Jedro

Pri obravnavi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. členu KZ, čas storitve predstavlja pravno relevantno okoliščino z vidika presoje, ali je storilec deloval v posebej označenem času, torej v obdobju do oškodovančeve dopolnitve 15. leta starosti.

Spolno občevanje predstavlja jasen in enoznačen pojem, ki se nanaša na naravno združitev spolnih organov, v kazenskopravnem smislu pa je kaznivo dejanje dokončano že s samim začetkom penetracije. Gre za vrsto zakonskega (naravnega) znaka, ki je dovolj določno opredeljen že v samem zakonu, zato za konkretizacijo kaznivega dejanja zadostuje že sklicevanje na njegovo zakonsko prvino.

Ob postavitvi sodnega izvedenca B. C. so bili dokazi v zvezi s predhodnim zaslišanjem oškodovanke v preiskavi že izločeni in zato sodni izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja ni razpolagal niti z oškodovankino izpovedbo niti z njo povezanimi podatki ter se je pri svojem delu omejil izključno na vprašanja, ki mu jih je z odredbo postavilo sodišče. V izvedenskem mnenju sodni izvedenec tudi ni zapisal ali upošteval ničesar, kar bi mu povedala oškodovanka o kaznivem dejanju, prav tako pa ga o tem ni zasliševalo sodišče na glavni obravnavi. Na podlagi predstavljenega izvedensko mnenje ne predstavlja nedovoljenega dokaza.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 800,00 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 18. 4. 2016 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen štirih let zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovano B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.000,00 evrov napotilo na pravdo. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 evrov, ter potrebne stroške in nagrado zagovornika od dne 12. 1. 2016 dalje, kot tudi potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani. Obsojenca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila ostalih stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2. 12. 2016 pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi in izrečeni kazni spremenilo tako, da je v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja besedo „večkrat“ nadomestilo z „najmanj enkrat“, izrečeno kazen pa znižalo na tri leta zapora. V preostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, v kateri uvodoma uveljavlja kršitve iz vseh dovoljenih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, in sicer kršitev kazenskega zakona, absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2., 3., 8., 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona utemeljuje z nekonkretiziranim opisom kaznivega dejanja glede časa in kraja storitve, nekonkretiziran pa je tudi zakonski znak spolnega občevanja, zato ni jasno, na kakšen način je do kaznivega dejanja sploh prišlo. Po zagovornikovem mnenju predstavlja izvedensko mnenje psihiatra B. C. nedovoljen dokaz, ker se je sodni izvedenec pogovarjal z oškodovanko o obravnavanem dogodku, čeprav oškodovanka ni bila sposobna razumeti pravnega pouka. V okviru 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik očita pomanjkanje razlogov o tem, da nobena od zaslišanih prič v inkriminiranem obdobju ni posumila na spolno zlorabo, sodišče pa je spregledalo tudi dejstvo, da je bila oškodovanka v otroštvu spolno zlorabljena s strani fanta po imenu C. C. V obrazložitvi pravnomočne sodbe tudi ni razlogov o kraju in času storitve kaznivega dejanja oziroma so ti obrazloženi pavšalno, prav tako po zagovornikovem mnenju sodba glede kazenske odgovornosti obsojenca ne ponudi upoštevanja vrednih razlogov. Zagovornik vztraja na stališču, da sta sodišči nižjih stopenj kršili pravico do obrambe z neutemeljeno zavrnitvijo ogleda stranišča kot domnevnega prostora spolne zlorabe. Glede na vse ugotovljene okoliščine predstavlja izrečena zaporna kazen treh let še vedno previsoko odmerjeno kazensko sankcijo in ne odraža vseh ostalih dejavnikov pri oškodovanki, za katere obsojenec ni odgovoren. Na podlagi vsega navedenega zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v odgovoru z dne 31. 5. 