Jedro

Sodišče sicer lahko zavrne izvedbo posameznih dokazov, vendar mora zavrnitev ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru krši pravico stranke do izjave, ki je vsebovana v pravici do kontradiktornega postopka. Ker sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo razloga za zavrnitev dokaza z navedeno pričo oziroma je ta razlog navedlo le pavšalno, je tožeči stranki odvzelo možnost do izjave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 62434/2011 z dne 12. 5. 2012 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 635,90 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma povzema odločitev in obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje ter navaja, da je sodba napačna. Pritrditi je sicer mogoče, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba, sodišče pa napačno navaja in uporablja materialno pravo, ko navaja, da zahtevane zamudne obresti pričnejo teči šele deveti dan po vročitvi tožbe toženki. Med strankama ni sporna odplačna narava vseh izvedenih del, sodišče pa je napačno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaral. V nadaljevanju tožeča stranka obširno kritizira dokazno oceno sodišča prve stopnje in podaja svojo dokazno oceno. Opozarja na izpoved tožnika, ki je natančno, določno in prepričljivo opisal, zakaj je bil določen material nabavljen že leta 2005 in zakaj je bil šele leta 2006 in v začetku leta 2007 vgrajen v hišo toženke. Tožnik je prepričljivo opisal, zakaj je imel določen gradbeni material na zalogi. Izpovedbe tožnika ne morejo ovreči niti izpovedi prič I. A. in A. B., ki sta izpovedala, da je tožnik material nabavljal sproti za vsakega naročnika, oziroma, da je material za izvedbo del pri toženki pripeljal tožnik iz trgovine. Med tožnikom in toženko je namreč šlo za posebno razmerje. Izpovedi obeh prič se ne razlikujejo bistveno od izpovedi tožnika, I. A. samo ni bil seznanjen s tem, da je bil za toženko material že na zalogi. Zaslišanje priče Đ. B. tudi ne more ovreči zaslišanja prič, ki jih je predlagal tožnik, kajti Đ. B. ni izpovedal ničesar konkretnega. Napačne so ugotovitve sodišča glede priloženih gradbenih dnevnikov, saj je tožnik priložil v spis gradbene dnevnike, ki so dokazovali časovno obdobje, trajanje in obseg del, izvedenih pri toženki. Tožnik jih je vodil redno in v skladu z zakonodajo. Izdani računi, ki so bili dejansko izdani v kratkem času po izvedbi del, pa nakazujejo na to, da je bil med tožnikom in toženko dogovor, kakor je navajal tožnik, da bo račun izdan takrat, ko bo toženka imela denar. Tožnik je jasno in konkretno opisal, kdaj so bila dela izvedena, katera dela so bila izvedena in v kakšnem obsegu, kar sta potrdili tudi priči I. A. in A. B.. Iz izpovedi I. A. in A. B. tudi izhaja, da so se dela pri toženki opravljala v decembru 2006 in nadaljevala v letu 2007, česar izpoved M. V., ki ni navedla nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da dela v konkretnem času niso bila opravljena, ne more ovreči. Izpovedala je, da se spomni, da je spomladi leta 2006 njenega očeta kap, da je ves čas do njegove smrti v avgustu skrbela zanj in da tožnik v tem času zanesljivo ni opravljal nobenih del, kar za pravdo nima pomena, saj so bila dela opravljena v decembru 2006 in v začetku januarja 2007. Izpovedala je, da ni tožnik nikoli čistil njenega gozda in je tako zanikala dogovor, čeprav iz izpovedi R. M. izhaja, da so pospravljali že podrto drevje, ki so ga odpeljali s tožnikovim kamionom, šlo je za približno tri vožnje. Tožnik ni dobil hlodovine, kakor to poskuša prikazati M. V., ampak je dejansko šlo za dogovor o čiščenju gozda. Izpoved M. V. je ovržena tudi z računom št. 103/2006, ki je bil izdan toženki za popravilo kanalizacije, sama je izpovedala, da naj bi bilo delo opravljeno istočasno kot vsa dela, zato je moč smatrati, da je dejansko šlo za predhodno popravilo odtoka v letu 2006 in nato za izvrševanje del v decembru 2006 in januarju 2007. Toženka je zatrdila, da je tožnik že leta 2005 odpeljal drva in hlodovino, kar je ovrženo z izpovedjo priče R. M., iz katere izhaja, da je pri tožniku delal v letih od 2006 do 2007 in da je on tisti, ki je pomagal pospravljati že podrto drevje. Napačno je tudi sklepanje sodišča, da so listine, ki jih je predložil tožnik, prirejene temu postopku. Tožnik je že dne 10. 