Jedro

Tožba je postala nepotrebna, ker je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju tožnik nepremičnino prevzel v posest, ter je zaradi tega tožbeni zahtevek izgubil svoj smisel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi t a sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v I. je s sklepom z dne 24.12.2004 pravdni postopek v navedeni zadevi ustavilo, ker je presodilo, da je tožnik z vlogo z dne 1.8.2003 umaknil tožbo.

S sklepom z dne 6.1.2005 pa je v isti zadevi odločilo o stroškovniku tožene stranke in sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške, ki jih je odmerilo na 154.368,00 SIT. V obrazložitvi je navedlo, da odločitev temelji na določbi 1. odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Proti takima sklepoma se je s pomočjo pooblaščenca pritožila tožeča stranka, ki proti obema sklepoma uveljavlja pritožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členi 363 do 366 istega zakona ter predlaga razveljavitev obeh sklepov, saj meni, da sta nezakonita in izhajata iz napačne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s slednjim pritožbenim razlogom opozarja, da je sodišče v obeh sklepih napačno navedlo, da je tožnik zatrjeval, da je nastopil posest sporne nepremičnine še pred 27.1.2003, čeprav tožnik kaj takega ni nikoli zatrjeval, prav tako kot nikoli ni zatrjeval, da je toženec izpolnil zahtevek pred 27.1.2003, kar prav tako obrazlaga sodišče v sklepu z dne 6.1.2005. Dejstvo pa je, da je tožnik navajal, da je nepremičnino podedoval in je sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v I. postal pravnomočen dne 27.1.2003, ter da je po tem datumu nepremično prevzel v posest, kar pa mu je do takrat in tudi še po pravnomočnosti sklepa o dedovanju toženec preprečeval, tudi s fizičnim obračunavanjem. Zato je moral tožnik, da je lahko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju nastopil posest podedovane nepremičnine, naročiti in plačati varnostnike organizacije za varovanje, saj mu je toženec fizično preprečil vstop v zgradbo, pokvaril prejšnje ključavnice in na vhode namestil verige s ključavnicami. Upoštevaje navedeno in pa načelo dednega prava, da dedič pridobi posest na zapustnikovih stvareh v trenutku zapustnikove smrti, je potrebno spoznati, da je tožba v predmetni zadevi, pod opr. štev. P z dne 19.1.1996 bila potrebna in tožbeni zahtevek tožnika v celoti utemeljen. Ker pa je v letu 2003, po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, tožnik kot dedič in lastnik nepremičnino prevzel v posest, je dajatveni del zahtevka za izročitev nepremičnine izgubil smisel, prav tako pa tudi predlagana začasna odredba. Zgolj zato, da ne bi nastajali nadaljnji pravdni stroški, ki bi jih zaradi morebitne opustitve obvestila moral trpeti tožnik, je zato tožnik z vlogo z dne 1.8.2003 umaknil predlog za izdajo začasne odredbe in skrčil tožbeni zahtevek na pravdne stroške, in predlagal, da sodišče o tem odloči, to vlogo pa je sodišče prve stopnje napačno razumelo kot umik tožbe in je postopek ustavilo, namesto da bi odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz tožbe z dne 19.1.1996 in nato še o pravdnih stroških. Pritožnik meni, da tudi odgovor toženca z dne 18.9.2003 ne predstavlja privolitve v umik, saj je spremembi tožbe izrecno nasprotoval. Izdaja sklepa z dne 24.12.2003 brez razpisa glavne obravnave je zato tudi iz tega razloga nepravilna. V zvezi s sklepom o stroških z dne 5.1.2005 pa pritožnik opozarja, da ga je sodišče izdalo, še preden so za to bili pogoji, saj ga je izdalo še pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka in ga je že zaradi tega potrebno razveljaviti. Nazadnje pa pritožnik še meni, da bi ob stališču sodišča prve stopnje, da je toženec privolil v umik tožbe z vlogo z dne 18.9.2003, moralo zavzeti stališče, da bi torej toženec moral stroške priglasiti že s to vlogo, česar pa ni storil, ter da je stroške priglasil in specificiral šele z vlogo z dne 5.1.2005, kar pa je prepozno.

Pritožba ni utemeljena.

