Jedro

Računovodski izkazi podjetij, iz katerih je razvidno bilančno stanje in stanje prihodkov podjetja, s tem pa tudi njihovi poslovni rezultati in premoženje, se javno objavljajo na AJPES in tako ne drži, da tožnica nima dostopa do nobenih podatkov, iz katerih je mogoče sklepati na vrednost oziroma premoženje podjetja.

Nesporno je, da tožnica po podatkih sodnega registra oziroma AJPES ni imetnica poslovnega deleža in ga že iz tega razloga ne more prodati ali z njim kako drugače razpolagati. Vendar pa je po zakonu potrebno izkazati, da s tem premoženjem tudi družina, torej družinski člani dejansko ne morejo razpolagati in to iz razlogov, ki jih niso zakrivili po lastni volji. Tega, da družinski član s poslovnim deležem ne more oziroma ne sme razpolagati, pa tožnica v upravnem postopku ni zatrjevala in tudi ni pojasnila, iz česa to izhaja, ter ni predložila dokazov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka ugotovila, da je bila z odločbo Bpp 951/2019 z dne 20. 12. 2019 tožnici neupravičeno dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) v obliki oprostitve plačila stroškov izvedenca medicinske stroke v pravdnem postopku, ki se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. P 2781/2017-III, in sicer zgolj za založitev predujma, naloženega v plačilo prosilki kot tožeči stranki na naroku za glavno obravnavo dne 22. 11. 2019 (1. točka izreka). Prošnjo tožnice za dodelitev BPP v obliki oprostitve plačila stroškov postopka v pravdni zadevi opr. št. P 2781/2017-III z dne 16. 12. 2019 je zavrnila (2. točka izreka). Odločila je še, da je dolžna tožnica povrniti stroške neupravičeno prejete BPP, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer bo o času in načinu vračila odločeno s posebno odločbo, ko bo znana višina v okviru BPP izplačanih sredstev.

2. V obrazložitvi navaja, da je bila tožnici 20. 12. 2019 dodeljena nujna BPP v obliki oprostitve plačila stroškov izvedenca medicinske stroke v pravdnem postopku, in sicer za založitev predujma, katerega plačilo je bilo tožnici naloženo na naroku dne 22. 11. 2019. Zato je morala po dodelitvi nujne BPP preveriti še materialni položaj tožnice ter vsebinski pogoj za dodelitev BPP. Iz podatkov, ki jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti, izhaja, da je tožničin mož imetnik 100 % poslovnega deleža v družbi A. d.o.o., katere osnovni kapital znaša 27.525,00 EUR. Po pozivih naj predloži pojasnila in dokaze o morebitni drugačni vrednosti tega deleža, je tožnica pojasnila, da je z možem v postopku delitve skupnega premoženja, vendar dokazil o vrednosti poslovnega deleža ni predložila. Ker sta tožnica in njen mož še vedno poročena, njuna hči pa je stara več kot 26 let, je toženka zaključila, da tožničina družina šteje dva člana, in ker ni drugih dokazov o vrednosti družbe, da njena družina razpolaga s premoženjem v vrednosti 27.525,00 EUR, s katerim lahko prosto razpolaga. S tem je upoštevaje 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s 27. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih presežen trenutno veljavni premoženjski cenzus za dodelitev BPP, ki od 1. 7. 2019 znaša 19.304,64 EUR. Glede na to zaključuje, da tožnica ni upravičena do BPP in da ji je bila z odločbo z dne 20. 12. 2019 nujna BPP dodeljena neupravičeno.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da toženka ni upoštevala dejstva, da je med zakoncema v teku postopek ugotovitve skupnega premoženja in deleža. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo, da lahko tožnica s premoženjem, tj. poslovnim deležem družbe A. d.o.o. razpolaga. Tožnica je že organu za BPP pojasnila, da s hčerko nimata dostopa do dokumentacije ali finančnih sredstev te družbe, zato tudi ni mogla pridobiti in predložiti dokazil o drugačni vrednosti te družbe. Tudi to, da je gospodarska družba v solasti zakonskih partnerjev, ne pomeni, da lahko zakonec z njo razpolaga, saj je edini lastnik te družbe po podatkih AJPES B. B., stranki pa sta v postopku tik pred razvezo zakonske zveze. Zato je bila dne 2. 7. 2018 vložena tožba na ugotovitev skupnega premoženja in deleža na podjetju. Okrožno sodišče v Kranju še do danes ni razpisalo nobene obravnave, iz same tožbe pa je razvidno, da tožnica nima niti najmanjših možnosti razpolagati s premoženjem podjetja. Nasprotno, njen zakonski partner je njo in hčerko odjavil kot zaposleni v podjetju. Iz navedenega izhaja, da bi moralo sodišče šteti, da tožnica ne more prosto razpolagati s premoženjem v vrednosti 27.525,00 EUR, kar posledično pomeni, da premoženjski cenzus za dodelitev BPP ni dosežen. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožnici dodeli BPP oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek ter ji naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Četrti odstavek 36. člena ZBPP določa, da strokovna služba za BPP preveri materialni položaj prosilca v 15. dneh po dodelitvi nujne brezplačne pravne pomoči iz prvega odstavka tega člena. Po 14. členu ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek).