3. 2007 naredil obračun opravljenih del in toženko s tem seznanil, na obračun ni imela ugovora in je dejala, da bo račun plačala, ko bo prodala hlodovino. V povezavi z izpovedjo priče R. M. vse navedeno kaže, da je dejansko prišlo do prodaje hlodovine šele leta 2007, zato dela niso mogla biti izvedena v letu 2005, ko naj bi po izpovedbi toženke tožnik tudi odpeljal hlodovino. Opisano dejstvo bi lahko sodišče preverilo z zaslišanjem s strani tožnika predlagane priče J. F., ki je dejansko vozil hlodovino last toženke in bi vedel izpovedati o tem, kdaj je bila hlodovina odpeljana in za koga. Sodišče je ta dokaz zavrnilo in zato storilo kršitev določb pravdnega postopka, toženka tega ni zanikala, sodišče pa ni opravljalo zaslišanja v tej smeri.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), saj s strani tožnika predlagane priče J. F. ni zaslišalo, v obrazložitvi sodbe pa je navedlo le, da je izvedbo preostalih predlaganih dokazov (med drugim tudi predlagane priče) zavrnilo, saj izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za meritorno odločitev. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je napačno. Sodišče sicer lahko zavrne izvedbo posameznih dokazov, vendar mora zavrnitev ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru krši pravico stranke do izjave, ki je vsebovana v pravici do kontradiktornega postopka. Ker sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo razloga za zavrnitev dokaza z navedeno pričo oziroma je ta razlog navedlo le pavšalno, je tožeči stranki odvzelo možnost do izjave. Ker sodišče navedene priče ni zaslišalo (in za to v sodbi tudi, kot že navedeno, ni navedlo ustreznih razlogov) pa je tožniku odvzelo možnost izjave tudi že v samem postopku. Vsaka stranka mora namreč imeti možnost, da s postavljanjem vprašanj pričam sodišče prepriča v verodostojnost ali neverodostojnost določene priče in v obstoj ali neobstoj pravno pomembnih dejstev. Že iz tega razloga, torej zaradi absolutno bistvene kršitve določb postopka, je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), saj kršitve glede na njeno naravo sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo.

Navedena priča potrditvah tožnika sicer ne bi izpovedovala neposredno o tem, kdaj so bila dela dokončana (glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi ugovora zastaranja), vendar je njeno pričanje pomembno zaradi presoje verodostojnosti pravdnih strank in zaslišanih prič. Priča naj bi namreč izpovedala, kdo je dejansko vozil hlodovino last toženke, kdaj je bila odpeljana in za koga, kar bi posredno pokazalo, ali je resnična izpovedba toženke ali izpovedba tožnika in s strani toženke oziroma tožnika predlaganih prič. Sodišče prve stopnje je namreč zahtevek zavrnilo zato, ker je verjelo toženki in njeni priči, tožniku ter njegovim pričam pa ni verjelo, pri čemer pa tudi ni navedlo prepričljivih razlogov za to, zakaj ni sledilo izpovedbam s strani tožnika predlaganih prič, ki so potrdile, da so se dela opravljala konec leta 2006 in v začetku leta 2007. V ponovljenem postopku bo moralo torej sodišče prve stopnje, potem ko bo zaslišalo tudi predlagano pričo J. F., ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pri tem pa v sodbi v dokazni oceni podati razloge tudi za to, zakaj določenim pričam ne verjame.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.