Jedro

V okviru konkretnega dejanskega stanu je bilo ugotovljeno, da je bilo tudi po zadnjem očitanem motilnem dejanju vzpostavljeno prejšnje stanje, zato je potrebno zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja zavrniti.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o motenju posesti pod točko I prepovedalo toženi stranki N.K. (v nadaljevanju toženka) motiti posest tožnika na način, da osebni avto znamke Daewoo Dacuma parkira na makadamski poti na parc. št. 196/6 k.o. O. ter pod točko II zavrnilo tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja zoper toženko in zoper toženca tako glede odstranitve osebnega avtomobila kot prikolice ter v presežku v celoti glede toženca, glede toženke pa glede nadaljnje prepovedi tistih motilnih dejanj, ki ne predstavljajo parkiranja osebnega vozila Daewoo Dacuma na makadamski poti na parc. št. 196/6 k.o. O. V točki III je naložilo tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) povrnitev pravdnih stroškov tožencu v višini 221,06 EUR ter toženki povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini 115,53 EUR.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik in ga izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je na naroku za glavno obravnavo 26. 3. 2018 kršilo določbe pravdnega postopka, ko je tožencu naložilo v 30 dneh predložiti potrdilo, da ni opravil vozniškega izpita. Toženec je v odgovoru le navedel, da ni nikoli opravil vozniškega izpita in da avta ne vozi, kot tudi da ni vozil oziroma vlekel oziroma prestavljal prikolice. Po mnenju tožnika bi moral toženec ustrezno potrdilo ministrstva predložiti do konca naroka za glavno obravnavo ali pa izkazati, da sam tega potrdila ni mogel pridobiti. Nato bi lahko predlagal sodišču, da opravi vpogled v evidenco izdanih vozniških dovoljenj. Toženec tega dokaza dejansko ni predlagal, temveč je predlagal le po potrebi vpogled v evidenco izdanih vozniških dovoljenj. Tudi sicer so po mnenju tožnika preuranjeni sodni zaključki, da toženec avtomobila ni vozil, in da ga ni parkiral, ker nima vozniškega dovoljenja. Toženec ne potrebuje vozniškega dovoljenja za premikanje in parkiranje vozila po nekategorizirani zasebni makadamski poti. Zato neposedovanje vozniškega dovoljenja ne predstavlja okoliščine, ki bi vplivala na to, ali je toženec premikal in parkiral navedeno vozilo po zasebni poti. Izpoved toženke, ki je izvenzakonska partnerica, je bila dana v okoliščinah, ko je zagovarjala pravni interes svojega partnerja. Drugega objektivnega dokaza toženec ni predložil. Vozilo je skupna lastnina izvenzakonskih partnerjev, v posledici česar je upravičen tako do vožnje, premikanja in parkiranja vozila. Nadalje niso točni zaključki glede parkiranja prikolice. Parcela, na kateri je bila prikolica parkirana, je v celoti opredeljena kot makadamska cesta. Res je na desni strani ob hiši nekaj travnatih zaplat, vendar so te v sklopu makadamske ceste, ki jo uporablja tožnik. Zmotni so zaključki sodišča, da prikolica tudi če je parkirana ob hiši, ne sega na cesto. Tožnik je na kraju samem povedal, da občasno s prikolice gledajo kakšne stvari, zato je širina, ki jo za prevoz potrebuje, lahko tudi širša. Sodišče na ogledu na kraju samem ni opravilo meritve prikolice tožencev, ker toženca na ogled prikolice nista pripeljala. Zato se še sedaj ne ve, koliko je sporna prikolica široka in dolga, zato ni mogoče podati ocene, da ta prikolica ne ovira tožnika pri njegovi vožnji s traktorjem in traktorsko prikolico mimo parkirane prikolice tožencev. Nadalje očita, da je del izreka v sklepu pod točko II nejasen, ko je sodišče v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek glede toženca, glede toženke pa glede nadaljnjih prepovedi tistih motilnih dejanj, ki ne predstavljajo parkiranja osebnega vozila. Nadalje meni, da je sodišče napačno odločilo o povračilu pravdnih stroškov pravdnih strank. Meni, da ni upoštevalo določb veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki določa, da se odvetniške storitve zvišajo za 10 % za vsako nadaljnjo stranko. Polno tarifo plača prvotožena stranka, nadaljnje stranke pa samo 10 % polne tarife. Drugotoženec odvetniku zato ni plačal polovico od polno odmerjenih stroškov, ampak samo 76 točk. 3. V odgovoru na pritožbo toženi stranki zavračata pritožbene očitke in se zavzemata za potrditev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu pritožbenih navedb ter uradnem preizkusu, kot mu ga nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ga pravilno materialnopravno okvalificiralo, pri tem pa ni storilo kršitev pravil postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti smiselno očitane kršitve razpravnega načela. Toženec je namreč pravočasno kot dokaz predlagal vpogled v evidenco izdanih vozniških dovoljenj, s čemer je dokazoval svoje trditve, da avtomobila ne vozi, ker nima opravljenega vozniškega dovoljenja. S tem ko mu je sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo naložilo predložiti potrdilo, da ni opravil vozniškega izpita, ni prekoračilo s strani toženca ponujene dokazne baze, saj gre dejansko za isti dokaz, torej dokaz, ki ga je toženec pravočasno predlagal. 6. V obravnavanem primeru gre za spor o motenju posesti uporabe makadamske ceste, ki vodi mimo stanovanjske hiše, v kateri imata toženca stanovanje in ob tej stanovanjski hiši z očitanim parkiranjem osebnega avtomobila in postavljanjem prikolice motita tožnika v uporabi te makadamske ceste oziroma poti. Na podlagi zelo skrbne in natančne dokazne ocene, ki jo je napravilo glede vseh, za odločitev v motenjski pravdi pravno relevantnih dejstev (ugotavljanje očitanega motenja s parkiranjem avtomobila in prikolice, z ugotavljanjem ali je tožnik imel dovozno makadamsko pot v posesti in je bil zato z očitanim parkiranjem moten ter da ima posestnik še vedno interes do uporabe makadamske poti), je sodišče delno ugodilo opustitvenemu in prepovednemu tožbenemu zahtevku zoper toženko, zoper toženca pa tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7. Bistveni pritožbeni očitek tožnika se nanaša na nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, tako glede dejanskih ugotovitev o neobstoju pasivne legitimacije toženca, kot glede dejanskih ugotovitev, da z očitanim parkiranjem oziroma postavljanjem prikolice ob hiši, toženka ni motila tožnika v njegovi uporabi dovozne makadamske ceste. Sodišče prve stopnje je za vsa pravno relevantna dejstva navedlo jasne in razumsko argumentirane razloge, ki jih sodišče druge stopnje v celoti povzema in se nanje sklicuje, na izrecne pritožbene očitke pa dodaja:

8. Zaključek sodišča, da toženec avtomobila dejansko ne vozi ter da on osebnega vozila ni parkiral , je sodišče posebej obrazložilo v točki 7 obrazložitve ter pri tem v dokazno oceno vključilo tako potrdilo upravne enote kot izpovedbe obeh tožencev, izhajajoč pri tem iz tožbenih trditev, po katerih naj bi bil toženec neposredni izvajalec motilnega dejanja. Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da naše procesno pravo ne pozna dokaznih pravil, zato pritožba ne more biti uspešna z očitkom, da toženec ni predlagal nobenega objektivnega dokaza, kot je na primer zaslišanje priče. 9. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje, na podlagi katere je zaključilo, da prikolica parkirana na način, kot to zatrjuje tožnik, ni motila tožnika v posesti makadamske dovozne ceste. Že sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo zgolj iz tožbenih trditev, ki zajemajo dogodek 25. 11. 2017: "da je bila tega dne prikolica parkirana nekoliko na makadamski cesti". Zato so vse pritožbene navedbe, "da občasno s prikolice gledajo kakšne stvari, tako da je širina, ki jo za prevoz potrebuje, lahko dejansko tudi širša", nedovoljena pritožbena novota1. Tožnikova izpovedba namreč ni mogla nadomestiti tožbenih trditev.

10. Za zavrnitev dela tožbenega zahtevka, kot je zapisan v točki II izreka sklepa, je sodišče navedlo natančne in razumljive razloge, izrek pa je v celoti razumljiv. V okviru konkretnega dejanskega stanu je bilo ugotovljeno, da je bilo tudi po zadnjem očitanem motilnem dejanju vzpostavljeno prejšnje stanje, zato je potrebno zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja zavrniti. Opustitvenemu oziroma prepovednemu delu tožbenega zahtevka pa je sodišče pravilno ugodilo le glede toženke in le v delu, za katerega je bilo motenje ugotovljeno, torej glede prepovedi parkiranja osebnega avtomobila na makadamski poti na parc. št. 196/6 k.o. O. Vse to v celoti in jasno izhaja iz točke II izreka izpodbijanega sklepa.

11. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. Pritožbeni pregled pokaže, da je sodišče materialnopravno pravilno odločilo o dolžnosti povrnitve pravdnih stroškov pravdnih strank na podlagi določb OT in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Pri odmeri stroškov tožencev je upoštevalo tretji odstavek 7. člena, ki določa zvišanje odvetniških storitev za 10 % za vsako nadaljnjo stranko, kar v konkretnem primeru predstavlja 76 točk. Nadalje je sodišče glede tožencev kot stroškovnih upravičencev, ki nista solidarna upnika, pravilno upoštevalo, da sta upravičena zahtevati povrnitev stroškov v sorazmernem deležu in zaključilo, da je toženec upravičen do povrnitve polovice stroškov, ki jih je sodišče priznalo obema tožencema, to je znesek 221,06 EUR. Ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah ni mogoče slediti razlagi, ki jo ponuja pritožba, da bi bil drugotoženec upravičen zgolj do povrnitve 76 odvetniških točk, torej zgolj za delež 10 % za kolikor so se zvišale odvetniške storitve na račun zastopanja dveh strank.

12. Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi pritožbe, zato nosita stroške odgovora na pritožbo toženi stranki sami (določba 155. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 337. člena ZPP: V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.