K pritožbi zoper sklep opr. štev. P z dne 24.12.2004 Presoja sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi tožnik umaknil tožbo, je pravilna, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča, vloge tožnika z dne 1.8.2003, s katero je sporočil, da "umika predlog za izdajo začasne odredbe, tožbeni zahtevek pa skrči na pravdne stroške" po vsebini ni mogoče šteti kot spremembo tožbe, temveč gre za umik tožbe. Četudi je tožnik vlogo naslovil "sprememba tožbe", je treba vsako vlogo presojati po vsebini, iz te pa je jasno, da tožnik tožbo umika. Navedel je namreč, da je v zapuščinskem postopku podedoval stanovanjsko hišo, vrnitev katere v posest je s tožbenim zahtevkom zahteval od toženca, da je sklep o dedovanju postal pravnomočen dne 27.1.2003 in da je po tem datumu prevzel sporno nepremičnino v posest, zato sta dajatveni zahtevek in predlagana začasna odredba izgubila svoj smisel. Ker je iz teh navedb tožnika povsem jasno, da ne gre niti za spremembo istovetnosti zahtevka niti za njegovo povečanje niti za uveljavljanje drugega zahtevka, kar bi v skladu z določbo 2. odstavka 184. člena bilo šteti kot spremembo tožbe, temveč gre za preklic tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval pravno varstvo tako, da je od toženca zahteval izročitev navedene nepremičnine v posest, ta zahtevek pa je bil izpolnjen po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, zato ni več potreben. Pritožbene navedbe, da mu je toženec tudi še po pravnomočnosti sklepa o dedovanju fizično preprečeval prevzem nepremičnine, zaradi česar je moral svojo pravico uresničiti s pomočjo delavcev podjetja za varovanje, predstavljajo pritožbene novote, ki v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP niso dopustne. Umik tožbe pa povzroči konec pravdnega postopka, saj je nesprejemljivo stališče pritožnika, da tožena stranka v umik tožbe ni privolila. Tudi vlogo tožene stranke z dne 18.9.2003 je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, ko je na podlagi v njej navedenega stališča, da tožena stranka v spremembo tožbe ne privoli in da skuša tožeča stranka z izjavo o spremembi tožbe le umakniti nepotrebno tožbo ter da mora v tem primeru nositi pravdne stroške, štelo, da tožena stranka z umikom tožbe soglaša. Ob dejstvu umika tožbenega zahtevka pa je bilo potrebno postopek ustaviti in je brez pravne podlage stališče pritožnika, da bi moralo sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločiti.

K pritožbi zoper sklep opr. štev. P z dne 6.1.2005 Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep, s katerim je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne njej nastale pravdne stroške v višini 154.368,00 SIT, izdalo povsem utemeljeno ob ugotovitvi, da je tožnik tožbo umaknil, in da tožba ni postala nepotrebna, ker bi toženec zahtevek izpolnil zaradi vložene tožbe, temveč je postala nepotrebna, ker je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju tožnik nepremičnino prevzel v posest, ter je zaradi tega tožbeni zahtevek izgubil svoj smisel. Dejstvo pa je tudi, da je toženec povrnitev stroškov zahteval pravočasno.

Neutemeljene so pritožnikove navedbe o tem, da je tožba bila potrebna ter tudi ne morejo pripeljati do drugačne odločitve o pravdnih stroških. Tožnik je tožbo vložil že 22.1.1996, navajal, da je oporočni dedič ter od zapustničinega nečaka zahteval izročitev v posest nepremičnino, ki je bila predmet zapuščine v zadevi pod opr. štev. D Okrajnega sodišča v I., pri tem pa poudarjal načelo dednega prava, da zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Res pri nas po dednem pravu nimamo ležeče zapuščine in v trenutku zapustnikove smrti že nastopi dedovanje, kar pomeni, da dedič postane subjekt pravic in obveznosti, ki jih je imel zapustnik pa tudi posestnik stvari, ne glede na to, kdaj je dobil dejansko oblast nad stvarjo, vendar je do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka takšen status pripadal tako tožniku, ki je bil določen za dediča po oporoki, kot tožencu, ki bi prišel v poštev kot zakoniti dedič, če bi se izkazalo, da oporoka ni veljavna ali da oporočni dedič ne more ali pa noče dedovati. Ugotavljanju teh pravic pa je prvenstveno namenjen zapuščinski postopek, zato do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, s katerim so te dileme bile razjasnjene in sta bili obe pravdni stranki možna dediča, tožba tožnika ni bila potrebna. Ker pa je v vlogi z dne 8.1.2003 tožnik povedal tudi, da je tožbeni zahtevek izgubil svoj smisel, ker je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju dne 27.1.2003 nepremičnino prevzel v posest, je povsem neutemeljeno njegovo mnenje, da bi mu moral toženec povrniti pravdne stroške.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo o stroških postopka na podlagi določbe 1. odstavka 158. člena ZPP, saj pritožnik tudi nima prav, ko meni, da je toženec povrnitev stroškov zahteval prepozno in da bi jih moral zahtevati še pred odločitvijo sodišča o ustavitvi postopka. Po določbi 7. odstavka 163. člena ZPP se lahko zahteva povrnitev stroškov v petnajstih dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka, če sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe zunaj obravnave in ta člen je potrebno uporabiti v obravnavanem primeru. Tožena stranka je sklep o ustavitvi postopka prejela dne 31.12.2004, pravilno sestavljen stroškovnik pa je vložila 6.1.2004, kar je pravočasno.

Ker je torej prvostopenjsko sodišče povsem pravilno odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi, pravilno pa je odločilo tudi o zahtevi za povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke, ki izpodbija oba sklepa, zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Zaradi neuspeha pritožbe bo morala tožeča stranka kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP).