Jedro

Ob ugotovitvi, da odločitev organa druge stopnje temelji na drugi dejanski in pravni podlagi kot odločitev organa prve stopnje, je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da gre za novo odločitev o položaju tožnika, ki je ni sprejel pristojni organ, ter da je bila kršena tožnikova pravica do ugovora v organizaciji. Organ druge stopnje bi moral pri odločanju o tožnikovem ugovoru ob smiselni uporabi določil 373. člena ZPP (1977) (v zvezi s 103. členom ZDR in prvim odstavkom 14. člena ZDSS) upoštevati, da pri odločanju o ugovoru lahko svojo odločitev opre le na tista dejstva, ki jih je ugotovil organ prve stopnje ali na dejstva, ki jih ugotovi sam, če sam opravi obravnavo zaradi dopolnitve dokaznega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavita sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 14.12.1995 in 8.3.1996. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje dne 3.1.1996 ni prenehalo ter da je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi do 30.9.1996. Ugotovilo je, da je bilo o prenehanju delovnega razmerja tožnika odločeno v času, v katerem je veljala med strankama pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena do 30.9.1996. Direktor tožene stranke je tožniku izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja na temelju 8. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 5/91, 13/93, 29/95), ker je tožnik pri sklepanju delovnega razmerja lažno navedel, da ima opravljen vozniški izpit B kategorije, čeprav to ni bilo res, tožena stranka pa s tožnikom pogodbe o zaposlitvi ne bi sklenila, če bi za to vedela. Zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja je tožnik ugovarjal, o ugovoru pa je odločala komisija tožene stranke tako, da je ugovor zavrnila, obenem pa je sklep o prenehanju delovnega razmerja spremenila tako, da je odločila, da tožniku delovno razmerje preneha 3.1.1996 zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni na temelju 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR. Sodišče je oba sklepa o prenehanju delovnega razmerja razveljavilo, ker je kot odločilno dejstvo ugotovilo, da tožena stranka v prijavi potrebe po delavcu in v pogodbi o zaposlitvi ni navedla, da je opravljen vozniški izpit B kategorije pogoj za opravljanje dela. Na podlagi izvedenih dokazov je tudi presodilo, da niso obstajali pogoji za prenehanje delovnega razmerja tožniku po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, zaradi česar je bilo treba odločitev komisije za pritožbe razveljaviti. Odločitev pa je bilo treba razveljaviti tudi zato, ker je ni sprejel pristojni organ, saj je bil za sprejetje te odločitve pristojen direktor.

Tožena stranka se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila, sodišče druge stopnje pa je pritožbo zavrnilo. Pri tem je sprejelo stališče, da tožena stranka v prijavi potrebe po delavcu opravljenega vozniškega izpita ni označila kot pogoj za opravljanje dela.

Ugotovilo je, da je komisija za pritožbe "obravnavala ugovor tožnika in obenem sprejela sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela". Tega sklepa pa ni sprejel pristojni organ. Tožniku je bila s tem kršena pravica do pravnega sredstva pri delodajalcu, ker je odločitev sprejel organ odločanja druge stopnje in ker ima ta odločitev drugo dejansko in pravno podlago. Kršeno je bilo tudi načelo, da odločitev organa druge stopnje pritožniku ne sme biti v škodo. Zaradi teh formalnih napak ni pomembno, ali je bil tožnik z dela odsoten upravičeno ali neupravičeno.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki 2. odstavka 354. člena ZPP (1977) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter ugodi pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker sta šteli, da v obravnavanem primeru niso bili podani pogoji za uporabo 8. točke 1. odstavka 100. člena ZDR za prenehanje delovnega razmerja, čeprav tožena stranka v prijavi ni navedla, da se za opravljanje dela zahteva vozniški izpit B kategorije, kasneje pa je o tem spraševala tožnika, ki se je zlagal, da ga ima. Tožnik je zavestno zamolčal pomembne podatke. Navaja, da komisija za pritožbe tožene stranke ni odločila v škodo tožnika, kot zatrjuje sodišče druge stopnje. Je le zavrnila ugovor tožnika. Ker so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, je izdala nov sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi novega razloga. Sodišče druge stopnje bi ob svoji ugotovitvi, da ta odločitev ni postala dokončna, moralo tožbo zavreči oziroma jo upoštevati kot ugovor in jo odstopiti pristojnemu organu. Ker tega ni storilo, je s tem kršilo 4. točko 2. odstavka 354. člena ZPP (1977).

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revident zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbija sodbo sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje, ker naj bi sodišči zmotno razlagali določila 8. točke 100. člena ZDR. Te revizijske navedbe niso pomembne, ker tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na temelju teh določil, temveč na temelju odločitve komisije tožene stranke, ki je kot organ druge stopnje odločala o prenehanju delovnega razmerja zaradi petih zaporednih delovnih dni neupravičene odsotnosti z dela in ne zaradi zamolčanja ali dajanja neresničnih podatkov, ki so pomembni za opravljanje dela, za katero je sklenil delovno razmerje. Sklep ugovornega organa tožene stranke se torej opira na določila 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, zato vprašanje o zamolčanju oziroma dajanju neresničnih podatkov ni odločilno za presojo zakonitosti odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja tožnika, kateremu je delovno razmerje prenehalo zaradi neupravičene odsotnosti z dela in ne zaradi zamolčanja oziroma navajanja neresničnih podatkov.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija tožene stranke ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija sodbi sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje, s katerima sta sodišči razveljavili sklep komisije tožene stranke, s katerim je tožena stranka spremenila sklep direktorja tožene stranke tako, da je odločila, da tožniku preneha delovno razmerje zaradi petih zaporednih delovnih dni neupravičene odsotnosti z dela ter s sodbo vzpostavili stanje, kakršno je bilo pred odločanjem organov tožene stranke prve in druge stopnje. Ob ugotovitvi, da odločitev organa druge stopnje temelji na drugi dejanski in pravni podlagi kot odločitev organa prve stopnje, je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da gre za novo odločitev o položaju tožnika, ki je ni sprejel pristojni organ, ter da je bila kršena tožnikova pravica do ugovora v organizaciji. Organ druge stopnje bi moral pri odločanju o tožnikovem ugovoru ob smiselni uporabi določil 373. člena ZPP (v zvezi s 103. členom ZDR in prvim odstavkom 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94) upoštevati, da pri odločanju o ugovoru lahko svojo odločitev opre le na tista dejstva, ki jih je ugotovil organ prve stopnje ali na dejstva, ki jih ugotovi sam, če sam opravi obravnavo zaradi dopolnitve dokaznega postopka. Tožena stranka je s tem tudi kršila materialno pravo, to je določila 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90), po katerih bi o pravicah tožnika moral odločiti organ pristojen za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev tožene stranke na prvi stopnji, za tem pa bi morala biti tožniku zagotovljena pravica do ugovora pred komisijo kot ugovornim organom.

Sodišči ob ugotovitvi, da je bila tožniku odvzeta pravica do ugovora in da o njegovih pravicah ni odločal pristojni organ, nista imeli zakonskega pooblastila, da bi iz teh razlogov tožnikovo tožbo zavrgli, za kar se zavzema tožena stranka v reviziji. Odločanje o prenehanju delovnega razmerja, ki je predmet obravnavanega spora, sodi v sodno pristojnost, zato tožbe zaradi nepristojnosti sodišča sodišči nista smeli zavreči. Ker tožbe nista zavrgli, torej nista kršili določil 4. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, kot jima neutemeljeno očita revizija.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP, ali da bi sodišči zmotno uporabili materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP ter ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.