Jedro

S tožnikovim pravnim položajem (torej lastništvom nepremičnin) niso v nobenem pogledu povezane odločitve o faznosti gradnje, njeni zahtevnosti in skladnosti predložene projektne dokumentacije s predpisi. To pomeni, da upravni organi o teh vprašanjih odločajo v javnem interesu, ki ga po povedanem tožnik kot stranski udeleženec v postopku ne more uveljavljati. Na to ne vpliva okoliščina, da tožnik spada v del javnosti, na katerega utegnejo te odločitvi vplivati bolj kot na druge. Za odločitev je bistveno le, da mu iz tega naslova noben od prej navedenih pravnih aktov ne daje nobene individualne pravice.

Po prvem odstavku 150. člena ZV-1 se lahko poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, izvede samo na podlagi vodnega soglasja. To soglasje se izda na podlagi projektnih pogojev, ki se med drugim nanašajo na obstoječe pravice drugih oseb. Odločanje o vplivih nameravane gradnje na morebitne vodne pravice torej ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč ločenega postopka za izdajo vodnega soglasja. V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja se po prej navedeni določbi prvega odstavka 66. člena ZGO-1 preverja le, ali je bilo vodno soglasje izdano.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo Občini Škofja Loka in RS, Ministrstvu za kmetijstvo in okolje (v tem upravnem sporu prizadetima strankama), izdala gradbeno dovoljenje za ureditev reke Sore na območju Krevsovega jezu – II. etapa, celoviti omilitveni ukrepi za območje Podna, na tam navedenih parcelah in pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi med drugimi navaja, da je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelala oseba, ki je izpolnjevala predpisane pogoje za projektanta, del projekta pa je tudi izjava, da so bile pri izdelavi projekta upoštevane vse bistvene zahteve. Izpolnjevanje bistvenih zahtev je dokazano tudi z načrti, za katerih vsebino so odgovorni projektanti, zato prvostopenjski organ ne sprejema tožnikovih navedb o nezakonito oziroma nestrokovno izdelani projektni dokumentaciji. Tožnik ne spada med zakonsko določene soglasodajalce za projekt, gradnja pa ne posega na njegova zemljišča. Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine Škofja Loka za obdobje od leta 1986 do leta 2000 ter prostorskih sestavin srednjeročnega družbenega plana Občine Škofja Loka z obdobje od leta 1986 do 1999 – individualne pobude, dopolnitev 2000 (v nadaljnjem besedilu Dolgoročni plan), na katerega se sklicuje tožnik, ne velja več. Veljavni prostorski akti ne dovoljujejo izgradnje male hidroelektrarne, tožnik pa tudi sicer nima vodne pravice na odseku Selške Sore skozi Škofjo Loko. Starološki potok, ki bo preusmerjen na parc. št. *15/8 k.o. ..., je po podatkih ARSO uvrščen do v 2. do 3. razred kakovosti, zato so neutemeljene tožnikove navedbe, da gre za fekalije, ki bi povzročile nedopustne emisije. Prvostopenjski organ dodaja, da tožnik z ugovori na račun vsebine projektne dokumentacije, izdanih soglasij v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in podobnimi, ne uveljavlja svoje pravne koristi, zato z njimi ne more uspeti v upravnem postopku.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, v obrazložitvi pa med drugim navaja, da je vodno soglasje za obravnavano gradnjo dokončno in se pri tem sklicuje na datum vložitve pritožbe zoper to soglasje. Ugovori, ki se nanašajo na zakonitost tega soglasja, niso stvar postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, tudi sicer pa so bila h gradnji izdana vsa predpisana soglasja. Gradnja ne posega na tožnikova zemljišča, če pa bi investitor z njo tožniku povzročil škodo, bo tožnik lahko zahteval sanacijo oziroma povračilo.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da vztraja pri vseh v upravnem postopku navedenih pritožbenih razlogih. Upravni organi se do vseh teh razlogov niso izrekli, s čimer je bil kršen upravni postopek. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi nezakonitega vodnega dovoljenja, tožnikova pritožba zoper to dovoljenje pa ni bila zavržena, kar izhaja iz dopisa št. 35507-3723/2011-7 z dne 19. 10. 2012. Ugotovitev toženke, da je to soglasje pravnomočno, je torej napačna.

Z izpodbijano odločbo dovoljeno rušenje jezu pomeni preusmeritev vodnega toka Selške Sore proč od tožnikovih vodnih naprav, kar pomeni poseg v pridobljene stvarnopravne pravice, prav tako pa je rušenje jezu v koliziji z malo hidroelektrarno, ki je že umeščena v prostorski akt. Mlin z vodnimi napravami ima po zakonu uporabno dovoljenje, tožniku pa v preteklosti ni bilo dopuščeno, da bi njegovo namembnost spremenil v stanovanjski objekt. Iz izvedenskega mnenja, ki ga prilaga, izhaja, da je ureditev Sore na območju Krevsovega jezu tehnično funkcionalna enota, kar pomeni, da na podlagi 67. člena ZGO-1 ni dopustno izdati ločenih gradbenih dovoljenj za posamezne faze. Ne gre za manj zahtevni objekt, Krevsov jez pa je tudi v posebni rabi in ni bil kot gradbeni objekt nikoli prenesen na državo.

