Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP poleg same kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP izkazati tudi njen vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe.

Če vzročna zveza med kršitvijo in zakonitostjo izpodbijane odločbe ni izkazana, zatrjevana bistvena kršitev ni podana.

Organ, pred katerim teče postopek, odloči kdaj je spis možno pregledati.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 1. 3. 2013 podaljšal pripor ob vloženi obtožnici zoper obdolženega B. V. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obdolženega B. V. in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlaga obdolženec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik navaja, da mu je bila kršena pravica do obrambe, saj zagovornik, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti, ni vestno opravljal svojega dela in ni bil v kontaktu z obdolžencem, sodišče pa je njegove zahteve na razveljavitev sklepa o postavitvi zagovornika zavrnilo. Nadalje vložnik uveljavlja kršitev 272. člena ZKP, saj sodišče ni upoštevalo 24 urnega roka za podajo odgovora na predlog tožilca za podaljšanje pripora. Prav tako je sodišče kršilo 128. člen ZKP, saj je moral vložnik štirikrat poslati zaprosilo za ogled spisa opr. št. II Kpr 65944/2012. Vložnik predlaga odpravo pripora in takojšnjo menjavo zagovornika.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da se obdolženec v zahtevi pretežni del pritožuje nad svojim zagovornikom in nad ukrepanjem sodišča ter odločitvami sodišča glede njegove zahteve za razrešitev odvetnika. Edini očitek obdolženca, ki se nanaša na sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, je, da njemu in zagovorniku sodišče ni dalo na razpolago 24 ur za podajo odgovora na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora. Ta razlog je po mnenju vrhovne državne tožilke obramba že uveljavljala v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, pritožbeno sodišče pa je v točki 5 svojega sklepa argumentirano odgovorilo na te očitke in pojasnilo, da kršitev določb drugega odstavka 272. člena ZKP ni podana, saj ni z ničemer izkazano, da bi obstajala vzročna zveza med kršitvijo in zakonitostjo sklepa o podaljšanju pripora.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici. Obdolženi v izjavi vztraja pri navedbah, ki jih je podal v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

6. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je podan utemeljen sum, da je osumljeni storil kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 294. člena KZ-1 v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem velike tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 205. člena KZ-1, česar vložnik v zahtevi ne izpodbija.

7. Vložnik pretežni del svoje zahteve uveljavlja kršitev pravice do obrambe, saj zagovornik po mnenju vložnika ne izpolnjuje svojih dolžnosti ter izraža nestrinjanje z odločitvami sodišča, s katerimi je sodišče zavrnilo zahtevo za razrešitev zagovornika. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se navedbe vložnika ne nanašajo na odločbe zoper katere se vlaga predmetna zahteva za varstvo zakonitosti, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

8. Pritrditi gre zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženca, da sodišče obdolžencu in njegovim zagovornikom ni vročilo obtožnice s predlogom državnega tožilca za podaljšanje pripora, preden je odločilo o podaljšanju pripora. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 315/2004 z dne 18. 11. 2004 presodilo, da je v primeru, ko državni tožilec predlaga podaljšanje pripora, treba obdolžencu omogočiti, da se izjavi o predlogu in okoliščinah ter dejstvih, ki so v njem navedeni in dokazih, na katere se opirajo ter mu s tem zagotoviti možnost, da ponudi nova dejstva in dokaze. Sodišče je v takih primerih dolžno pred odločitvijo o podaljšanju pripora seznaniti obdolženca in njegovega zagovornika s predlogom državnega tožilca.

9. Iz podatkov spisa izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru Okrožnemu sodišču v Mariboru dne 27. 2. 2013 skupaj z obtožnico poslalo predlog, da sodišče ob preizkusu obtožnice obdolženemu na podlagi 272. člena ZKP podaljša pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Sodišče je dne 1. 3. 2013 s sklepom I Ks 65944/2012 obdolženemu podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, preden je potekel 24 urni rok od vročitve sklepa obdolžencu. Opisano ravnanje sodišča predstavlja kršitev obdolženčeve pravice do obrambe v povezavi z načelom enakosti in kontradiktornosti. Vendar pa mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v skladu s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP poleg same kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP izkazati tudi njen vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe. Vložnik zgolj pavšalno navaja kršitev 272. člena, podrobneje pa ne pojasni oziroma ne konkretizira katere procesne kršitve v zvezi z vložitvijo obtožnice bi obdolženčeva obramba uveljavljala v izjavi na predlog tožilstva za podaljšanje pripora, niti zakaj in kako bi v tej izjavi nasprotovala obstoju utemeljenega suma po končani preiskavi in pripornemu razlogu begosumnosti. Vzročna zveza med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora tako ni izkazana, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev ni podana.

10. Vložnik nadalje navaja, da je podana kršitev 128. člena ZKP, saj je sodišču moral štiri krat poslati prošnjo za vpogled v spis II Kpr 65944/2012. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana, saj vložnik v zahtevi celo navaja, da je v spis vpogledal. Obdolženec in njegov zagovornik imata pravico do vpogleda v spis (73. in 128. člen ZKP), kar je v skladu z ustavnimi jamstvi iz 29. člena Ustave RS, ki obdolžencu omogočajo odgovor na dejstva, ki ga bremenijo in predlaganje dokazov v potrditev svojih navedb; organ, pred katerim teče postopek pa odloči (drugi odstavek 128. člena ZKP), kdaj je spis možno pregledati. V obravnavanem primeru časovni zamik izdanega dovoljenja za pregled spisa, ni imel izkazanega vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa.

C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.