Jedro

Sodišče prve stopnje je v opisu dejanja v izreku sodbe jasno navedlo vse zahtevane zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, vključno s tistimi, ki to kaznivo dejanje ločijo od prekrška. V opisu dejanja je namreč navedeno, na kak način je obdolženka z grdim ravnanjem oškodovanki resno zagrozila, da bo napadla njeno telo, pri čemer je ravnala na opisan način zato, da bi oškodovanko ustrahovala in vznemirila, kar je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (točka 8) tudi konkretno, podrobno in tehtno obrazložilo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zaradi česar ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta, prav tako jo je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v celoti oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženkin zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, kot navaja, in bistvene kršitve pravil postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče zoper obdolženko izreče oprostilno sodbo, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbeni obrazložitvi ne konkretizira, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, zato se je pritožbeno sodišče omejilo na uradni preizkus po 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP, v okviru katerega pa ni ugotovilo nobenih procesnih kršitev.

5. Zagovornik nadalje poudarja, da bi bilo mogoče zadevni historični dogodek pravno opredeliti kvečjemu kot prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), nikakor pa ne kot kaznivo dejanje, prav tako naj bi obdolženka ravnala v silobranu, ker je hotela preprečiti sočasen in neposreden napad na njeno dostojanstvo, varovano na podlagi določbe 34. člena Ustave Republike Slovenije. Poudarja, da je oškodovanka B. B. grobo kršila obdolženkine osebnostne pravice, in sicer z nedovoljenim snemanjem s telefonom ter nedovoljenim predvajanjem posnetkov obdolženke v javnosti ali po socialnih omrežjih. Obdolženka je tako hotela le odvrniti neposredni napad na njeno dostojanstvo in pravico do zasebnosti ter lastne podobe v javnosti, ne pa storiti očitano ji kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Zagovornik s tem meri na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vendar nima prav. Obdolženka je namreč z opisanim kaznivim dejanjem v izreku izpodbijane sodbe uresničila vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, ki so v opisu dejanja tudi konkretno navedeni. Najprej je jasno opisano grdo ravnanje, s katerim je obdolženka oškodovanki resno zagrozila, da bo napadla njeno telo, in sicer je oškodovanko zgrabila za lase in jo zlasala, nato pa še potegnila za palec leve roke, ko se je oškodovanka branila. Poleg tega je naveden tudi obarvan naklep do ustrahovanja (t. i. ustrahovalni namen), ki je obenem razmejevalni element med obravnavanim kaznivim dejanjem in prekrškom. Slednjega zagovornik v pritožbi niti ne konkretizira, očitno pa meri na prekršek po 6. oziroma 7. členu ZJRM-1, vendar je sodišče prve stopnje v opisu dejanja v izreku sodbe jasno navedlo vse zahtevane zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, vključno s tistimi, ki to kaznivo dejanje ločijo od prekrška. V opisu dejanja je namreč navedeno, na kak način je obdolženka z grdim ravnanjem oškodovanki resno zagrozila, da bo napadla njeno telo, pri čemer je ravnala na opisan način zato, da bi oškodovanko ustrahovala in vznemirila, kar je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (točka 8) tudi konkretno, podrobno in tehtno obrazložilo.

6. Z zagovornikom pa tudi ni mogoče soglašati glede nadaljnje smiselno zatrjevane kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, da naj bi obdolženka ravnala v silobranu. Te pritožbene trditve, ki jih zagovornik na novo zatrjuje, niso utemeljene, saj pritožnik prezre, da je dejanje storjeno v silobranu, če gre za obrambo, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad. Glede na pravilno ugotovljena pravnorelevantna dejstva, pa ni mogoče trditi, da je bilo ravnanje obdolženke, četudi je oškodovanka z nedovoljenim snemanjem posegla v obdolženkino pravico do zasebnosti, neizogibno potrebno in sorazmerno. Obramba mora biti najmanj nasilno, vsiljivo in zmerno sredstvo za odvrnitev napada, obdolženka pa je z grdim ravnanjem posegla v telesno integriteto oškodovanke, čeprav bi lahko zaradi neupravičenega snemanja, ki jo je vznemirilo, ravnala v skladu z zakonom in obvestila policijo oziroma se umaknila v svoje stanovanje, kamor je glede na svoj zagovor odšla že pred tem, ko se je sprva na dvorišču nahajala z nekaterimi izmed svojih otrok. Pritožbene navedbe zagovornika v smeri zatrjevanega silobrana tako ne morejo omajati pravilnih prvostopenjskih zaključkov in tudi ne prepričajo, da zaradi tega ni podano obdolženki očitano kaznivo dejanje.