2017, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenila, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Kraj in čas storitve kaznivega dejanja sta dovolj določna, prav tako tudi zakonski znak spolnega občevanja, kar je obsojencu omogočalo učinkovito obrambo. Sodišče prve stopnje je celovito pojasnilo, zakaj ni izvedlo ogleda stranišča, zato golo nestrinjanje zagovornika o tem ne predstavlja kršitve pravice do obrambe. Tudi do kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni prišlo, saj je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive in utemeljene razloge za zavrnitev predloga za izločitev sodnega izvedenca in izvedenskega mnenja. Vrhovna državna tožilka ugotavlja, da zagovornik pod videzom kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, enako pa v zahtevi zagovornik nedovoljeno izpodbija izrečeno zaporno kazen z lastno presojo obteževalnih in olajševalnih okoliščin. V vsem ostalem zagovornik po prepričanju vrhovne državne tožilke ponuja lastne dokazne zaključke, ki vodijo v smeri predlagane oprostilne sodbe. Vrhovna državna tožilka zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in zagovorniku, da se o njem izjavita, a izjave nanj nista podala.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker konkretni del opisa kaznivega dejanja ni časovno in krajevno dovolj konkretiziran. Očitano dejanje se razteza na nedoločen čas leta 2000, pri čemer ni podan natančnejši trenutek začetka inkriminiranega obdobja. Samo z navedbo naslova je po mnenju zagovornika sodišče preohlapno opredelilo tudi kraj storitve kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je zagovornik kršitev kazenskega zakona s temi navedbami uveljavljal že v pritožbi, ki jo je višje sodišče v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno. V zvezi z navedbo časa storitve kaznivega dejanja (v obdobju od leta 2000 do dne 16. 12. 2002) sta obe sodišči nižjih stopenj razumno obrazložili, da je časovno obdobje sicer nekoliko daljše, kar je glede na takratno starost oškodovanke razumljivo in ga ni mogoče natančneje opredeliti, a je čas storitve opredeljen dovolj določno do te mere, da omogoča učinkovito obrambo (5. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 8. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Pri obravnavi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. členu KZ, čas storitve predstavlja pravno relevantno okoliščino z vidika presoje, ali je storilec deloval v posebej označenem času, torej v obdobju do oškodovančeve dopolnitve 15. leta starosti. Kot je razvidno iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja, je bila oškodovanka rojena dne ... Glede na časovni očitek, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v obdobju od leta 2000 do dne 16. 12. 2002, je nedvomno izpolnjen zakonski pogoj oškodovankine starosti pod 15 let, saj je bila v kritičnem obdobju stara od 4 do 6 let. Podatek o točno (datumsko) določenem začetku inkriminiranega obdobja, v katerem je obsojenec najmanj enkrat spolno občeval s svojo hčerko, zato ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki bi ga bilo potrebno v izreku sodbe natančneje konkretizirati. Z vidika obravnave historičnega dogodka je zato opis kaznivega dejanja časovno dovolj določno opredeljen in kršitev kazenskega zakona ni podana, posledično pa takšna opredelitev časa storitve kaznivega dejanja tudi ni okrnila pravice do učinkovite obrambe. Enako velja tudi za kraj storitve kaznivega dejanja, pri čemer je iz navedb zagovornika razvidno, da niti ne oporeka natančno določenem naslovu (XY. cesta v kraju ZZ) kot kraju storitve kaznivega dejanja, temveč v nadaljevanju problematizira z možnostjo izvršitve očitanega kaznivega dejanja na stranišču stanovanjske hiše na tem naslovu. Takšno zatrjevanje pa ne predstavlja uveljavljanja kršitve kazenskega zakona, temveč zagovornikovo oporekanje pravnomočno ugotovljenemu dejstvu in uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. V okviru kršitve kazenskega zakona je neutemeljen tudi nadaljnji zagovornikov očitek o nekonkretizaciji zakonskega znaka spolnega občevanja. Spolno občevanje predstavlja jasen in enoznačen pojem, ki se nanaša na naravno združitev spolnih organov, v kazenskopravnem smislu pa je kaznivo dejanje dokončano že s samim začetkom penetracije1. Gre torej za vrsto zakonskega (naravnega) znaka, ki je dovolj določno opredeljen že v samem zakonu, zato za konkretizacijo kaznivega dejanja zadostuje že sklicevanje na njegovo zakonsko prvino. Izvršitveno ravnanje v izreku sodbe je zato dovolj konkretizirano in ne dopušča nobenega dvoma o izvrševanju učinkovite obrambe, kot pravilno ugotavlja vrhovna državna tožilka, pa je natančnejše opisovanje načina tega izvršitvenega ravnanja lahko kvečjemu predmet obrazložitve sodbe.

