Jedro

Kadar stranka izostane s prvega naroka za glavno obravnavo in se posledično tožba šteje za umaknjeno, postopek pa ustavi, je pri presojanju pravočasnosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zatrjevanega opravičenega izostanka zaradi bolezni potrebno ugotoviti, kdaj je prenehal vzrok za zatrjevan upravičen izostanek, ne pa šteti, da je subjektivni 15-dnevni rok pričel teči z dnevom izostanka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot prepozen zavrglo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z izostankom s prvega naroka za glavno obravnavo in posledično ustavljenim postopkom zaradi štetja tožbe za umaknjeno.

Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s predlogom na njegovo razveljavitev in ugoditev predlogu. Prepričan je, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasen, saj od socialnega sodišča zaradi pravočasno opravičenega izostanka z glavne obravnave ni pričakoval, da ga ne bo sprejelo in postopek kar ustavilo. Sicer pa poudarja, da je predlagal odločitev brez glavne obravnave in pričakoval, da bo sodišče sledilo temu predlogu že zaradi načel o pospešitvi in ekonomičnosti postopka.

Ker je za odločitev sodišča izvedel šele ob prejemu sklepa o ustavitvi postopka dne 16.2.2005, meni, da je rok za vrnitev v prejšnje stanje začel teči 17.2.2005. Sodišče ga zato ob pravilno ugotovljenem procesnem stanju ne bi smelo zavreči. Pritožba je utemeljena.

Vrnitev v prejšnje stanje je institut procesnega prava, katerega namen je omiliti posledice zamujenih pravnih dejanj pri prekluzivnih procesnih rokih. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004; v nadaljevanju ZPP-UPB2) tako v 1. odstavku 116. člena določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je narok oziroma rok zamudila iz opravičenega vzroka. Seveda je glede na 2. odstavek 117. člena cit. ZPP-UPB2 vrnitev v prejšnje stanje mogoče predlagati le v 15-ih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok, če pa je za zamudo zvedela šele pozneje, od dneva, ko je za to zvedela, s tem da se glede na 3. odstavek istega člena po preteku treh mesecev od dneva zamude, vrnitev v prejšnje stanje ne more več zahtevati. Po 1. odstavku 120. člena ZPP-UPB2 prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje zavrže že predsednik senata s sklepom, v nasprotnem primeru pa glede na 2. odstavek istega člena razpiše narok, razen če so dejstva, na katera stranka opira predlog, splošno znana, ali če se vrnitev predlaga iz očitno neopravičenega razloga.

V obravnavani zadevi je predlog za vrnitev v prejšnje stanje glede ustavljenega postopka zaradi štetja tožbe za umaknjeno, kot posledice izostanka tožnika s prvega naroka za glavno obravnavo, po 2. odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) zavržen z utemeljitvijo, da je bil vložen po preteku 15-dnevnega subjektivnega roka, in da tudi sicer ni utemeljen, saj tožnik predlogu ni priložil nobenega dokazila o zdravstvenem stanju na dan 27.1.2005. Ugotovljeno je, da tožnik ni pristopil na prvi narok za glavno obravnavo 27.1.2005 in zaključeno, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vložen 3.3.2005, prepozen.

Pravilnosti in zakonitosti sklepa s takšno utemeljitvijo pa ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnem procesno-pravnem dejstvu. Očitno je šteto, da je subjektivni rok za vložitev predloga začel teči na dan izostanka tožnika z glavne obravnave 27.1.2005 in to kljub temu, da je pričetek teka 15-dnevnega subjektivnega roka zakonsko izrecno vezan na prenehanje vzroka, zaradi katerega je stranka zamudila narok. V konkretnem primeru, ko je kot razlog za izostanek z naroka, navajano bolezensko stanje zaradi hude viroze in visoke temperature, bi zato bilo potrebno razčistiti, kdaj je zatrjevano stanje prenehalo ter torej ugotoviti datum, od katerega je lahko pričel teči 15-dnevni rok za predlagano vrnitev v prejšnje stanje. To pa hkrati pomeni, da bi bilo potrebno postopati po 2. odstavku 120. člena ZPP-UPB2, saj ne gre za procesno stanje, po katerem bi se predlog opiral na dejstva, ki bi bila splošno znana, niti sodišče ni ugotovilo, da bi bila vrnitev predlagana iz očitno neupravičenega razloga.

Glede na to, da ni bilo postopano po 2. odstavku 120. člena ZPP-UPB2 in v zvezi s pričetkom teka 15-dnevnega roka za vrnitev v prejšnje stanje ni bilo razčiščeno vprašanje prenehanja vzroka za zamujeno udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo, je prišlo do kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP-UPB2, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato je bilo potrebno pritožbi tožnika iz navedenega razloga ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri in torej razjasnitvi vprašanja, ki se nanaša na prenehanje vzroka za zatrjevani upravičeni izostanek s prvega naroka za glavno obravnavo, bo lahko vloženi predlog kot prepozen bodisi ponovno zavrglo ali v nasprotnem primeru o njem odločilo po vsebini.