7. Pritožnik pa nadalje tudi neutemeljeno izpodbija pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi podrobno in tehtno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

8. Bistvo pritožbenih izvajanj v zvezi z dejanskimi ugotovitvami je v pojasnjevanju okoliščin, ki so botrovale obdolženkinem ravnanju, pri čemer zagovornik poudarja, da je obdolženka mati desetih otrok in da je njen mož policaj, s katerim želi imeti oškodovanka ljubezensko oziroma avanturno zvezo. Motivi in želje oškodovanke so tako že dalj časa nemoralni in zlonamerni, ker hoče dejansko razbiti družino ter obdolženki speljati njenega moža, v zvezi s čemer je zagovornik pritožbi priložil tudi posamezna elektronska sporočila oškodovanke obdolženkinemu možu C. C. Vendar pritožbene navedbe zagovornika in priložena pisanja ne morejo v ničemer omajati pravilnih in popolnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki je svojo dokazno oceno razumno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe. Z dokazno oceno, kot jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, zagovornik v pritožbi v bistvu ne polemizira, poudarja le, da oškodovanka B. B. ni bila v ničemer ustrahovana ali vznemirjena, niti ni obdolženka storila grdo ravnanje, da bi oškodovanki povzročila kakršnokoli ogroženost, prav tako ji ni izrekala groženj. S takšnimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati, saj je sodišče prve stopnje način ravnanja obdolženke pravilno ugotovilo; da je obdolženka oškodovanko zgrabila za lase, pa priznava tudi pritožnik v pritožbi.

9. Po presoji pritožbenega sodišča pa so pravilne tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženka oškodovanko tedaj tudi zlasala in jo potegnila za palec leve roke, zaradi česar se je oškodovanka počutila ogroženo in prestrašeno ter je pomoč poiskala v bolnišnici in na policiji. Za takšne zaključke je imelo prvostopenjsko sodišče vso podlago v izpovedbi ne le oškodovanke B. B., temveč tudi v izpovedbah prič D. D. in E. E., nenazadnje pa je na takšno dejansko stanje pravilno sklepalo tudi iz izpovedb obdolženkinih hčerk A. A. in F. F., kot je vse tehtno utemeljilo v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe. Prav tako izpovedbo oškodovanke potrjuje poškodbeni list in izpis iz oškodovankine zdravstvene kartoteke, ko ji je bil za ublažitev psihičnih težav, nastalih zaradi inkriminiranega dogodka, predpisan Lexaurin.

10. Ne glede na to, da je torej tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno, da se je oškodovanka zaradi ravnanja obdolženke počutila ogroženo in prestrašeno, je hkrati poudariti, da za izvršitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje to niti ni bistveno, saj počutje oškodovanca ne predstavlja zakonskega znaka tega kaznivega dejanja. Bistvena je namreč objektivna resnost grožnje, ki jo je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je bila izrečena ter odnosa med obdolžencem in oškodovancem. Vse navedeno pa je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo v razlogih izpodbijane sodbe, katerih pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo v ničemer omajati in še manj izpodbiti.

11. Pritožnik odločbe o kazenski sankciji sicer ne graja, vendar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu v skladu s 386. členom ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženke. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije, ter obdolženki, upoštevaje težo očitanega kaznivega dejanja in stopnjo krivde, utemeljeno izreklo pogojno obsodbo z določeno štirimesečno zaporno kaznijo in enoletno preizkusno dobo.

12. Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Čeprav pritožba obrambe ni bila uspešna, je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, in to iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 10 razlogov izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema.