Jedro

Ker je sodba Okrajnega sodišča v Kamniku pravnomočna, so brezpredmetne pritožbene navedbe o tem, da je bil toženec krivično obsojen, prav tako tudi vse ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sam temelj tožbenega zahtevka.

Sodišče je obrazložilo, da toženec ni pojasnil, zakaj navedb in dokazov ni mogel podati najkasneje na prvem naroku (na katerem ga je zastopal odvetnik), prav tako pa je pojasnilo, da bi glede na količino in obširnost dokazov njihovo izvajanje zavleklo reševanje spora in zameglilo bistvo spora. Zato izvedbe teh dokazov ni dopustilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje takšni odločitvi sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je (I.) tožena stranka dolžna tožeči v 15 dneh plačati 6.732,69 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2018, (II.) tožbeni zahtevek za plačilo 1.000,31 EUR je zavrnilo, (III.) ugotovilo da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče v višini 2.000,00 EUR in (IV.) naložilo toženi stranki, da v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške 2.183,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbe se je pravočasno laično pritožil toženec, ki je pritožbo vložil v več vlogah, ki jih je sodišče prejelo 10. 5. 2021 (dve vlogi) in 13. 5. 2021. Toženec navaja, da tožnik ni upravičen do prisojenega zneska. Navaja, kako so se na zadevi menjavale sodnice. Zapiše, da tožnik ne bi smel na sonce zaradi požiga avtomobila, ki ga je namerno zažgal svojemu dekletu. Če bi bil tožnik pravičen, ne bi zbežal s kraja dogodka. V kliničnem centru je tožnikova mama grozila toženčevemu sinu, ki se je zato bal pričati. Tožnik je nevarna, krvoločna oseba. Grozil je toženčevemu očetu. Navaja, da je sodnica zlorabila sodno vejo oblasti, v ozadju je okrajni tožilec A. A., ki je močno povezan z družino B. Odvetnik C. C., ki ga je toženec pooblastil, je deloval proti njemu. Toženec ni mogel priskrbeti zdravniške dokumentacije, kako je prišlo do poškodb, sodišče bi samo moralo priskrbeti vse in pravično razsoditi. Sodišče prve stopnje ni hotelo pridobiti od zdravnika zdravstvene dokumentacije. Ni res, da je umaknil predlog za zaslišanje priče D. D., ampak si zaradi strahu pred tožnikom ta ni upal priti na sodišče. Sodnica je v zapisnik zapisala, da toženec ne vztraja pri zaslišanju D. D., kar pa ni res. Na obravnavi se je toženec skliceval na veliko listin, ki so opozarjale in naznanjale nepravilnosti. V drugi vlogi, ki jo je sodišče prejelo 10. 5. 2021, poleg že zapisanega navaja, da je bil pred Okrajnim sodiščem v Kamniku po krivem obsojen. Zahtevek, ki ga je uveljavljal tožnik, je pretiran. Navaja, da je vložil nasprotno tožbo. Ponovno navaja, kako je odvetnik C. C. deloval proti njemu. V vlogi, prejeti 13. 5. 2021, pritožnik ponavlja nekatere navedbe, zapisane v prejšnjih dveh vlogah.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP).

6. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je bilo glede temelja tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Toženec je bil namreč s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 17769/2016 z dne 19. 4. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 17769/2016 z dne 9. 5. 2018 pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ker je 10. 5. 2015 okoli 8.00 na dvorišču stanovanjske hiše G. udaril tožnika z vilami po glavi tako, da je ta utrpel razklanino desnega uhlja in pretres možganov. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje (15. in 16. točka obrazložitve), ki je ugotovilo, da je kot posledico udarca z vilami tožnik izgubil zavest in zato padel po tleh, pri tem pa so mu poleg opisanih poškodb nastale tudi odrgnine desne roke in udarnina levega kolena. Prav tako je prepričljiva dokazna ocena, da tožnik ni soprispeval k dogodku, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da četudi bi tožnik tožencu res grozil po telefonu, to ne bi opravičevalo, da je toženec tožnika fizično napadel. 7. Ker je sodba Okrajnega sodišča v Kamniku II K 17769/2016 z dne 19. 4. 2017 pravnomočna, so brezpredmetne pritožbene navedbe o tem, da je bil toženec krivično obsojen, prav tako tudi vse ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sam temelj tožbenega zahtevka.

8. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine. Prepričljiva je dokazna ocena obsega premoženjske škode, prav tako je po višini povsem ustrezna in v skladu s sodno prakso (na katero se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi sklicuje) odškodnina, ki jo je sodišče tožniku prisodilo iz naslova nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje glede neobstoja s strani toženca v pobot uveljavljane terjatve. Kot je bilo ugotovljeno (46. točka obrazložitve), je toženec napadel tožnika takoj, ko je ta stopil iz kombajna, zato sodišče ni sledilo njegovi trditvi, da naj bi zaradi tožnikovega napada utrpel intenziven primarni strah. Glede sekundarnega strahu je bilo ugotovljeno, da ga je toženec zatrjeval zgolj pavšalno (ni zatrjeval ne trajanja in ne intenzivnosti). Sicer pa toženec tudi ni založil predujma za izvedenca medicinske stroke, da bi sodišče, ki samo nima ustreznega strokovnega znanja, lahko ugotovilo obstoj in vzrok poškodbe, ki naj bi jo utrpel toženec, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin. Pritožba opozarja, da bi sodišče moralo samo pridobiti zdravstveno dokumentacijo. Res je toženec podal tak dokazni predlog, a glede na spornost nastanka poškodbe in že omenjena strokovna vprašanja tudi v primeru pridobitve zdravstvenega kartona samo ne bi moglo odgovoriti na ta vprašanja.

10. Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je toženec vztrajal pri zaslišanju priče D. D. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 17. 3. 2021 je namreč razvidno, da je izjavil, da ne vztraja pri zaslišanju te priče. V primeru, da bi bila njegova izjava napačno zabeleženo v zapisniku obravnave, bi toženec na to moral opozoriti ob koncu glavne obravnave (drugi odstavek 124. člena ZPP).

11. Pritožba na koncu opozarja še, da je toženec predložil sodišču veliko listin, ki so opozarjale in naznanjale nepravilnosti. Glede tega je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve pojasnilo, da morata stranki navesti vsa dejstva in ponuditi dokaze najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Stranke lahko navajajo nova dejstva, predlagajo dokaze in uveljavljajo ugovor pobota in zastaranja tudi kasneje, če jih brez krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Sodišče je obrazložilo, da toženec ni pojasnil, zakaj navedb in dokazov ni mogel podati najkasneje na prvem naroku (na katerem ga je zastopal odvetnik), prav tako pa je pojasnilo, da bi glede na količino in obširnost dokazov njihovo izvajanje zavleklo reševanje spora in zameglilo bistvo spora. Zato izvedbe teh dokazov ni dopustilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje takšni odločitvi sodišča prve stopnje.

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o menjavi sodnic, ki so odločale v zadevi, saj je bila zadeva vedno dodeljena v delo sodnici, ki je bila v skladu z letnim razporedom dela za Okrajno sodišče v Domžalah razporejena za odločanje v pravdnih zadevah.2 Poleg tega pa bi moral toženec morebitno procesno kršitev uveljaviti že ob zaključku zadnje glavne obravnave (286.b člen ZPP), pa tega ni storil. Neutemeljeni in pavšalni ter za odločitev v zadevi so pritožbeni očitki o povezanosti tožilca A. A., prav tako trditve, ki se nanašajo na nekdanjega pooblaščenca toženca, odvetnika C. C. 13. Glede trditve, da je vložil toženec nasprotno tožbo, je iz spisa razvidno, da je njegov pooblaščenec, odvetnik C. C., v vlogi z dne 26. 11. 2018 uveljavil zgolj pobotni ugovor,3 o katerem pa je sodišče prve stopnje tudi odločalo in ga zavrnilo.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške, sam pa nosi svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožnik, saj njegov odgovor ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. členu in 165. členu ZPP.

1 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP. 2 Toženec je sicer zahteval izločitev sodnice E. E. a je bil njegov predlog zavrnjen s sklepom z dne 14. 11. 2018. Pojasnjeno je bilo, da je bila zadeva dodeljena 3. 9. 2018 navedeni sodnici, ker je bila prejšnja sodnica F. F. s 1. 9. 2018 dodeljena na Upravno sodišče RS. 3 Izrecno je to razvidno tudi iz zapisnika glavne obravnave 31. 1. 2019.