Jedro

Dajatveni del sklepa o motenju posesti se glasi: "Toženi stranki sta dolžni vzpostaviti prejšnje stanje in sicer na vhodnih vratih garaže na naslovu X vgraditi ključavnico, ki je bila vgrajena pred motitvenim dejanjem ali izročiti tožeči stranki ključe zamenjane ključavnice in s tem omogočiti tožeči stranki nemoten vstop v garažo in uporabo garaže." Način vzpostavitve prejšnjega stanja je torej v izvršilnem naslovu - sklepu o motenju posesti jasno naveden. Kljub temu, da tožnika nista vzpostavila prejšnjega stanja na tak način, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je s tem objektivno izpolnjen pogoj v skladu z izvršilnim naslovom, saj je toženi stranki omogočen nemoten vstop in tudi uporaba garaže. Vendar pa pritožbeno sodišče sodi, da zgolj to ne zadostuje, temveč je treba presoditi tudi, ali je to omogočeno na način, ki toženi stranki omogoča takšno (enakovredno) posest, kot jo je imela pred motitvenim dejanjem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da sta tožnika izpolnila svojo obveznost po sodbi opr. št. I P 322/96 v točki 2 in je zato izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 115/97, nedopustna. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila." Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 121.380,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika izpolnila svojo obveznost po sodbi opr. št. I P 322/96 v točki 2 in razsodilo, da je zato nedopustna izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 115/97. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči povrne 151.100,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje izvedlo dovolj dokazov, na podlagi katerih bi lahko zaključilo, da tožnika svoje obveznosti po sodbi opr. št. I P 322/96 nista izpolnila. Po sklepu o izvršbi In 115/97 sta bila tožnika dolžna na vhodnih vratih garaže vgraditi ključavnico, ki je bila vgrajena pred motitvenim dejanjem, ali izročiti toženi stranki ključe zamenjane ključavnice. Tožnika te obveznosti nista izpolnila, kot jima to nalaga sklep o izvršbi, zaradi česar sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da sta tožnika izpolnila svojo obveznost s tem, da sta namestila staro ključavnico namesto nove, vrata garaže pustila odklenjena zaradi neprileganja stare ključavnice vložku, z zatičem pa preprečila samovoljno odpiranje vrat. Povsem nesmiselno je, da bi tožnika pustila garažo odklenjeno, saj bi s tem komurkoli omogočila prehod tudi v druge prostore stanovanjske hiše in na ta način ogrozila tudi varnost drugih stanovalcev. Sodišče prve stopnje je očitno svojo ugotovitev oprlo na dokaz z ogledom na kraju samem dne 27.9.2000, pri tem pa ni upoštevalo verjetnosti naknadne izpolnitve obveznosti tožnikov, na kar je s svojo izjavo na kraju samem opozorila tožena stranka. Sodišče prve stopnje, ki pravilno ugotavlja neverodostojnost izjav zaslišanih prič na strani tožnikov, pa ne upošteva kontradiktornosti navedb tožnikov, ki enkrat navajata, da sta garažna vrata odklenila in jih pustila odklenjena, drugič pa, da sta na garažna vrata namestila staro ključavnico. Tožeča stranka svoje trditve prilagaja potrebam postopka, saj stara ključavnica ob ogledu sodišča na vratih ni bila nameščena. Tožena stranka je navedla, da je redno prihajala na naslov X in vsakokrat neuspelo poizkusila odkleniti garažna vrata tudi v spremstvu prijateljev, ki so na zaslišanju potrdili resničnost strankinih navedb. Sodišče prve stopnje se je v postopku ukvarjalo izključno z vprašanjem vzpostavitve prejšnjega stanja po 2. tč. sklepa opr. št. I P 322/96, navedbe pravdnih strank glede stroškov pa štelo za brezpredmetne, čeprav je tožena stranka v odgovoru na tožbo opozorila na pomembnost okoliščine, da tožeči stranki kljub s strani tožene stranke uveljavljani povrnitvi pravdnih stroškov v predlogu za izvršbo svoje obveznosti nista izpolnili. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo predvsem na ugotovitvah sodišča ob ogledu. Na ogledu sodišče ugotavlja dejstva neposredno in samo z lastnim zaznavanjem. Na ogledu je tako sodišče ugotovilo, da na vrata ni nameščen vložek ključavnice, ki je bila nameščena na njih pred motilnim dejanjem tožeče stranke in da ga na vrata niti ni možno namestiti, ker so poškodovana. Obenem pa je ugotovilo, da je vstop v garažo prost oziroma, da se garažna vrata zapirajo le s pomočjo zapaha ("riglja"), montiranega z zunanje strani vrat. Tožena stranka graja tako ugotovljeno dejansko stanje, vendar glede na neposredne zaznave sodišča prve stopnje neutemeljeno, medtem ko za svojo trditev, češ, da naj bi bilo takšno stanje vzpostavljeno naknadno (očitno tekom tega pravdnega postopka), ni ponudila nobenih dokazov, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tudi v pritožbi se to pokaže zgolj kot gola trditev. Glede na to, da sodišče odloča po stanju ob zaključku glavne obravnave, pa tudi morebitna izpolnitev obveznosti tožnikov iz izvršilnega naslova med pravdo ne bi mogla vpivati na izid tega pravdnega postopka o glavni stvari tako, da bi bila kljub temu dopustna še tudi prisilna izpolnitev obveznosti. Pritožbeno sodišče torej v celoti sprejema s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje kljub pomislekom pritožnika zaradi po njegovem mnenju kontradiktornih navedb tožeče stranke. Ključno vprašanje pravne narave pa ostaja, ali je tožeča stranka s tem, da je na opisan način omogočila toženi stranki dostop do garaže, izpolnila dajatveni del sklepa o motenju posesti z dne 9.10.1996 opr. št. I P 322/96, torej 2. tč. njegovega izreka. Ta se glasi: "Toženi stranki sta dolžni vzpostaviti prejšnje stanje in sicer na vhodnih vratih garaže na naslovu X vgraditi ključavnico, ki je bila vgrajena pred motitvenim dejanjem ali izročiti tožeči stranki ključe zamenjane ključavnice in s tem omogočiti tožeči stranki nemoten vstop v garažo in uporabo garaže." Način vzpostavitve prejšnjega stanja je torej v izvršilnem naslovu - sklepu o motenju posesti jasno naveden. Kljub temu, da tožnika nista vzpostavila prejšnjega stanja na tak način, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je s tem objektivno izpolnjen pogoj v skladu z izvršilnim naslovom, saj je toženi stranki omogočen nemoten vstop in tudi uporaba garaže. Vendar pa pritožbeno sodišče sodi, da zgolj to ne zadostuje, temveč je treba presoditi tudi, ali j to omogočeno na način, ki toženi stranki omogoča takšno (enakovredno) posest, kot jo je imela pred motitvenim dejanjem. Iz sklepa I P 322/9 izhaja, da je imel tožnik posest garaže in jo je uporabljal tako, da je imel v njej shranjene določene predmete. Shranjevanje predmetov predpostavlja v določeni meri tudi njihovo zaščito (pred propadanjem, odvzemom ipd.). Sedanje stanje, ko lahko v prostor vstopa kdorkoli, tožencu nedvomno ne nudi enakovredne posesti. To pa pomeni, da tožnik nista vzpostavila prejšnjega stanja po 2. tč. sklepa o motenju posesti. Ker kakšnih drugih relevantnih razlogov, zaradi katerih tožnika utemeljeno nista vzpostavila prejšnjega stanja, v postopku pred sodiščem prve stopnje nista navajala, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. tč. 358. čl. ZPP). Zaradi popolnega odgovora na pritožbene navedbe tožene stranke pritožbeno sodišče še navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo obseg tožbeneg zahtevka in s tem obravnavanja zadeve - nanaša se namreč le tistega dela izvršbe, ki se tiče vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja (torej izvršitve 2. tč. sklepa o motenju), in ne tudi pravdnih stroškov. V tej smeri so torej pritožbene navedbe neutemeljene. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo prve stopnje, je v skladu z določilom 2. odst. 165. čl. ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka. Upoštevajoč določili 1. odst. 154. in 155. čl. ZPP je tako toženi stranki priznalo potrebne pravdne stroške za odgovor na tožbo (300 točk) zastopanje na treh narokih (vsakič po 150 točk in 250 točk za skupno porabljeni čas med zastopanjem na narokih v skladu s 1. odst. 13. čl. Odvetniške tarife), administrativne stroške 2% in DDV 19%, ni pa ji priznalo stroškov sodne takse za odgovor na tožbo, saj tožena stranka ni izkazala, da bi te stroške dejansko plačala. Tožeča stranka ji je tako dolžna povrniti 121.380,00 SIT stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, medtem ko pritožbenih stroškov tožena stranka ni priglasila.