Jedro

Stališče izpodbijane sodbe, da kljub vdolbini, ki je ostala po asfaltiranju ulice, ulica ni predstavljala nevarno stvar, je pravilno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 2.800.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2006 dalje do plačila. Tožnici je v posledici te odločitve naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 242.641,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2006 dalje do plačila v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala, ko je padla na M. u. v P., kjer je bila na asfaltirani ulici vdolbina. Vdolbina, na kateri je prišlo do poškodbe, pa nima takih lastnosti, zaradi katerih bi lahko predstavljala nevarno stvar, zato je odškodninski zahtevek, ki ga je tožnica utemeljevala na objektivni odgovornosti tožene stranke neutemeljen. Odgovornost tožene stranke bi bila lahko kvečjemu krivdna. Tožbene navedbe pa ne vsebujejo opredelitve, katere so tiste opustitve kot nedopustne kršitve dolžnega ravnanja tožene stranke, za katere bi morala krivdno odgovarjati tožnici. Tožnica torej po mnenju sodišča prve stopnje ni niti trdila, še manj pa dokazala protipravnega ravnanja tožene stranke.

Zoper sodbo je vložila tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je občina odgovorna za nepravilnosti na javnih površinah, če jih ne odpravi in zaradi tega pride do poškodbe in škode. Vdolbina v ulici, ki je asfaltirana in ravna, je po mnenju tožnice nevarna, kar je dokazala tudi poškodba tožnice, ki je v to vdolbino vstopila in se poškodovala. Malomarnost občine je v ravno v tem, da ni poskrbela, da bi se takšne luknje v sicer ravnem asfaltu ulice zakrile in so ogrožale pešce. Nepomembno je koliko časa je tam bila ta luknja, niti ni pomembno to, ali je tožnica zanjo vedela, saj ji neprevidnosti ni nihče očital. Ugotovitev sodbe, da tožnica ni zatrjevala protipravnega ravnanja tožene stranke, ni pravilna, saj je v tožbi pojasnila, da je tožena stranka opustila skrb za ulico, ki je v njeni domeni in dopustila, da je na ulici ostala luknja, ki je povzročila tožnici škodo. Občina pa je dolžna skrbeti in odgovarja za splošno varnost občanov, ko se ti gibljejo po njenih ulicah, zato predlaga spremembo sodbe, tako da se njenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži še plačilo pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo oporekala pritožbi, predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Stališče izpodbijane sodbe, da kljub vdolbini, ki je ostala po asfaltiranju ulice, ulica ni predstavljala nevarno stvar, je pravilno. Nevarnost je pojem, ki izraža povečano stopnjo verjetnosti, da je zaradi določenih lastnosti ali glede na določene okoliščine primera stvar ali dejavnost takšna, da obstaja večje tveganje za nastanek škodnih posledic. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od takih primerov. Asfaltirana ulica, pa čeprav je na določenih mestih vdolbina, sama po sebi more predstavljati nevarno stvar, iz katere bi izvirala pri redni rabi in običajni pazljivosti večja nevarnost za uporabnike. Tudi okoliščine, ki jih je navajala tožeča stranka, niso bile takšne, da bila hoja po takšni ulici nevarna. Samo dejstvo tožničinega padca in poškodbe pa ni podlaga za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da tožena stranka tožnici za nastalo škodo, ko si je poškodovala nogo, ker je stopila v vdolbino na ulici, ni objektivno odgovorna. Kolikor pritožba izpodbija ta zaključek sodbe, zato ni utemeljena.

Pač pa pritožba utemeljeno napada ugotovitev izpodbijane sodbe, da v tožbenih navedbah ni bilo trditev o tem, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo. Tožnica je v tožbi navajala, da tožena stranka ni poskrbela, da bi se vdolbina, na kateri si je poškodovala nogo, zaprla. Ker nosi skrb za ureditev ulic tožena stranka, ki mora poskrbeti za varno gibanje občanov po ulicah, se iz teh navedb da razbrati, da je toženi stranki očitala tudi krivdno odgovornost. Na podlagi 140. čl. Ustave Republike Slovenije spadajo v pristojnost občine lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo prebivalce občine. V tem odškodninskem sporu se je zatrjevalo, da je občina dala ulico preplastiti z asfaltirala prevleko, da pa dela niso bila zaključena, saj so v asfaltu ostale vdolbine in na eni od takih vdolbin se je tožnica poškodovala. Te navedbe utemeljujejo krivdno odgovornost, saj iz njih izhaja, da tožnica očita toženi stranki, da je njena škoda posledica toženkinega protipravnega ravnanja oziroma opustitve, ker ni poskrbela za dokončno ureditev ulice, ko so na sicer ravnih tleh ostale vdolbine. Pri krivdni odgovornosti mora namreč oškodovanec dokazati, poleg obstoja pravno priznane škode, še nedopustno ravnanje tožene stranke. Te okoliščine izhajajo iz tožničinih trditev, da je njena škoda posledica toženkinega protipravnega ravnanja oziroma opustitve ob asfaltiranju ulice. Zaradi zmotnega stališča, da tožnica krivdne odgovornosti tožene stranke ni zatrjevala, je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, saj ni ugotovilo okoliščin, ki so pomembne za presojo krivdne odgovornosti tožene stranke oziroma za njeno (delno) oprostitev, če je škoda nastala (delno ali v celoti) po krivdi tožnice ali po naključju. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo po 355. členu ZPP ter vrnilo zadevo v novo odločanje. Na podlagi 165. čl. ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.