Jedro

Okvir za odločitev o višini pravno priznane nepremoženjske škode je v II. odst. 200. čl. ZOR, za bodočo škodo pa v čl. 203 ZOR. Odškodnini pripadajo tudi stroški postopka, ki pa morajo biti skladni z določilom čl.164/2 ZPP opredeljeno navedeni.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2,223.523,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek do zneska 2,877.523,00 SIT s pp. pa je zavrnilo, kot neutemeljenega. Sodišče je odločalo tudi o pravdnih stroških in sicer, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki predpravdne in pravdne stroške v znesku 195.190,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer zoper zavrnilni del sodbe ter zoper stroškovni izrek iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni. Prisojena odškodnina iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti je namreč prenizko odmerjena, saj sodišče ni upoštevalo 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) glede bodoče škode, ki jo bo v prihodnje trpel tožnik. Premalo je upoštevalo 9 mesečni bolniški stalež ter dejstvo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star 34 let. Prav tako tožnik oporeka odmerjeni odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik navaja, da je sodišče pri odmeri zmotno upoštevalo 10 % trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in ne 15 %, kot to izhaja iz izvedeniškega mnenja. Zmotno pa je sodišče uporabilo materialno pravo, ko ni priznalo zakonitih zamudnih obresti od plačane izvedenine v višini 34.015,00 SIT in sicer od dneva plačila le-te (od 29.12.1998 dalje).

Pritožba ni utemeljena.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 354/II na kar mora paziti po uradni dolžnosti na podlagi čl. 365/II ZPP/77 v zvezi s čl. 498/I ZPP/99 (Ur.l. RS 26/99) pritožbeno sodišče, ni ugotovilo. Ob obravnavanju pritožbe zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje na podlagi izvedenega dokaznega postopka popolno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pravna podlaga za uveljavljanje nepremoženjske škode je v določilu čl. 200 ZOR. Po določilu I. odst. citiranega člena mora povzročitelj škode povrniti oškodovancu pravično denarno odškodnino. "Pravična odškodnina" pa je pravni standard, ki ga razčlenjuje II. odst. 200. čl. ZOR, ki razlaga, da sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šla odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Po določilu čl. 203 ZOR pa sodišče prisodi tudi odškodnino za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta škoda trajala tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve izvedenca za telesne bolečine in neugodnosti ter bodoče bolečine prisodilo pravično odškodnino v višini 900.000,00 SIT. Pri odmeri te odškodnine je v zadostni meri upoštevalo bolečinsko obdobje, pri čemer je upoštevalo, da je tožnik trpel stalne srednje močne bolečine 2 tedna, občasne srednje močne bolečine 4 tedne, konstantne lažje bolečine 5 tednov, občasne lažje pa 2 meseca. Sodišče prve stopnje je v celoti upoštevalo izvedeniško mnenje, tožnik pa ga v pritožbi tudi ni izpodbijal. Iz tega mnenja pa med drugim izhaja, da bo tožnik tudi v prihodnje imel še bolečine v vratu, levem ramenu in levem komolcu, da pa bodo omenjene težave v prihodnje še deloma izzvenele.

Upoštevaje torej to izvedeniško mnenje je bila iz tega naslova za fizične bolečine dosojena pravična odškodnina.

Za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila upoštevaje izvedeniško mnenje dosojena pravična odškodnina.Ob ugotovitvi,da se mora tožnik zaradi glavobolov izogibati vročini in soncu, da je bolj razdražljiv, ne prenaša hrupa, da je opustil športno rekreativne dejavnosti, zlasti kolesarjenje, da ima težave pri delu v dolgotrajnejši prisilni drži, daljši vožnji z avtomobilom, da je pri delu pogosto nezbran, oviran zlasti tam, kjer je potrebna dalj časa trajajoča koncentracija, je sodišče prve stopnje tem ugotovitvam dalo primeren poudarek. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri te odškodnine v celoti sklicevalo na izvedeniško mnenje in tako tudi upoštevalo, da gre pri tožniku za 15 % trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in je očitno zmotno zapisalo 10 %. Vendar to ni vplivalo na pravilno odločitev sodišča. Odškodnina v prisojeni višini 1,000.000,00 SIT je torej primerna, in v skladu s sodno prakso za odškodnine v podobnih primerih in je tako ni bilo mogoče zvišati.

Pritožniku je v tej zadevi še dodati, da povrnitev nepremoženjske škode v denarju že pojmovno ni mogoča. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo torej ne odpravi prizadetosti v oškodovančevi osebni sferi. Pravična denarna odškodnina za oškodovanca zato ni reparacija pač pa zadoščenje, ki naj omili njegove težave, to je škodo.

Glede na vse navedeno ter v skladu z določilom čl. 368 ZPP/77 v zvezi s čl. 498 ZPP/99 je bilo potrebno pritožbo zavrniti.

Tudi pritožba tožeče stranke glede odmere pravdnih stroškov ni utemeljena. Po določilu čl. 164 ZPP o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke. Tožnik stroškov izvedenine v znesku 34.015,00 SIT sploh ni zaznamoval v stroškovniku in zato v skladu z že navedeno določbo sodišče ni odmerilo teh stroškov niti obresti, ki jih pritožnik uveljavlja. Pritožba je tako tudi v tem delu, neutemeljena. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in tako v skladu s čl. 166/I ZPP sama trpi pritožbene stroške.