Država je prevzela v lastnino naravne dobrine z vsemi njihovimi obremenitvami, zato je dolžna upoštevati obstoječe pravice subjektov na teh dobrinah. Pridobljene pravice je dolžna spoštovati v postopkih podeljevanja koncesij, drugačno ravnanje pa bi bilo v nasprotju z načelom pravne države. Vodno soglasje in gradbeno dovoljenje posegata v davno pridobljene pravice, ki imajo koncesijski značaj in jih do danes ni še nihče odvzel oziroma razveljavil. Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja je bil izdelan nezakonito, zaradi česar je bila zoper projektanta podana ovadba in sprožen disciplinski postopek pri Zbornici za arhitekturo in prostor. Dokler se ti postopki ne zaključijo, ni pravne podlage za izdajo gradbenega dovoljenja. Glede skladnosti projekta s prostorskim aktom meni, da izvedbenega prostorskega akta, v katerega je umeščena mala hidroelektrarna, ni še nihče razveljavil, predhodnih stanj, torej mlina z vodnimi napravami in male hidroelektrarne pa ne izključujejo niti določbe PUP.

Z obravnavano gradnjo bo tok Selške Sore preusmerjen proč od tožnikovih nepremičnin, nanje pa bo speljan Starološki potok, ki je energetsko nepomemben in poln fekalij. S tem gre tudi za preusmerjanje emisij na tožnikovo lastnino, preusmeritev vodnega toka pa posega v obstoječo stvarnopravno pravico, ki mu gre iz naslova lastništva mlina z vodnimi napravami.

Zavračanje toženke, da bi upoštevala zapisnik Občine Škofja Loka z dne 3. 6. 1992 je napačno, saj ni prišlo do diskontinuitete prejšnjega subjekta, torej zapisani sklepi veljajo. Možno bi jih bilo spremeniti le na zakonit način, ne pa za hrbtom udeležencev.

Tožnik sodišču iz vseh navedenih razlogov predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi, op. sodišča), investitorju pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

Občina Škofja Loka kot prizadeta stranka v svojem odgovoru na tožbo navaja razloge, ki so v bistvenem enaki razlogom v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je upravni spor samostojen sodni postopek in ne nadaljevanje upravnega postopka, ki je bil zaključen z izdajo drugostopenjske odločbe. V tožbi, s katero se začne upravni spor, je treba med drugim razložiti, zakaj se toži ter predlagati kako in v čem naj se upravni akt odpravi (prvi odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), vsebina odločanja pa je lahko bistveno različna od upravnega postopka (63., 64. in 65. člen ZUS-1). Zgolj splošno sklicevanje na pritožbene razloge, uveljavljane v upravnem postopku, zato sodišču ne daje podlage za vsebinsko obravnavo teh ugovorov v upravnem sporu. To pomeni, da je sodišče lahko po vsebini obravnavalo le tiste tožbene navedbe, ki jih je tožnik ustrezno opredelil in utemeljil. Navedeno velja tudi za posplošeno tožbeno navedbo, da toženka ni odgovorila na vse njegove pritožbene ugovore.

Med strankama ni sporno, da je tožnik sodeloval v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženec zaradi lastništva parcel št. *15/8 k.o. ... in *15/2 k.o. ... Udeležba v upravnem postopku je urejena v prvem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna na zakon ali drug oprta osebna korist. Položaj stranskega udeleženca je torej namenjen varstvu osebne koristi, ki temelji na zakonu ali podzakonskem aktu, ne pa tudi varstvu javne ali dejanske koristi. Tako lahko tožnik v obravnavanem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ščiti svoje neposredne interese, ki izhajajo iz njegovega lastništva nepremičnin na vplivnem območju nameravane gradnje ter temeljijo na določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanj ZGO-1), prostorskega akta ali drugih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja. Tožnikove koristi, ki nimajo podlage v zakonskih ali podzakonskih aktih, ki jih je treba upoštevati pri izdaji gradbenega dovoljenja, so njegove dejanske koristi, ki jih kot stranski udeleženec v upravnem postopku ne more uveljavljati. Enako velja tudi za koristi, ki sicer imajo podlago v kakšnem od navedenih pravnih aktov, vendar niso vezane na lastništvo nepremičnin v vplivnem območju gradnje, zaradi katerega je bil tožnik priznan status stranskega udeleženca, torej javne koristi. Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. odločbe X Ips 329/2010, I Up 118/2002 in I Up 183/2006).

