Jedro

Poziv na dopolnitev vloge mora biti jasen tudi glede opozorila o posledici, ki bo stranko doletela, če vloge ne bo dopolnila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 858/2000-9 z dne 7.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odločbo tožene stranke z dne 3.4.2000, odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V obrazložitvi sodbe navaja, da je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote J. z dne 28.4.1999, s katerim je ta zahtevo tožeče stranke za izdajo lokacijskega dovoljenja za separacijo H. na podlagi 2. odstavka 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zavrgla kot nepopolno, ker ni bila dopolnjena v skladu s pozivom.

Po presoji upravnega sodišča je odločitev tožene stranke napačna. Po določbah 53. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93) mora investitor v zahtevi za lokacijsko dovoljenje navesti osnovne podatke o namenu in zmogljivosti nameravanega objekta, naprave ali drugega posega v prostor ter predložiti dokazilo, da ima pravico graditi na določenem zemljišču ali drugače posegati v prostor. Na podlagi podatkov v predloženih spisih je razvidno, da je tožeča stranka dne 20.1.1999 pri upravnem organu prve stopnje vložila "vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja", ki je bila vložena na obrazcu. V njej je navedla, da prosi za izdajo lokacijskega dovoljenja za separacijo H., glede namembnosti posega pa je navedla: eksploatacija separacijskega materiala. Drugih podatkov o predlaganem posegu v prostor iz 53. člena ZUN v samem obrazcu vloge ni navedla. Vendar pa je iz popisa spisa upravnega organa prve stopnje razvidno, da je tožeča stranka istega dne, to je 20.1.1999, vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja priložila kopijo katastrskega načrta, dva dopisa, najemno pogodbo, dodatek k najemni pogodbi in katastrski pregledni načrt. Iz upravnih spisov je nadalje razvidno, da je prvostopenjski organ z dopisom z dne 5.2.1999 tožečo stranko pozval, da vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja dopolni z navedbo podatkov in predložitvijo dokazil iz 53. člena ZUN in tudi navedel, da kolikor tožeča stranka vloge v roku 15 dni od vročitve poziva ne bo dopolnila in je zato ne bo mogel obravnavati, bo odločil na podlagi predloženih listin. Upravni organ prve stopnje pa o zahtevku tožeče stranke ni odločil na podlagi predloženih listin, torej meritorno, na podlagi 3. odstavka 137. člena ZUP/86, temveč je zahtevek kot pomanjkljiv s sklepom zavrgel na podlagi 2. odstavka 68. člena ZUP/86. S tako odločitvijo je prvostopni organ kršil pravila postopka, to je določbo 3. odstavka 137. člena ZUP/86, po kateri organ, če stranka v pozneje določenem roku ne predloži dokazov, ne sme zavreči zahtevka, kot da ta sploh ni bil vložen (2. odstavek 68. člena), temveč mora postopek nadaljevati in v skladu s pravili postopka po materialnem predpisu odločiti o stvari.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je pravilno odločila, saj sta dokazilo o pravici graditi in opis nameravanih del sestavni del zahtevka, brez katerih tega ni mogoče obravnavati in je takšna vloga nepopolna ter formalno pomanjkljiva. Po 53. členu ZUN mora zahteva obsegati tudi omenjeno dokazilo in opis del. Drugačno ravnanje bi pomenilo kršenje načela ekonomičnosti postopka. Zato se ne strinja s stališčem upravnega sodišča, po katerem naj bi šlo v takem primeru že za dokazovanje in ne šele za formalne pogoje za začetek postopka.

Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo upravnega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v nov postopek.

Tožeča stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Če upravni organ pozove stranko na dopolnitev vloge, mora v pozivu jasno navesti, katera dokazila naj stranka predloži in jo tudi pravilno opozoriti na posledico, ki jo bo doletela, če vloge ne bo dopolnila. V tem primeru poziv organa prve stopnje, s katerim je na podlagi določbe 53. člena ZUN pozval tožečo stranko na predložitev podatkov o namenu in zmogljivosti predvidenega posega ter na predložitev dokaza o razpolaganju z zemljiščem, ni bil jasen. Ker je tožeča stranka že predložila pogodbo o najemu zemljišča, bi upravni organ prve stopnje v pozivu moral pojasniti, zakaj ta pogodba kot dokaz o razpolaganju z zemljiščem ne zadošča. V pozivu pa tudi ni jasno navedel, kakšno odločitev bo sprejel, če zahtevani podatki in dokazila ne bodo predložena. Ob navedbi v pozivu namreč, da bo odločil na podlagi predloženih listin, je tožeča stranka lahko utemeljeno pričakovala meritorno odločitev, to je odločitev po vsebini, vendar pa organ prve stopnje ni tako odločil, saj je sprejel formalno odločitev. Tožena stranka se je s takim vodenjem postopka strinjala, ker je pritožbo tožeče stranke zavrnila in potrdila odločitev organa prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da so bila v upravnem postopku kršena pravila postopka, ki so vplivala na odločitev kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS) in je zato sprejelo pravilno odločitev. Pritožbeni ugovori pa ne morejo vplivati na drugačno odločitev, saj se ti ne nanašajo na ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka v upravnem postopku.

Pritožbeno sodišče je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.