti zahtevka po višini.

7. Tožnik v pritožbi ne graja stališča sodišča prve stopnje o tem, katera so pravno relevantna dejstva v konkretnem primeru (sodišče prve stopnje jih je navedlo v 6. točki obrazložitve). Meni pa, da je svojemu trditvenemu bremenu zadostil s tem, ko je priložil dokaz, t. j. poračun, ki je sestavni del zahtevka. Takšna pritožbena graja pomeni očitek o nepravilni uporabi 7. in 212. člena ZPP, kar pa ne predstavlja očitka absolutne bistvene kršitve pravil postopka, temveč očitek relativne bistvene kršitve postopka, ki v sporu majhne vrednosti - glede na zgoraj pojasnjeno - ni dovoljen. Tudi sicer sodišče druge stopnje poudarja, da stališče toženca ni utemeljeno, saj je sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage izjemoma mogoče zgolj v primeru, ko to stranka v svojih trditvah izrecno navede, hkrati pa bi bilo povzemanje vsebine takšnega dokaza v tožbo obsoletno zaradi njegove obsežnosti po eni strani, hkrati pa ustrezne razčlenjenosti na pravno relevantna dejstva po drugi strani. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje – sklicujoč se na ustaljeno sodno prakso(1) in upoštevajoč trditveno in dokazno podlago tožbe – pravilno poudarilo, da bi sodišče kršilo razpravno načelo ter povezanost trditvenega in dokaznega bremena, če bi namesto preverjanja zatrjevanih dejstev z dokazi, sámo „brskalo“ po dokazih in šele na njihovi podlagi z uporabo logičnih ali matematičnih operacij sklepalo o pravno relevantnih dejstvih.

8. Nasprotno stališče tožnik utemeljuje z zatrjevanjem, da je bila tožba v obravnavani zadevi vložena pred spremembo ZPP, pri čemer ne pojasni, na katero spremembo se nanaša. Tudi odločba II Cp 2116/2011 z dne 24. 8. 2011, na katero se v tej zvezi sklicuje, obravnava povsem drugačno procesno situacijo od obravnavane (t. j. nedopustnost pavšalnega sklicevanja v pritožbi na navedbe iz prejšnje pritožbe), zato za konkretni primer ni relevantna. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje tožnika na splošno znana dejstva, češ da njihovo dokazovanje ni potrebno (pri čemer ponovno zamenjuje očitek sodišča o nezadostitvi trditvenemu bremenu z očitkom o nezadostitvi dokaznemu bremenu). Navedeno sicer drži, kar pa toženec spregleda, je načelo iz 7. člena ZPP, ki velja tudi za splošno znana dejstva in zaradi katerega sodišče na takšna dejstva ne more opreti svoje odločitve, če jih nobena izmed strank ni upeljala v postopek s svojimi trditvami. To pa je ravno tisti očitek, zaradi katerega je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru zavrnilo zahtevek tožnika.(2)

9. Tožnik sicer skopost svojih tožbenih navedb opravičuje tudi z zatrjevano nekonkretizirano obrambo toženca, s čimer pa meri na očitek o nepravilni individualizaciji procesnega trditvenega bremena (ne pa materialnega), kar ponovno predstavlja v tem postopku nedopusten očitek relativne bistvene kršitve pravil postopka.(3) (4) Glede na neenotnost sodne prakse glede trditvenega bremena pa sodišče druge stopnje ne glede na navedene razloge sicer pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bil glede na pomanjkljivost tožbenih trditev tožnika poziv toženca, da navede konkretna dejstva o porabljeni količini kurilnega olja in njegovi dejanski ceni ter pojasni razliko v kvadraturi, zadosten za aktiviranje dolžnosti tožnika, da ustrezno dopolni svojo trditveno podlago.

10. Pritožbene navedbe glede nespornosti kvadrature stanovanja toženca med pravdnima strankama predstavljajo grajo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v tem postopku niso dopustne (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbene navedbe v zvezi z listinami, ki jih je tožnik priložil pritožbi, pa le-te predstavljajo novoto, ki je tožnik ne opraviči, zato jih sodišče druge stopnje niti ne more niti sme upoštevati (337. člen ZPP).

11. Ker je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo materialno pravo, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec stroškov z odgovorom na pritožbo ni priglasil, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.

(1) Tako npr. VSL I Cp 1436/2012 z dne 11. 3. 2013 in VSL II Cp 1821/2010 z dne 21. 7. 2010. (2) V skladu z razpravnim načelom mora v pravdnem postopku vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP).

(3) Treba je namreč upoštevati, da je ob odsotnosti posebnih materialnopravnih pravil o drugačnem razporedu trditvenega in dokaznega bremena na tožeči stranki (materialno) trditveno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek določenega zahtevka, na toženi stranki pa (materialno) trditveno (in dokazno) breme glede dejstev, ki utemeljujejo samostojne ugovore (npr. ugovor prenehanja obveznosti). Kako natančno mora tožena stranka prerekati tožbeni zahtevek oziroma tožeča stranka prerekati ugovore tožene stranke, pa je med drugim odvisno od kvalitete predhodnih navedb nasprotne stranke. Presoja o tem sodi v polje procesnega prava (7. in 212. člena ZPP).

(4) Da je splošno pravilo iz 212. člena procesni izraz materialnega trditvenega in dokaznega bremena in je del procesnega prava na primer sodba II Ips 504/2005 ter sodba in sklep II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 ter J. Zobec v L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, Gospodarski vestnik Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, stran 380; enako Siniša Triva in Mihajlo Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 498.