S tožnikovim pravnim položajem (torej lastništvom navedenih nepremičnin) niso v nobenem pogledu povezane odločitve o faznosti gradnje, njeni zahtevnosti in skladnosti predložene projektne dokumentacije s predpisi. To pomeni, da upravni organi o teh vprašanjih odločajo v javnem interesu, ki ga po povedanem tožnik kot stranski udeleženec v postopku ne more uveljavljati. Na to ne vpliva okoliščina, da tožnik spada v del javnosti, na katerega utegnejo te odločitvi vplivati bolj kot na druge. Za odločitev je bistveno le, da mu iz tega naslova noben od prej navedenih pravnih aktov ne daje nobene individualne pravice.

Kot je pravilno navedla že toženka, predstavlja zakonski okvir za odločanje o izdaji gradbenega dovoljenja prvi odstavek 66. člena ZGO-1, po katerem mora gradbeni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja med drugim preveriti tudi, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja (3. točka prvega odstavka). Po prvem odstavku 150. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) se lahko poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, izvede samo na podlagi vodnega soglasja. To soglasje se izda na podlagi projektnih pogojev, ki se med drugim nanašajo na obstoječe pravice drugih oseb (prvi odstavek 151. člena ZV-1). Odločanje o vplivih nameravane gradnje na morebitne vodne pravice torej ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč ločenega postopka za izdajo vodnega soglasja. V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja se po prej navedeni določbi prvega odstavka 66. člena ZGO-1 preverja le, ali je bilo vodno soglasje izdano.

Sodišče pripominja še, da so bile po 199. členu ZV-1 tudi pridobljene vodne pravice, na kakršne se sklicuje tožnik, predmet postopka za pridobitev vodnega dovoljenja ali koncesije in s tem obravnave v okviru izdaje vodnega soglasja.

Toženka je torej v tem pogledu ravnala v skladu z zakonom, sodišče pa se strinja tudi z njeno ugotovitvijo, da je bilo vodno soglasje v času izdaje izpodbijane odločbe dokončno. Iz listin v upravnem spisu namreč izhaja, da sta ga investitorja priložila k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 23. 7. 2012, kar pomeni, da sta bila kot edini stranki v postopku (deveti odstavek 153. člena ZV-1) najkasneje na ta dan seznanjena z njegovo vsebino. Tožnikova pritožba zoper to soglasje (list. št. 11 v upravnem spisu) je datirana z dnem 10. 9. 2012, torej po preteku zakonskega pritožbenega roka za stranke v postopku, tako da je soglasje tudi po presoji sodišča mogoče šteti za dokončno. Tudi tožnikova zahteva za obnovo postopka, ki jo je podal skupaj s pritožbo, kot izredno nesuspenzivno pravno sredstvo ne more vplivati na pravnomočnost vodnega soglasja.

Dopis o odstopu pritožbe z dne 19. 10. 2012, na katerega se sklicuje tožnik, se glede na podatke v upravnem spisu ne nanaša na pritožbo zoper vodno soglasje, predloženo v obravnavanem postopku. To vodno soglasje je namreč datirano z dnem 30. 11. 2011, sklep o zavrženju, na katerega se nanaša tožnikova pritožba, omenjena v navedenem dopisu, pa se nanaša na tožnikovo pritožbo in zahtevo za obnovo postopka z dne 7. 3. 2011, torej pred izdajo relevantnega soglasja.

Po 1. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 je eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja tudi, da je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Sodišče v tem pogledu sprejema razloge, ki jih v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi navaja toženka (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), da planski akt, na katerega se sklicuje tožnik ne velja več, saj je bil nadomeščen z novejšim, poleg tega pa tudi ne predstavlja podlage za izdajo obravnavanega gradbenega dovoljenja. Sodišče dodaja še, da tožnik tudi sicer svojega stališča o neskladnosti projekta z prostorskim aktom ne utemeljuje z ničemer drugim kot z dejansko nemožnostjo naknadne izgradnje male hidroelektrarne, kar pa glede na veljavne prostorske akte, na katere se opira tudi izpodbijana odločba, ni njegova pravica, ki bi temeljila na zakonu ali podzakonskem aktu.

Tožnikove navedbe, da bodo zaradi obravnavane gradnje na njegovo nepremičnine speljane fekalije, nimajo opore v podatkih upravnega spisa in uradnih evidencah, kar je ustrezno obrazložila že toženka. Sodišče dodaja, da tožnik v tem pogledu ni navedel dejstev oziroma predlagal dokazov, ki bi lahko bili podlaga za drugačne ugotovitve. Iz navedenih razlogov in ker tudi druge tožbene navedbe niso mogle vplivati na odločitev, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Ker v tožbi niso bila navedena ali dokazi, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev, je odločilo brez glavne obravnave na seji (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.