7. Po 10. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upošteva zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti ... (1. točka prvega odstavka 10. člena ZUPJS). Ker tožnica ni razvezana, je torej toženka pravilno štela, da se pri ugotavljanju materialnega položaja poleg nje upošteva še zakonec, ne pa tudi hčerka, ki je tožnica ni več dolžna preživljati po zakonu (2. točka drugega odstavka 10. člena ZUPJS).

8. Glede na citirane predpise je toženka po presoji sodišča ravnala prav, ko pri ugotavljanju višine premoženja, s katerim razpolaga tožnica oziroma njena družina, ni upoštevala, da med tožnico in zakoncem teče postopek ugotavljanja skupnega premoženja, saj to dejstvo v postopku dodelitve BPP ni pravno relevantno.

9. Za tožnico ni sporno, da je njen mož v sodnem registru vpisan kot edini imetnik poslovnega deleža v družbi A. d.o.o., katere osnovni kapital znaša 27.525,00 EUR, zatrjuje pa, da ni mogla dokazovati drugačne vrednosti te družbe, ker nima dostopa do dokumentacije ali finančnih sredstev. Po presoji sodišča ta tožbeni ugovor ni utemeljen, saj je dokazno breme za dokazovanje drugačne vrednosti premoženja od tiste, ki izhaja iz uradnih evidenc, na prosilcu. Prosilec je namreč tisti, ki mora izkazati, da glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogel stroškov sodnega postopka (13. člen ZBPP). Pri tem pa se računovodski izkazi podjetij, iz katerih je razvidno bilančno stanje in stanje prihodkov podjetja, s tem pa tudi njihovi poslovni rezultati in premoženje, javno objavljajo na AJPES in tako ne drži, da tožnica nima dostopa do nobenih podatkov, iz katerih je mogoče sklepati na vrednost oziroma premoženje podjetja. Glede na navedeno sodišče sodi, da je toženka tudi pravilno štela, da družina tožnice razpolaga s premoženjem v vrednosti 27.525,00 EUR, saj tožnica ni izkazala, da je vrednost poslovnega deleža A. d.o.o. nižja.

10. Tretji odstavek 14. člena ZBPP določa, da se ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

11. Glede na to določbo se torej upoštevajo omejitve, zaradi katerih s premoženjem ne more razpolagati prosilec in njegova družina. Nesporno je, da tožnica po podatkih sodnega registra oziroma AJPES ni imetnica poslovnega deleža in ga že iz tega razloga ne more prodati ali z njim kako drugače razpolagati. Vendar pa je po zakonu potrebno izkazati, da s tem premoženjem tudi družina, torej družinski člani dejansko ne morejo razpolagati in to iz razlogov, ki jih niso zakrivili po lastni volji. Tega, da družinski član s poslovnim deležem ne more oziroma ne sme razpolagati, pa tožnica v upravnem postopku ni zatrjevala in tudi ni pojasnila, iz česa to izhaja, ter ni predložila dokazov. Zatrjevala je zgolj, da nima vstopa v podjetje in dostopa do dokumentacije in predložila tožbo na ugotovitev skupnega premoženja in deleža na podjetju. Toženka na podlagi te listine ni mogla sama izluščiti dejstev, ki jih v zvezi s tem zatrjuje tožnica in jih tako tudi ni mogla presojati. Če tožnica v tožbi smiselno zatrjuje, da naj bi razpolaganje ovirala ravno ta tožba in predlagana začasna odredba o prepovedi razpolaganja, pa gre v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za nova dejstva, ki jih sodišče ne more presojati in o njih izvajati dokazov. Ob tem še pripominja, da zakonca nista razvezana, tako da, tudi če bi bila ustanovljena obremenitev v breme enega in v korist drugega, to ne bi moglo predstavljati ovire po tretjem odstavku 14. člena ZBPP. Glede na smisel zakona je namreč mišljeno, da s premoženjem, s katerim se sicer lahko poplačajo stroški zastopanja in drugi stroški postopka, ne more razpolagati družina, tj. nobeden od članov družine. Nerazvezana zakonca pa sta po ZUPJS družina.

12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna ter na zakonu utemeljena. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Dejansko stanje med tožnico in toženko je sicer sporno, vendar sodišče glavne obravnave kljub temu ni opravilo, ker tožnica ni navedla dejstev in ni predložila dokazov, katere bi sodišče skladno s tem zakonom smelo upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.