8. Zagovornik v zahtevi vztraja na stališču, da predstavlja izvedensko mnenje psihiatra B. C. nedovoljen dokaz, ker se je sodni izvedenec pogovarjal z oškodovanko "o obravnavanem dogodku in očitanih dejanjih" kljub temu, da oškodovanka ni bila v celoti sposobna razumeti pravnega pouka in se zato sodba na njeno izpovedbo ne sme opirati. Kot je mogoče razumeti zagovornika, se sodba po njegovem mnenju opira na izvedensko mnenje, ki predstavlja dokaz, pridobljen na podlagi nedovoljene izpovedbe oškodovanke. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da zagovornik pri zatrjevanju te kršitve zakonitosti (pa tudi ostalih) v zahtevi ne preseže vsebinskega okvirja pritožbe in ne ponudi novih ali drugačnih utemeljitev, ki bi terjale dopolnilno pojasnilo o njegovih neutemeljenih stališčih in na katere ne bi že višje sodišče jasno in razumno odgovorilo. Višje sodišče je v 11. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da zagovornik s takšnimi navedbami izraža golo nestrinjanje z zavrnitvijo njegovega predloga za izločitev sodnega izvedenca in njegovega izvedenskega mnenja, ne izpodbija pa razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog. Zagovornik v zahtevi izhaja tudi iz napačnega procesnega izhodišča, češ da izvedensko mnenje B. C. temelji na izpovedbi oškodovanke. Kot izhaja iz sodnega spisa, je bila oškodovanka zaslišana v preiskavi dne 29. 11. 2011, na prvi glavni obravnavi pa je dne 22. 10. 2013 sodna izvedenka M. T. pojasnila, da oškodovanka ob zaslišanju v preiskavi ni bila sposobna v celoti razumeti pravnega pouka. Sodišče prve stopnje je zato izločilo oškodovankino izpovedbo in vse ostale dokaze ter podatke, ki so bili vsebinsko povezani z njeno izpovedbo, tudi izvedensko mnenje M. T. Šele na tretji glavni obravnavi, ki se je pričela dne 9. 11. 2015 znova od začetka, je sodišče postavilo sodnega izvedenca klinične psihologije B. C. zaradi ugotavljanja procesne sposobnosti oškodovanke. Ob postavitvi sodnega izvedenca B. C. so torej bili dokazi v zvezi s predhodnim zaslišanjem oškodovanke v preiskavi že izločeni in zato sodni izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja ni razpolagal niti z oškodovankino izpovedbo niti z njo povezanimi podatki ter se je pri svojem delu omejil izključno na vprašanja, ki mu jih je z odredbo postavilo sodišče. V izvedenskem mnenju sodni izvedenec tudi ni zapisal ali upošteval ničesar, kar bi mu povedala oškodovanka o kaznivem dejanju, prav tako pa ga o tem ni zasliševalo sodišče na glavni obravnavi. Na podlagi predstavljenega zato tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča izvedensko mnenje ne predstavlja nedovoljenega dokaza. Na takšne zagovornikove ugovore je odgovorilo že sodišče prve stopnje v 42. in 43. točki obrazložitve sodbe, kot že predhodno zapisano, pa teh razlogov zagovornik v pritožbi ni vsebinsko izpodbijal. Tako se zagovornikovi argumenti o izvedenskem mnenju kot nedovoljenem dokazu izkažejo kot protispisni, njegova nadaljnja zatrjevanja o razbremenilni naravi tega dokaza pa kot poskus izpodbijanja dokazne ocene sodišča, s čimer pa kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more utemeljiti.

9. Zagovornik očita tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker po njegovem mnenju v obrazložitvi pravnomočne sodbe manjkajo razlogi o nekaterih pravno odločilnih dejstvih, predvsem o tem, da nihče od strokovnjakov (obe pediatrinji J. R.in L. B., ginekologinja B. P. in strokovni delavci Centra za socialno delo MM, v nadaljevanju CSD MM) ni posumil na spolno zlorabo v kritičnem obdobju, prav tako pa so izostali tudi razlogi o tem, da je oškodovanko v otroštvu spolno zlorabil fant z imenom C. C. Tudi ti zagovornikovi očitki so neutemeljeni. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana takrat, ko v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. To so vsa tista dejstva, ki konkretizirajo zakonske znake kaznivega dejanja oziroma se nanašajo na predmet obtožbe ter druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Odgovor na vprašanje, ali je v kritičnem obdobju prišlo do spolnega občevanja obsojenca s hčerko, zadeva ugotovitev pravno odločilnega dejstva. Sodišči nižjih stopenj sta na podlagi načela proste presoje dokazov obrazložili, na kakšen način so posamezni dokazi, ocenjujoč vsakega posebej in vse skupaj, potrdili spolno občevanje. Pri tem sta nižjestopenjski sodišči z izčpnimi, konkretnimi, razumnimi in med seboj skladnimi razlogi ocenili izpovedbe strokovnih delavcev Centra za usposabljanje, delo in varstvo NN (v nadaljevanju CUDV NN), izpovedbi peditarinje J. R. in ginekologinje B. P. ter njuni medicinski dokumentaciji in zdravstveni karton oškodovanke, izpovedbe oškodovanke, njene matere in očima, listinsko dokumentacijo CSD MM z dne 27. 11. 2002 ter izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke B. C. (od 11. do 21. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe in od 5. do 14. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe). Zagovornik se s takšno presojo pravno odločilnih dejstev ne strinja in jo na več mestih zahteve skuša prikazati kot posledico napačne dokazne ocene obeh nižjestopenjskih sodišč. S tem pa po vsebini ne zatrjuje kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Enako velja tudi za nadaljnje zagovornikove trditve, da iz obrazložitve pravnomočne sodbe niso razvidni razlogi glede časa (predvsem začetka inkriminiranega obdobja) in kraja storitve kaznivega dejanja. Zagovornik tem dejanskim zaključkom oporeka in z lastno dokazno oceno izpeljuje zaključek, da do kaznivega dejanja v inkriminiranem obdobju ni prišlo, ker je bila oškodovanka žrtev spolne zlorabe šele pozneje v otroštvu s strani drugega vrstnika, prav tako pa do kaznivega dejanja na obsojenčevem domačem naslovu ni moglo priti zaradi premajhnega stranišča. Na ta način zagovornik uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stranja, kakor ga je z vidika časa in kraja storitve kaznivega dejanja obrazložilo sodišče prve stopnje v 9., 12., 14., 16., 20. in 22. točki obrazložitve sodbe, sodišče druge stopnje pa je tem razlogom pritrdilo v 8. in 12. točki obrazložitve sodbe.

10. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.

11. Zagovornik v zahtevi vztraja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z ogledom stranišča, na podlagi katerega bi se lahko prepričalo, da do kaznivega dejanja v stranišču ni moglo priti, kar potrjujejo izpovedbe prič (pri čemer ne navede, katerih), zagovor obsojenca in fotografije stranišča. Enak dokazni predlog je obsojenec podal že na predobravnavnem naroku, sodišče pa je po izvedenem dokaznem postopku, predvsem na podlagi zagovora obsojenca in z vpogledom v fotografije stranišča zaključilo, da je izvedba dokaza z ogledom stranišča nepotrebna. Že sam obsojenec ni zanikal možnosti, da sta lahko v stranišču dve osebi, pogoj za to pa je, da mora ena stopiti na školjko, da lahko druga vstopi v stranišče. Sodišče je upoštevalo tudi njegov opis stranišča, da gre za dober meter krat meter širok prostor, v katerem je školjka, obsojenčev opis pa je bil skladen tudi s fotografijami stranišča. Sodišče je zaključilo, da je zaradi prostorske omejenosti težavno le odpiranje vrat stranišča, da pa se dve osebi istočasno lahko v njem nahajata in je zato spolna zloraba majhne deklice v njem realna in mogoča. Zaradi jasne slike o velikosti stranišča, ki si jo je z oceno obsojenčevega zagovora in vpogledom v fotografije stranišča ustvarilo sodišče, je izvedbo ogleda stranišča ocenilo kot nepotrebno (22., 31. in 32. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pritožbeno sodišče je tem razlogom pritrdilo in zavrnilo ugovore obeh pritožnikov o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe (8. točka obrazložitve sodbe).

12. Vrhovno sodišče sprejema razloge sodišč prve in druge stopnje, s katerimi sta zavrnili dokazni predlog obrambe. Kot je predstavljeno v 10. točki te obrazložitve, obramba, ki zahteva izvedbo razbremenilnega dokaza, nosi breme, da z zadostno stopnjo verjetnosti poleg njegovega obstoja izkaže tudi njegov uspeh za obdolženca. Obramba takšnemu dokaznemu bremenu v obravnavani zadevi ni zadostila, saj ni ponudila ustrezne podlage, iz katere bi izhajala ocena verjetnosti uspeha predlaganega dokaza, kar je ugotovilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje v 32. točki obrazložitve sodbe. Ob upoštevanju dokaznega položaja obrambe se zagovornikove navedbe o kršitvi pravice do obrambe izkažejo za neutemeljene. Sodišči nižjih stopenj sta celovito, vestno in razumljivo obrazložili zavrnitev dokaznega predloga in na podlagi splošnih izkustvenih pravil zavrnili možnost, da bi s predlaganim dokazom bilo mogoče vnesti dvom v ugotovljeno obremenilno dejstvo (da je spolna zloraba v tako majhnem stranišču mogoča). Glede na izkustveno logične in razumne zaključke pravnomočne sodbe zavrnitev ogleda stranišča zato ni v nasprotju z zagotavljanjem obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma njegovo pravico do obrambe. Sicer pa je iz nadaljnjih zagovornikovih navedb v okviru uveljavljanja te kršitve ponovno mogoče razbrati, da podaja lastno dokazno oceno fotografij, s katero izključuje možnost spolne zlorabe v tako majhnem stranišču, s tem pa kršitve pravice do obrambe ne more utemeljiti.

13. Zagovornik v zahtevi vztraja, da je kljub znižanju zaporne kazni na drugi stopnji sojenja izrečena kazen zapora treh let še vedno previsoka in v neskladju z dejanskimi okoliščinami. Dokazni postopek namreč ni potrdil globokih in trajnih posledic pri oškodovanki, iz izvedenskega mnenja B. C. pa izrecno izhaja, da so kakršnekoli motnje pri oškodovanki lahko samo posledice organske in psihične poškodovanosti ter psihičnih in čustvenih zlorab v njenem otroštvu, ki pa niso bile zajete pod obtožbo. Zagovornik s takimi navedbami skuša omiliti posledice očitanega kaznivega dejanja in poudariti olajševalne okoliščine, s takšno utemeljitvijo pa po vsebini izpodbija primernost kazenske sankcije. Ta razlog je sicer dovoljen pritožbeni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, z vidika zahteve za varstvo zakonitosti pa ne in ga Vrhovno sodišče zato ni obravnavalo.

14. Z vsemi ostalimi navedbami pa zagovornik, bodisi pod videzom kršitev zakonitosti, kakor so bile predstavljene v predhodnih točkah obrazložitve, bodisi neposredno, izraža nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem. Na več mestih zahteve, enako kot v pritožbi, skuša izpodbiti verodostojnost izpovedb oškodovanke in strokovnih delavk CUDV NN, oporeka dokazni oceni izpovedb obremenilnih prič (predvsem pediatrinje J. R., ginekologinje B. P., oškodovankine matere in očima), podaja pa tudi pripombe na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za psihiatrijo B. C. Zagovornik se s tem izvedenskim mnenjem ne strinja in poudarja ugotovitve sodne izvedenke za klinično psihologijo M. V., ki je bila postavljena v pravdni zadevi dodelitve oškodovanke med staršema in v katerem je obsojenca prikazala v pozitivni luči. Na meji razumljivosti pa so zagovornikova polemiziranja o pravnomočno ugotovljenem spolnem občevanju obsojenca s hčerko kot enkratnem dogodku, češ da je "1 več kot 1, več pa je večje od (1 in več kot 1)". Zagovornik napačno izpeljuje obrazložitev pritožbenega sodišča, ki je zaključilo, da je gotovo dokazano, da je obsojenec s hčerko spolno občeval vsaj enkrat. Dokazi do stopnje gotovosti niso potrdili večkratnih spolnih občevanj, zato je pritožbeno sodišče v tem delu spremenilo obtožbeni očitek v korist obsojenca. Zagovornik v zahtevi oporeka tudi takemu (spremenjenemu) dokaznemu zaključku in vztraja, da do spolnega občevanja med obsojencem in oškodovanko ni prišlo. S temi navedbami zagovornik po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar predstavlja nedovoljen razlog za izpodbijanje pravnomočne sodbe.

C.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v znatnem delu pa je vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojeni A. A. dolžan plačati sodno takso v višini 800,00 evrov po tarifnima številkama 7114 in 7152 Taksne tarife, njeno višino pa je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.

1 Deisinger, M., Kazenski zakonik 2017 – posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, založništvo, d. o. o., Maribor, 2017, str. 280.