Jedro

Pri presoji, ali je toženec z objavo članka na nedovoljen način posegel v tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva je pomembno, da se ugotovi, ali temeljijo navedbe v članku na resničnih dejstvih in ali toženec z njimi obravnava vprašanja, pomembna za javnost.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati prvemu tožniku odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo zahtevek druge tožeče stranke. Ugotovilo je, da je toženec s člankom "Čuden vzpon in vse bolj sumljiv požig p. podjetja F." v časopisu R. dne 19.9.1993 neprikrito namigoval, da je tožnik možni osumljenec, da je v lastnem skladišču podtaknil požar z namenom, da bi dobil zavarovalnino. Z nadaljnjimi namigi je želel prikazati tožnika v negativni luči, ko je opisoval njegove privilegije pri pridobivanju kreditov. Neresnične so tudi navedbe o zamenjavi parketa v celotni zgradbi na T. v P. Tako pisanje je za tožnika žaljivo in pomeni zlorabo ustavne pravice do obveščanja. V zvezi z višino prisojene odškodnine sodba navaja, da je toženec nanizal le nekaj za tožnika obremenilnih dejstev, iz članka pa izhaja, da postopek zoper tožnika ni bil uveden, oziroma je bila ovadba vložena zoper neznanega storilca.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in prisojeno odškodnino znižalo na 700.000,00 SIT, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Pri tehtanju med ustavno pravico svobode izražanja in informiranja ter ustavno pravico do varstva osebnega dostojanstva je sprejelo stališče, da v obravnavanem primeru pravica do varstva osebnega dostojanstva omejuje pravico do svobodnega izražanja in informiranja ter da spričo tega javna objava toženčevega imena kot osumljenca kaznivih dejanj pomeni neupravičen poseg v tožnikovo osebnostno pravico varstva dobrega imena in časti. Ni ugotovljen javni interes, ki bi upravičeval tak poseg. Toženec je zlorabil ustavno pravico do informiranja.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zanika, da je članek žaljiv in da je bila pravica do informiranja prekoračena. Toženec je javnosti posredoval le dejstva, ki jih je prej preveril. Poudarja, da nadnaslova, naslova in mednaslovov ni napisal. Ravno to pa širi možnost interpretacije in daje članku drugačno vsebino.

V dopolnitvi revizije toženec sam podrobno razčlenjuje obrazložitvi obeh sodb in jima očita številne netočnosti pri navedbah iz članka in pri interpretaciji vsebine članka. Pojasnjuje razloge, zaradi katerih je napisal članek in poudarja, da je skrbno zbiral in preverjal podatke, ki jih je objavil. Za vsako navedbo v članku pojasnjuje vire. Navaja, da sodišči, enako kot tožnik, napačno interpretirata vsebino članka. Namesto da bi se oprli na besedilo originala, se opirata na subjektivna mnenja in samovoljne interpretacije besedila, ki jih predlaga tožba. Poudarja, da tožnika ni označil kot osumljenca za požig in se pri tem sklicuje na besedilo članka. S tem osporava tisti del drugostopne obrazložitve, ki govori o tem, da je javna objava osumljencev kaznivih dejanj s polnim imenom hud poseg v osebnostno pravico posameznika. Zavzema se za svobodo obveščanja in javne besede.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodba prve stopnje navaja listine, ki jih je sodišče prebralo v dokaznem postopku. Med temi so članek, ki ga je kot original predložil toženec, spis Okrožnega državnega tožilstva v ... opr. št. Ktn 405/93, zapisnik o ogledu, dopis Okrožnega državnega tožilstva v ... z dne 26.6.1997 ter dokumentacija, ki sta jo predložili tožeči stranki, med katero je tudi reklamacija S. g. p. K. z dne 1.9.1992, naslovljena na drugo tožečo stranko F. d.o.o. Čeprav je sodišče izvedlo vse te dokaze, pa iz sodbe ni razvidno, kako jih je upoštevalo in katera od dejstev, ki sta jih pravdni stranki zatrjevali, šteje za dokazana in katerih ne. Sodba nima nobene ugotovitve o tem, ali pripisuje tožencu avtorstvo naslovov v članku, ki je v prilogi spisa pod A 3 in ki se razlikuje od besedila, ki ga je predložil toženec kot besedilo, katerega avtorstvo priznava. V prilogi A3, ki je pomanjkljiva fotokopija, manjka besedilo z navedbo, ki se nanaša na zamenjavo parketa v hiši T. v P. Ni ocenjena skladnost navedb v članku z vsebino tožilskega spisa in tudi ne z vsebino reklamacije SGP K.. Spričo tega tožena stranka utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 354. člena ZPP. Zaradi teh kršitev ni mogoče preizkusiti toženčevega stališča, da temelji članek na dejstvih, ki jih je ugotovil na podlagi verodostojnih virov in da naslovi, ki dajejo članku drugačno vsebino ali pa vsaj napotujejo na drugačno interpretacijo, niso njegovo delo. Vse to pa so bistvene okoliščine za presojo, ali je v škodo tožnika s člankom zlorabljena z ustavo zagotovljena svoboda izražanja.

Ustava Republike Slovenije v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja (1. odstavek 39. člena Ustave RS). Ta pravica je omejena s pravicami drugih (3. odstavek 15. člena Ustave RS), tako tudi s pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS). Pri presoji, ali je toženec z objavo članka na nedovoljen način posegel v tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva pa je pomembno, da se ugotovi, ali temeljijo navedbe v članku na resničnih dejstvih in ali toženec z njimi obravnava vprašanja, pomembna za javnost. Pri tem je treba upoštevati tudi tožnikov družbeni položaj v tem smislu, da se ugotovi, ali je bil kot podjetnik in tedanji občinski poslanec oseba z javnim statusom, in ali se članek nanaša na okliščine, ki so s tem v zvezi. Opredeliti se bo treba do toženčevega ugovora, da ni avtor vseh naslovov v časopisni objavi članka. Z analizo besedila, vključno z naslovi, bo treba ugotoviti, ali sploh gre za razžalitev ali kakšen drug poseg v tožnikovo čast in dobro ime (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Če gre zgolj za navajanje dejstev, ki pa so sama zase za tožnika neugodna, je treba ugotoviti, ali je podan tudi namen žalitve ali zaničevanja, oziroma ali gre le za prikaz dejstev, pomebnih za javnost, v okviru opravljanja časnikarskega poklica. Od odgovorov na ta vprašanja je odvisna ugotovitev, ali je toženec ravnal v skladu z zagotovljeno svobodo izražanja ter zbiranja in širjenja vesti in mnenja, ali pa gre za protipravno ravnanje, kar je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti.

Iz navedenega so razvidni napotki za nadaljnje postopanje.

Sklep revizijskega sodišča temelji na 1. odstavku 394. člena ZPP, izrek o stroških revizijskega postopka pa na 3. odstavku 166. člena ZPP.